Jedro

Vrhovno sodišče je že odločilo v sodbi III Ips 98/2001 v podobni zadevi. V navedeni zadevi je bil sicer eden od družbenikov bivšega družbenega podjetja še Slovenska razvojna družba, medtem ko v obravnavani zadevi S. sploh ni več niti družbenik prve toženke. Če družbeni pravobranilec po uveljavitvi ZZLPPO ni več upravičen tožiti zaradi oškodovanja družbenega premoženja v primerih, ko je Slovenska razvojna družba še (so)lastnik družbe, v kateri naj bi prišlo do oškodovanja, ne da bi izvedel postopek po 7. členu ZZLPPO, je to toliko manj upravičen storiti v primerih, ko je premoženje v lasti Slovenske razvojne družbe že privatizirano.

Izrek

1. Revizija zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 2.283.648,00 SIT se zavrže. 2. Revizija zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 35.076.888,00 SIT se zavrne.

Obrazložitev

Družbeni pravobranilec je zahteval, naj druga toženka plača prvi toženi stranki 35.076.888,00 SIT in 2.283.648,00 SIT ter zamudne obresti od obeh glavnic od 11. 3. 1997 naprej. Tožba je bila vložena 9. 11. 1998. Sodišče prve stopnje je zavrnilo oba zahtevka in naložilo tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov.

Drugostopenjsko sodišče je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Menilo je, da glede na drugi odstavek 65. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (Ur.l. RS št. 20/98; v nadaljevanju: ZZLPPO) družbeni pravobranilec po dnevu uveljavitve ZZLPPO (to je: po 1. 5. 1998) ni več upravičen do vložitve tožbe zaradi oškodovanja družbenega premoženja. Tožba v tej zadevi pa je bila vložena šele po uveljavitvi ZZLPPO.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožeča stranka z revizijo.

Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Revizijskemu sodišču predlaga, da razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in mu vrne zadevo v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija deloma ni utemeljena, deloma pa ni dovoljena.

V gospodarskem sporu je za dovoljenost revizije z določbo 490. člena ZPP predpisano, da mora vrednost spornega predmeta znašati nad 5.000.000,00 SIT. Vrednost spornega predmeta se določa po vrednosti glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena ZPP), obresti se torej ne upoštevajo. V obravnavanem primeru je višina spornega predmeta, kolikor se nanaša na oškodovanje družbenega premoženja, ki naj bi nastalo s pogodbo 95/1022 z dne 12. 10. 1995, le 2.283.648,00 SIT. Revizija zato v tem delu ni dovoljena (2. odstavek 374. člena ZPP) in jo je revizijsko sodišče na temelju določbe 377. člena ZPP zavrglo.

Vrednost spornega predmeta, kolikor se nanaša na odškodovanje družbenega premoženja, do katerega naj bi prišlo zaradi sklenitve pogodbe št. 91/0103 z dne 22.4.1991, je višja od 5.000.000,00 SIT. Revizija je zato v tem delu z ozirom na 490. člen ZPP dovoljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti meni, da je tožeča stranka - družbeni pravobranilec v obravnavani zadevi ostal pristojen za vložitev tožbe zaradi oškodovanja družbene lastnine tudi po uveljavitvi ZZLPPO.

Pravni temelj za tožbeno upravičenje vidi v tretjem odstavku 1.a člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o APPNI (Ur. l. RS št. 58/95; v nadaljevanju: novela ZAPPNI), v 63. členu in drugem odstavku 65. člena ZZLPPO. Po revidentovem mnenju tudi veljavne določbe 25.e, h in i člena Zakona o privatizaciji pravnih oseb v lasti Sklada Republike Slovenije za razvoj in obveznosti Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (Ur. l. RS št. 71/94 in 57/95; v nadaljevanju: ZPPOLS) ni mogoče razlagati kot določb, s katerimi bi bilo odpravljeno upravičenje tožeče stranke za vlaganje tožb za odpravo oškodovanja družbenega premoženja.

