Jedro

Invalidnina glede na svoj namen, ki je v omilitvi prizadetosti oškodovančeve osebne sfere, lahko v določeni meri zmanjšuje prizadetost oškodovanca, ki mu gre zaradi tega ustrezno nižja odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Za kakšen namen tožnik porabi invalidnino, ne more vplivati na pravilnost odločitve.

O škodi zaradi izgubljenega zaslužka se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, zato za dokazanost zadostuje dokazni standard mejne verjetnosti.

Okoliščina, da je šel tožnikov delodajalec v stečaj, ne zadostuje za sklep o nedokazanosti bodoče zaposlitve, ki bi tožniku prinašala (vsaj) minimalno plačo. Tožnik je zatrjeval, da zaradi poškodbe ni sposoben opravljati dela, za katera edino je usposobljen, toženka pa je zatrjevala, da mu je delovna sposobnost deloma ostala. Ker je trditveno breme porazdeljeno, se mora to odraziti tudi v porazdelitvi dokaznega bremena.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v III. točki izreka, kolikor se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo 690 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in za plačilo mesečne rente v znesku 257,10 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, ter v IV. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, 1) da se postopek zaradi delnega umika tožbe glede 14.371,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.871,25 EUR od 15. 12. 2010 in od 1.500 EUR z od 15. 11. 2010 ustavi (II. točka izreka), 2) da je toženka dolžna tožniku plačati 12.980 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.871,25 EUR od 15. 11. 2010 do 15. 12. 2010 in od 12.980 EUR od 15. 11. 2010 dalje (I. točka izreka), 3) da se v ostalem delu tožbeni zahtevek zavrne (III. točka izreka) in 4) da je toženka dolžna tožniku povrniti del stroškov postopka, sorazmeren uspehu v pravdi.

2. Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge, zlasti pa razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa naj jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Neutemeljeno je bil zavrnjen zahtevek za plačilo 887,40 EUR, uveljavljen kot strošek za sestavo odškodninskega zahtevka. Podrejeno trdi, da bi moral biti ta strošek priznan v okviru stroškov postopka. Nepravilno je zavrnjen zahtevek za plačilo rente. Dokazal je, da je delal daljše obdobje pred škodnim dogodkom, da ima dovoljenje za stalno bivanje, da bi delal tudi po škodnem dogodku in da je usposobljen samo za delo na gradbiščih. Toženka je plačala izgubo na zaslužku za čas zdravljenja, tj. do vključno septembra 2010. Njegove trditve, da je pred škodnim dogodkom delal v Sloveniji že štiri leta in da bi delal še naprej, če ne bi bilo poškodbe, toženka do zaključka prvega naroka ni grajala. Za čas brezposelnosti mu je bila priznana pravica do denarnega nadomestila. Pridobil je dovoljenje za stalno bivanje. Iskal je zaposlitev. Dokazal je, da so gradbinci še vedno iskana kategorija delavcev v Sloveniji in da zaradi poškodbe ni več sposoben opravljati edinega dela, za katero je usposobljen, z njim pa bi zaslužil vsaj zajamčeno plačo. Sodišče je zavrnilo predlog za poizvedbo pri Zavodu za zaposlovanje o njegovem profilu. S sodbo je bil zavrnjen zahtevek za plačilo mesečne rente v višini 520 EUR, čeprav je zahteval le razliko med invalidskim nadomestilom in zajamčeno plačo 257,10 EUR. Ne strinja se z zavrnitvijo zahtevka za plačilo 690 EUR in mesečne rente 257,10 EUR od 1. 1. 2012 dalje. Nepravilno je tudi upoštevanje invalidnine pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Invalidnina v višini 40,77 EUR ne zmanjšuje njegove prizadetosti, ker s tem – skupaj z 262,90 EUR invalidske pokojnine – kupuje riž, mleko in kruh, da lahko z družino preživi.

