Jedro

Tožena stranka v skladu z 2. alinejo 46. člena ZMZ s tožnico ni opravila osebnega razgovora, zato je podana bistvena kršitev pravil postopka, ki je vplivala ali bi lahko vplivala na pravilnost oziroma zakonitost izpodbijane odločitve. To pa daje podlago tudi za zaključek, da postopek v obravnavani zadevi ni bil voden tako, kot to določajo zahteve 15. in 16. člena Direktive 2013/32/EU.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-424/2016/3 (1312-07) z dne 18. 3. 2016 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnice z dne 15. 2. 2016 na podlagi 2. točke, 3. točke in 11. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ).

2. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožnica 15. 2. 2016 vložila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V njej je opisala nasilje svojega prvega moža nad tožnico in njeno hčerko A.A. Prvi mož je bil zaradi drog tudi večkrat v zaporu. Kljub prijavi nasilja, policija ni ukrepala. S hčerko bosta zamenjali vero, ker doslej v svoji veri nista našli nič pozitivnega in v iranski verski sistem nimata več zaupanja. Ciljna država je bila Republika Slovenija. Svoje osebne dokumente je pustila v Iranu, vendar jih bo toženki v roku dostavila. Toženka se sklicuje se na 55. člen ZMZ. Ker tožnica v danem roku ni predložila osebnih dokumentov, ki bi vsebovali njeno fotografijo, svoje identitete ni dokazala. Prav tako pa tudi ni zaprosila za podaljšanje roka za dostavo osebnih dokumentov. Spreminjala je tudi podatke o svojem rojstvu. Tožničina istovetnost tako ni nesporno ugotovljena. Po povedanem je podan pogoj iz 11. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljene. Ker je tožnica zapustila Iran zaradi groženj svojega prvega moža, gre za zasebno zadevo. Tožnica je tudi sama navedla, da v izvorni državi ni bila preganjana zaradi vere, rase, narodnosti ali političnega prepričanja.

3. Tožničinih razlogov, zaradi katerih je zapustila izvorno državo, tudi ni mogoče povezati s pogoji, ki jih določata 26. člen in 28. člen ZMZ, kar obrazloži. Ne gre za dejanja preganjanja, ki so navedena v drugem odstavku 26. člena ZMZ in tudi ne gre za dejanja iz 1. alineje prvega odstavka tega člena ZMZ. Prošnjo tožnice je toženka zavrnila tudi na podlagi 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Tožnica je navedla, da bosta s hčerko zamenjali veroizpoved, saj v dosedanjo nimata več zaupanja, ni pa navedla katero. V izvorni državi tožnica tudi ni storila nobenega dejanja za spremembo veroizpovedi. Po mnenju toženke gre za preveč splošno navajanje. Tožnica v Iranu zaradi nameravane spremembe veroizpovedi ni imela težav. Tega dejstva pa tudi ni navedla v prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji kot razlog za zapustitev izvorne države, zato to izjavo tožnice toženka ocenjuje kot nepomembno oz. zanemarljivo za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Tudi ni podan razlog iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Tožničine navedbe o nameravani spremembi veroizpovedi je toženka zavrnila tudi na podlagi 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, saj tožnica ni navedla, v katero veroizpoved želi prestopiti. Navaja razloge zaradi katerih ni mogoče oceniti, da bi tožnici ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ (1. in 2. alineja). Iz izjav tožnice tudi izhaja, da ji v izvorni državi ni grozila smrtna kazen, usmrtitev ali resna škoda zaradi mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni. Izsiljevanja in nasilja tožničinega prvega moža pa ne moremo opredeliti kot mučenje. Iz opisa dejanskega stanja tožnice tudi ni mogoče zaključiti, da ji je policija odrekla pomoč, za kar navaja razloge. V obravnavani zadevi ne obstajajo utemeljeni razlogi, da bi bila tožnica ob vrnitvi v izvorno državo soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi 3 alineje 28. člena ZMZ. V izvorni državi ne poteka mednarodni ali notranji oborožen spopad. Toženka v nadaljevanju opiše varnostno situacijo v Iranu. Na podlagi 2. točke, 3. točke in 11. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ je tožničino prošnja za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji očitno neutemeljena, zato jo je toženka zavrnila.