Vrhovno sodišče je že odločilo v sodbi III Ips 98/2001 v podobni zadevi. V navedeni zadevi je bil sicer eden od družbenikov bivšega družbenega podjetja še Slovenska razvojna družba, medtem ko v obravnavani zadevi SRD sploh ni več niti družbenik prve toženke. Če družbeni pravobranilec po uveljavitvi ZZLPPO ni več upravičen tožiti zaradi oškodovanja družbenega premoženja v primerih, ko je Slovenska razvojna družba še (so)lastnik družbe, v kateri naj bi prišlo do oškodovanja, ne da bi izvedel postopek po 7. členu ZZLPPO, je to toliko manj upravičen storiti v primerih, ko je premoženje v lasti Slovenske razvojne družbe že privatizirano.

Tretji odstavek 1.a člena novele ZAPPNI ureja le pristojnosti Agencije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij, ne pa položaja in upravičenj družbenega pravobranilca. Iz dejstva, da je po tretjem odstavku 1.a člena novele ZAPPNI Agencija za revidiranje lastninskega preoblikovanja upravičena opraviti postopke revidiranja, pa ni mogoče izpeljati upravičenja družbenega pravobranilca za vložitev tožbe zaradi oškodovanja družbenega premoženja.

Prav ima revident, da 25.e, 25.h in 25.i člen ZPPOLS (kolikor se še naprej uporabljajo na temelju tretjega odstavka 65. člena ZZLPPO) ne izključujejo tožbenega upravičenja družbenega pravobranilca. Iz zakonskega besedila pa ne izhaja, da mu ga podeljujejo. To velja tudi za 25.e člen ZPPOLS, ki ga revident v reviziji posebej navaja kot morebitni pravni temelj za svoje tožbeno upravičenje. 25.e člen ZPPOLS revizijskemu organu sicer nalaga obvestitev družbenega pravobranilca o izsledkih revizije, o morebitnem tožbenem upravičenju družbenega pravobranilca pa molči. Kot pravni temelj za tožbeno upravičenje družbenega pravobranilca bi lahko prišla v poštev kvečjemu 63. člen in 65. člen ZZLPPO. Položaj družbenega pravobranilca ureja v 63. členu ZPPOLS le njegov četrti odstavek. Ta določba določa le, da se še naprej smiselno uporabljata drugi in tretji odstavek 50. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS št. 55/92, 7/93, 31/93 in 1/96; v nadaljevanju: ZLPP) za postopke in stroške družbenega pravobranilca. Ta določba je splošna, njeno uporabo omejuje drugi odstavek 65. člena ZZLPPO. Po drugem odstavku 65. člena ZZLPPO se 25.m člen ZPPOLS, ki je družbenemu pravobranilcu dajal tožbeno upravičenje, uporablja še naprej, vendar le za nekatera podjetja in le za nekatere sodne postopke. 25.m člen ZPPOLS še naprej velja za podjetja, ki do trenutka uveljavitve ZZLPPO (1. 5. 1998) še niso bila olastninjena. Poleg tega je družbeni pravobranilec na temelju 25.m člena ZPPOLS ohranil tožbeno upravičenje v postopkih, ki so z dnem uveljavitve ZZLPPO že bili v teku (prim. tudi razloge sodbe III Ips 98/2001).

Že prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka že olastninjena, prav to v reviziji zatrjuje tudi revidentka sama.

Tožeča stranka bi torej glede na določbo drugega odstavka 65. člena ZZLPPO v povezavi z 25.m členom ZPPOLS lahko postopek vodila še naprej, če bi vložila tožbo še pred 1. 5. 1998. Vložila pa jo je šele 9. 11. 1998. Družbeni pravobranilec v tej zadevi svojega upravičenja torej v nobenem primeru ne more utemeljiti na drugem odstavku 65. člena ZZLPPO.

Odločitev pritožbenega sodišča je bila torej materialnopravno pravilna, kolikor se je nanašala na zahtevek za plačilo 35.076.888,00 SIT in je zato revizijsko sodišče v tem delu neutemeljeno revizijo tožeče stranke zavrnilo (378. člen ZPP).