3. Toženka v pritožbi zoper del I. točke izreka, tj. zoper prisojeni znesek 4.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2010, uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in relativne bistvene kršitve določb postopka. V delu, v katerem se nanaša na odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je bil prekoračen tožbeni zahtevek. Tožnik je namreč zahteval 10.500 EUR, s sodbo pa mu je bilo prisojenih 15.000 EUR oziroma ob upoštevanju že plačanega zneska 5.784 EUR. Pri odmeri stroškov ni bilo upoštevano, da je toženka plačala akontacijo v višini 3.000 EUR in da je tožnik med pravdo razširil tožbo z rentnim zahtevkom. Toženka predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tudi zahtevek za 4.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2010 in odloči, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka oziroma da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, podrejeno pa naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožnik v odgovoru na toženkino pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Toženka ni odgovorila na tožnikovo pritožbo.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

Glede zahtevka za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti

7. Toženkin očitek o prekoračitvi tožbenega zahtevka glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni utemeljen. Tožnik je na tej podlagi resda zahteval 10.500 EUR, vendar izpodbijana sodba ne daje podlage za sklep, da mu je bilo prisojenih 15.000 EUR. Ovrednotenje prikrajšanj, upoštevanih v okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, v znesku 15.000 EUR, samo po sebi še ne pomeni, da je bil tožbeni zahtevek prekoračen. Na toženkin ugovor je bilo upoštevano, v kakšnem deležu k zmanjšanju oškodovanja prispeva znesek invalidnine, ki jo prejema tožnik, in nato prisojen znesek 10.500 EUR, zmanjšan za že plačani del odškodnine.

8. Tožnikov pritožbeni očitek, da ni bilo podlage za upoštevanje invalidnine, ni utemeljen. Izpodbijana sodba pravilno upošteva utrjeno stališče sodne prakse, da glede na svoj namen, ki je v omilitvi prizadetosti oškodovančeve osebne sfere, lahko v določeni meri zmanjšuje prizadetost oškodovanca, ki mu gre zaradi tega ustrezno nižja odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (1). Pritožbene navedbe o tem, za kakšen namen tožnik porabi invalidnino, ne morejo vplivati na pravilnost odločitve.

Glede zahtevka za povrnitev premoženjske škode iz naslova izgubljenega zaslužka in rente

9. Neutemeljeni so tožnikovi pritožbeni očitki glede zavrnitve zahtevka za povrnitev izgubljenega dohodka za obdobje od sredine oktobra 2010 do 10. 6. 2011. 10. Navedeno obdobje zajema obdobje, odkar se je tožnik po zaključenem bolniškem staležu vrnil na delo, in do trenutka, ko mu je delovno razmerje prenehalo zaradi začetka stečajnega postopka. Ob upoštevanju zakonske ureditve o položaju delavcev, ki zaradi poškodbe pri delu niso več sposobni opravljati dotedanjega dela, izpodbijana sodba zavzema stališče, da je bil tožnik v spornem obdobju zaposlen in ni dokazal, da plače ni prejemal zaradi poškodbe.

11. Pritožba ne nasprotuje navedenemu zaključku izpodbijane sodbe. Toženkino priznanje razlike v plači za obdobje, ko je bil v bolniškem staležu, ne narekuje drugačnega zaključka. Relevantno dejansko stanje je bilo tedaj drugačno. Razlog, da tožnik ni prejemal polne plače, je bil v bolniškem staležu. Drugih razlogov, ki bi mogli utemeljevati drugačno odločitev, pritožnik ni navedel. 12. Utemeljeni pa so pritožbeni očitki zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za povrnitev škode zaradi izgubljenega zaslužka v obdobju od 11. 6. 2011 do decembra 2011 v skupnem znesku 690 EUR in plačilo rente v znesku 257,10 EUR od januarja 2012 dalje.

13. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da tožnik zaradi posledic škodnega dogodka praktično ne vidi na levo oko in ni več sposoben opravljati del, pri katerih je potreben globinski, prostorski vid, ne sme delati na višini ali del, pri katerih obstaja možnost poškodbe preostalega očesa, kar tudi pomeni, da ni sposoben za dela na gradbišču in da ne more biti voznik razen vozil kategorije B, - da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti, ker je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, - da tožnik zaradi poškodbe ni več sposoben opravljati dela, ki ga je opravljal v času škodnega dogodka (gradbeni delavec – tesar opažer), s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, pa je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, kjer ni potrebna vidna funkcija in polna binokularna funkcija vida, - da je šel tožnikov delodajalec v stečaj, - da je njegov sodelavec, ki je opravljal primerljivo delo, dobil delo pri drugem delodajalcu, - da je bilo v obdobju od 1. 8. 2011 do 18. 10. 2011 prijavljenih 301 prostih delovnih mest za gradbene delavce, - da ni predložil dokazil, da je delal tudi, preden se je zaposlil pri delodajalcu, ki je šel v stečaj, - da s predložitvijo le dveh poslanih prijav in odgovorov delodajalcev ni izkazal, da ne bi mogel dobiti dela glede preostale delovne zmožnosti.

14. Izpodbijana sodba izhaja s stališča, 1) da je škoda razlika med zaslužkom, ki bi ga tožnik lahko prejemal, če ne bi bilo škodnega dogodka, in zaslužkom, ki bi ga lahko prejemal ob preostali delovni zmožnosti, in 2) da mora tožnik zatrjevati in z mejno stopnjo verjetnosti dokazati, da bi v primeru, če ne bi bilo škodnega dogodka, imel delo, prejemal plačo v zatrjevani višini (minimalne plače) in da ne bi mogel dobiti dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti. Na podlagi v prejšnji točki obrazložitve povzetih ugotovitev zaključuje, da iz tožbenih navedb in izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožnik glede na normalen tek dogodkov tudi po škodnem dogodku dosegal minimalno plačo. 15. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodba izhaja iz deloma zmotnih materialnopravnih izhodišč, zaradi katerih so deloma zmotno ovrednotena ugotovljena dejstva, deloma pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

16. O škodi zaradi izgubljenega zaslužka se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, kar pomeni, da je ni mogoče dokazati z gotovostjo, ampak za dokazanost zadostuje dokazni standard mejne verjetnosti. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je pravni standard "normalnega teka stvari" pri oškodovancih, ki so pred škodnim dogodkom pridobivali zaslužek s priložnostnimi deli ali z zaposlitvami za določen čas, treba napolniti podobno kot pri oškodovancih, ki so bili pred škodnim dogodkom zaposleni za nedoločen čas. Strožja razlaga bi bila v razmerah, ko je vse več zaposlitev omejenih na določen čas, a se večina ljudi kljub temu preživlja z lastnim delom, prestroga (2). Okoliščina, da je šel tožnikov delodajalec v stečaj, torej ne zadostuje za sklep o nedokazanosti bodoče zaposlitve, ki bi mu prinašala (vsaj) minimalno plačo. Utemeljen pa je tudi pritožbeni dvom o pomembnosti ugotovitve izpodbijane sodbe, da tožnik ni predložil dokazil, da je delal tudi pred zaposlitvijo pri delodajalcu, ki je šel v stečaj. Če držijo njegove navedbe, da toženka tej trditvi ni obrazloženo nasprotovala, je ni bilo treba dokazovati (drugi odstavek 214. člena ZPP).

17. Zmotno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da je tožnik tisti, ki je dolžan dokazati, da bi ob preostali delovni zmožnosti mogel dobiti delo. Toženka je zatrjevala, da ni popolnoma delovno nesposoben in se sklicevala na odločbo ZPIZ. Na te navedbe je tožnik odgovoril, da je delal kot gradbeni delavec, da nima posebne izobrazbe, da zaradi poškodbe ne more več opravljati del, ki jih je opravljal pred škodnim dogodkom, niti drugih enostavnih del, ker poleg zdravih rok zahtevajo tudi zdrave oči. Izpodbijana sodba (izključno) na podlagi dokazov, ki jih je predložil tožnik, zaključuje, da ni z mejno stopnjo verjetnosti dokazal, da ne bi dobil dela ustreznega preostali delovni zmožnosti. Navedeni zaključek temelji na zmotnem izhodišču, da je dokazno breme o dejanski možnosti zaposlitve na tožniku. Tožnik je zatrjeval, da je zaradi poškodbe nesposoben opravljati dela, za katera edino je usposobljen, toženka pa je zatrjevala, da mu je delovna sposobnost deloma ostala. Njune trditve se torej deloma nanašajo na isti sklop dejstev. Sodna praksa je že izrekla, da se mora v primerih, ko je trditveno breme porazdeljeno, to odraziti tudi v porazdelitvi dokaznega bremena (3).