4. Tožnica v tožbi ugovarja, da je bilo v zadevi nepravilno uporabljeno materialno pravo, da je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in da so bile storjene bistvene kršitve določb postopka (prvi odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Neutemeljeno je sklicevanje toženke, da tožnica ni z ničemer dokazala svoje istovetnosti (11. točka prvega odstavka 55. člena v zvezi s 4. alinejo 23. člena ZMZ). Vse dokumente, za katere je tožnica v postopku navedla, da jih bo dostavila, je tožnica 20. 2. 2016 tudi predložila, kar je v okviru danega 15-dnevnega roka. Po elektronski pošti je dostavila rojstni list, osebno izkaznico, potni list in poročni list. Napačna je navedba toženke, da je predložila zgolj kopije zavarovalnih polic z zneski mesečnih plač od leta 2009 do oktobra 2015. V spisu se nahaja elektronsko sporočilo z dne 20. 2. 2016, ne pa tudi z dne 23. 2. 2016. Nepravilno je ugotovljeno dejansko stanje glede dejstva, da je tožnica pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji navajala nepomembna ali zanemarljiva dejstva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (2. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ). Kot take je toženka ocenila izjave tožnice, da nima več zaupanja v verski sistem v Iranu. V pospešenem postopku pa se preverja le, ali je prosilec navajal nepomembna ali zanemarljiva dejstva, ki kažejo na očitno neutemeljenost prošnje. Preverjanje predmetnih navedb pa sodi v reden postopek, kjer mora toženka pridobiti informacije o tožničini izvorni državi in ji omogočiti, da sodeluje v postopku (sodba Upravnega sodišča RS I U 787/2012). Tožnica je vero spremenila takoj, ko je to bilo mogoče (13. 3. 2016). Iran je država, ki sistematično in dolgotrajno krši človekove pravice. Poleg tega so tudi iranske ženske diskriminirane, za kar navaja vire. To pa niso zanemarljiva dejstva. Tožnica pa ni navedla v katero veroizpoved želi prestopiti, ker je tega toženka ni vprašala. V prošnji za mednarodno zaščito se je izrekla za muslimanko, ker v drugo veroizpoved še ni prestopila.

5. Po mnenju tožnice je napačna tudi ugotovitev toženke, da razlogov za zapustitev izvorne države (Iran), ki jih je tožnica navedla v prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ni mogoče opredeliti v skladu z določbama 26. člena in 28. člena ZMZ kot preganjanje. Sklicuje se na besedilo drugega odstavka 26. člena ZMZ ter na točko 12. odločbe Ustavnega sodišča RS Up 96/09. V pospešenem postopku se preveri ali so zatrjevana dejanja preganjanja v smislu pogojev iz 26. člena in 28. člena ZMZ. Na podlagi 1. alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ je kot dejanje preganjanja opredeljeno tudi „dejanje fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja“, o čemer je tožnica jasno izpovedala. Povzema navedbe toženke glede ugotovljenega dejanskega stanja v obrazložitvi izpodbijane odločbe in izpovedbe tožnice, navedene na straneh 7 in 8 zapisnika. Tožnica je jasno izpovedala, da je bila žrtev psihičnega in fizičnega nasilja. Sklicuje se na ugotovitve iz letnega Poročila Amnesty International za leto 2015/2016. Neutemeljeno je tudi toženka zavrnila tožničino prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji na podlagi 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Toženka je napačno ugotovila, da tožnica ni navedla v katero veroizpoved želi prestopiti, saj je toženka tega ni vprašala. Toženka je jasno navedla, da želi spremeniti veroizpoved, ker v svojo dosedanjo veroizpoved nima več zaupanja in ker je policisti niso zavarovali. Navedeno kaže na resno škodo in na kršitev človekovih temeljnih pravic. Tožnica je dovolj jasno pojasnila razloge, zaradi katerih jo je strah vrnitve v izvorno državo. Povsem pavšalna in neobrazložena je navedba toženke, da v tožničini izvorni državi ne poteka mednarodni ali notranji oborožen spopad. Enako velja tudi za navedbo, da splošna varnostna situacija v tožničini izvorni državi ni takšna, da bi sama po sebi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi bila vsaka, v to državo vrnjena oseba, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. V nadaljevanju povzema navedbe toženke glede varnostne situacije v tožničini izvorni državi. Toženka ni navedla nobenega konkretnega vira za svojo oceno. Tožena stranka mora v postopku odločanja o subsidiarni zaščiti zbrati potrebno procesno gradivo za odločanje v zadevi (prvi in drugi odstavek 22. člena ZMZ). Toženka pa v predmetni zadevi ni predstavila niti splošnih informacij (8. alineja 23. člena ZMZ) niti specifičnih informacij o stanju v tožničini izvorni državi (9. alineja 23. člena ZMZ). Odločitev toženke, ki temelji na poznavanju varnostnih razmer v Iranu, brez navedb vira, ni možno preizkusiti, saj toženka ni navedla nobene konkretne informacije. Glede na predhodno navedeno tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