Glede odločitve o stroških postopka

18. Tožnikov pritožbeni očitek, da strošek za sestavo odškodninskega zahtevka predstavlja škodo, ni utemeljen. Utemeljeno pa je njegovo stališče, da gre za strošek pravdnega postopka, ki ga je treba v skladu s pravili po Zakonu o odvetniški tarifi upoštevati v okviru stroškov postopka, potrebnih za pravdo.

19. Na toženkine očitke zoper odločitev o stroških postopka ni treba odgovoriti, ker je to odločitev treba razveljaviti že zaradi delne razveljavitve odločitve o zahtevkih.

20. Po ugotovitvi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v delu, v katerem se nanaša na odločitev o izgubljenem zaslužku v skupnem znesku 690 EUR in za plačilo rente 257,10 EUR, oboje z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, ter glede stroškov postopka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sicer je pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem nerazveljavljenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

21. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju trditve in ugovore pravdnih strank v zvezi z zahtevkom za povrnitev izgubljenega zaslužka in plačilo rente presoditi ob upoštevanju stališč sodne prakse, da sklepanje o bodočem teku stvari po naravi stvari ne more temeljiti na gotovosti in da zato sodna praksa o utemeljenosti teh zahtevkov odloča na podlagi znižanega standarda pretežne verjetnosti, in da je dalj časa trajajoče delovno razmerje za določen čas pri sklepanju o normalnem teku stvari treba obravnavati enako kot delovno razmerje za nedoločen čas, in da glede na to posplošene navedbe o stanju na trgu delovne sile prejkone ne morejo imeti odločilne dokazne teže. Upoštevati bo moralo, da v zvezi z vplivom škodnega dogodka na obseg tožnikove delovne sposobnosti in s tem sposobnosti za pridobitev zaslužka ne zadostuje ugotovitev iz odločbe ZPIZ o obsegu te sposobnosti, ampak mora toženka s pretežno verjetnostjo dokazati, da tožnik dejansko ima možnost doseči tak zaslužek, kot ga zahteva (oziroma ga je dobival pred škodnim dogodkom), in da ga ne pridobiva zaradi pomanjkljive skrbnosti pri iskanju zaposlitve in ne zaradi njegovih omejenih delovnih zmožnosti, ki so posledica poškodbe. Pri presoji, ali tožnik ima možnost dobiti zaposlitev, ni sprejemljivo izhajati iz abstraktnega oškodovanca, ampak je treba upoštevati konkretne tožnikove sposobnosti in možnosti. Ob takem izhodišču je možno, da ugotovitvam izpodbijane sodbe o tožnikovi aktivnosti pri iskanju zaposlitve ne bo več mogoče dati pomembnejše dokazne teže. Ob rob toženkinim (sicer nespornim) navedbam v zvezi s tožnikovo državo izvora, do katerih se izpodbijani sodbi zaradi drugačnega materialnopravnega gledišča ni bilo treba opredeliti, njihovo ovrednotenje pa bo po vsej verjetnosti potrebno v novem sojenju, pritožbeno sodišče dodaja, da dokazna teža teh navedb ni sama po sebi razvidna.

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Prim. sodbo VS RS II Ips 355/2011 z dne 5. 12. 2013 in v njej navedeno sodno prakso.

(2) Prim. sodbo in sklep VS RS II Ips 100/2011 z dne 24. 5. 2012 in sodbo VSL I Cp 740/2013 z dne 18. 9. 2013. (3) Prim. npr. odločbe VS RS II Ips 674/2003 z dne 9. 12. 2004, II Ips 125/2008 z dne 3. 6.2010 in II Ips 402/2007 z dne 13. 5. 2010.