6. Tožena stranka je po pozivu sodišča, v skladu z 38. členom ZUS-1 sodišču predložila obravnavani upravni spis in odgovor na tožbo. Prereka tožbene navedbe in navaja, da je tožnica krstni list Evangeličanske verske skupnosti kot dokaz predložila šele 22. 3. 2016, torej šele po izdaji izpodbijane odločbe. V prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji tožnica ni navedla spremembe veroizpovedi kot razlog za zapustitev izvorne države. Kot razlog je navedla družinsko nasilje. Res je tudi navedla, da namerava zamenjati veroizpoved, vendar pa ni navedla, v katero. Meni tudi, da tožničine želje in razmišljanje o nameri menjave veroizpovedi ni imelo vpliva na tožničino življenje v izvorni državi. Zato je te navedbe toženka ocenila kot zanemarljive za obravnavanje upravičenosti tožnice do priznanja mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Izpodbijana odločitev, oprta na 2. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ je pravilna in zakonita. Toženka vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Sklicevanje tožnice v tožbi na letno Poročilo Amnesty International 2015/2016, pa predstavlja nedopustno tožbeno novoto. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožnica v pripravljalni vlogi navaja, da je 13. 3. 2016 prestopila v krščansko vero, kar dokazuje s predloženim krstnim listom. Zaradi spremembe veroizpovedi je s tem izpolnjen pogoj iz 69. člena ZMZ. Tožnica je že v postopku izpovedala, da je želela spremeniti veroizpoved že v izvorni državi Iranu, vendar pa je to dejansko storila takoj ko je mogla. V nadaljevanju navaja sankcije v Iranu zoper osebe, ki spremenijo vero ter vire za to navajanje. Opiše tudi informacije o nadlegovanju in fizičnemu nasilju nad verskimi manjšinami v Iranu ter vire za te informacije. Kristjani so v Iranu žrtve nadlegovanj, aretacij, podvrženi so strogemu nadzoru in zapornim kaznim. Navaja pa tudi informacije o skupini po imenu Basiji ter vire za podane informacije.

8. Tožba je utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je tožena stranka z izpodbijano odločbo, ki jo je sprejela v pospešenem postopku, zakonito zavrnila tožničino prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji z dne 15. 2. 2016. 10. Tožena stranka je odločitev, da kot očitno neutemeljeno zavrne tožničino prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji oprla na 2. točko, 3. točko in 11. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Pristojni organ lahko v pospešenem postopku prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno, če je prosilec pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ (2. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ); kadar je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. člen in 28. člen ZMZ (3. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ) in kadar prosilec, kljub svojemu zagotovilu, brez opravičljivega razloga v določenem roku ni preskrbel dokumentacije in podatkov iz 4. alineje 23. člena ZMZ. Iz listin upravnega spisa izhaja, da v obravnavani zadevi tožena stranka s tožnico ni izvedla osebnega razgovora. Pogoje, na podlagi katerih lahko pristojni organ opusti osebni razgovor s prosilcem za mednarodno zaščito taksativno določa 46. člen ZMZ. Ker gre za izjemo od splošnega pravila, je to določbo potrebno razlagati restriktivno. Tožena stranka je svojo odločitev oprla tudi na 3. točko in 11. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Ker določba 46. člena ZMZ, ki določa izjeme zaradi katerih je možna opustitev osebnega razgovora s prosilcem za mednarodno zaščito predhodno navedeni točki prvega odstavka 55. člena ZMZ ne vsebuje, je po presoji sodišča pred sprejemom odločitve o tožničini prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji potrebno s tožnico opraviti osebni razgovor, česar pa tožena stranka v obravnavanem postopku ni storila (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 242/2014, tč. 8).

11. Tožnica je v postopku navajala, da je 20. 2. 2016 in 23. 2. 2016 toženi stranki predložila po elektronski pošti kopijo osebnih dokumentov: rojstni list, osebno izkaznico, potni list in poročni listi, kar pa med strankama ostaja sporno. Tožnici bi morala biti dana možnost, da se v postopku izjasni glede navedb, da je že v Iranu imela namen spremeniti veroizpoved in sprejeti krščansko vero. Tožnica v pospešenem postopku odločanja o njeni prošnji za mednarodno zaščito po mnenju sodišča ni imela možnosti celovite predstavitve razlogov za vložitev te prošnje. Ker tožena stranka v skladu z 2. alinejo 46. člena ZMZ s tožnico ni opravila osebnega razgovora, je podana bistvena kršitev pravil postopka, ki je vplivala ali bi lahko vplivala na pravilnost oziroma zakonitost izpodbijane odločitve (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). To pa daje podlago tudi za zaključek, da postopek ob podaji prošenj tožnice v obravnavani zadevi ni bil voden tako, kot to določajo zahteve 15. člena in 16. člena Direktive 2013/32/EU (v nadaljevanju Procesna direktiva II). Skladno z določili 14(2)(a) in (b) člena Procesne direktive II se osebni razgovor o vsebini prošnje sicer izjemoma lahko opusti, kadar lahko organ za presojo na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, izda ugoditveno odločbo glede statusa begunca, ali če organ za presojo meni, da je prosilec nezmožen za osebni razgovor ali ga ne more opraviti zaradi trajnih okoliščin, na katere prosilec ne more vplivati. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za takšen primer. To pa tudi pomeni, da drugi odstavek 14. člena Procesne direktive II ne izključuje opustitve osebnega razgovora v drugih primerih, torej tudi ne takšnem primeru, kot je obravnavani, ko je bila odločitev tožene stranka utemeljena na podlagi okoliščin iz 3. točke in 11. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, na katerih med drugim temelji izpodbijana odločba.

12. Zahteve za osebni razgovor so predpisane v tretjem odstavku 15. člena Procesne direktive II na podlagi katerega morajo osebni razgovori potekati v razmerah, da lahko prosilci razloge za svojo prošnjo celovito predstavijo, pri čemer mora organ upoštevati osebne in splošne okoliščine prošnje. Vsebina osebnega razgovora je opredeljena v 16. členu Procesne direktive II, ki določa, da mora organ za presojo med osebnim razgovorom o vsebini prošnje za mednarodno zaščito prosilcem zagotoviti ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s členom 4 Direktive 2011/95/EU (obravnavanje dejstev in okoliščin), kar vključuje tudi možnost podati pojasnilo glede elementov, ki morda manjkajo in/ali morebitne neskladnosti ali nasprotja v izjavi prosilca. Sodišče je že večkrat zavzelo stališče v svojih odločitvah v primerljivih zadevah, da je potrebno upoštevati posredni učinek Procesne direktive II (sodbi Upravnega sodišča RS I U 1831/2015-6 in I U 7/2016). Pospešeno obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito po Procesni direktivi II pa ne pomeni odločanje o prošnji brez osebnega razgovora (člen 31(8) Procesne direktive II). Ker tožena stranka v zadevi predhodno citiranih določb Procesne direktive II ni upoštevala, je izpodbijana odločba nezakonita tudi z vidika obvezne uporabe prava EU.

13. Sodišče je v zadevi odločalo na seji senata na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. 14. Ker so bile po presoji sodišča v zadevi podane bistvene kršitve določb postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane odločbe in ker je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravilo na podlagi 3. točke in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Ob upoštevanju četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1 je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje, pri čemer je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča in njegova stališča, ki zadevajo postopek. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka tožnici postaviti več konkretnih pravno relevantnih vprašanj oziroma podvprašanj, da bo lahko zanesljivo in celovito ugotovila, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Ker je sodišče tožbi ugodilo zaradi kršitev pravil postopka, se do ostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo.