Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zaključek prvostopnega organa o nemožnosti pridobitve odškodnine od tuje države za bivšega lastnika podržavljenega premoženja pok. A.A. (rojenega 1874) je napačen oziroma vsaj preuranjen. Ni namreč jasno, ali oziroma kdaj je pok. sin A.A. ml. (rojen 1906) pridobil stalno bivališče v Avstriji.
Tožbi se ugodi, dopolnilna odločba Upravne enote Ljubljana, št. 321-339/92-557 z dne 15. 3. 2012, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
1. Z izpodbijano dopolnilno odločbo je prvostopni organ odločil, da so upravičenci pok. A.A. ml., do ½ in pok. B.B. in C.C., vsak do ¼, upravičeni do odškodnine za podržavljeno parc. št. 165 hiša v izmeri 257 m2, vl. št. ..., k.o. ..., v višini 36.513,05 DEM v obliki obveznic SOD (1. točka izreka), da je zavezanka Slovenska odškodninska družba d.d. (sedaj SDH d.d. - tožnik) dolžna v roku treh do šest mesecev po pravnomočnosti te odločbe izročiti obveznice v tam navedenih višinah skrbnikoma za posebni primer (2. točka izreka), da stroški postopka niso bili zaznamovani (3. točka izreka) in da je s tem odločeno o zahtevku v celoti (4. točka izreka). V obrazložitvi je organ navedel, da je bila parcela št. 165, k.o. ..., podržavljena z odločbo Okrajne zaplembene komisije v Kranju, št. 80/80 z dne 8. 12. 1945, izdano na podlagi Odloka AVNOJ-a, pok. A.A., roj. 1874, umrlemu 1950. Ker je bilo z ugotovitveno odločbo o državljanstvu ugotovljeno, da pok. A.A. ni štel za državljana SRS in državljana SFRJ, ga na podlagi 9. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ni mogoče šteti za upravičenca. Glede na podatke spisa in ob upoštevanju 12. člena ZDen je tako za upravičence šteti pok. sina A.A. ml., umrlega 1987, pok. vnuka B.B., umrlega 1992 in vnukinjo C.C. Vsi trije dediči izpolnjujejo pogoje za upravičenca iz 9. člena ZDen. Ker podržavljene hiše ni bilo možno vrniti v naravi, je organ s pomočjo izvedenca ugotovil njeno vrednost v višini 36.513,05 DEM v obliki obveznic SOD. V postopku je tožnik ugovarjal upravičenosti do denacionalizacije iz razlogov po drugem odstavku 10. člena ZDen. Organ je presodil, da te navedbe niso utemeljene glede na posredovani dopis Ministrstva za pravosodje z dne 5. 3. 2012 in AIDE MEMORIE Zveznega ministrstva za evropske in mednarodne zadeve Republike Avstrije z dne 27. 2. 2012, saj tam navedeni zakoni ne vsebujejo pravnih podlag za dajanje odškodnin za razlaščeno nepremičninsko premoženje ali za odvzete deleže v podjetjih. Tudi Pogodba med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo iz leta 1961 o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja – Finančna in izravnalna pogodba (FIP) take pravne podlage ne vsebuje. Ker je bil razlaščenec ob uveljavitvi Avstrijske državne pogodbe mrtev, tako on sam ni mogel biti upravičenec do odškodnine od Republike Avstrije iz naslova odškodnine za premoženje, podržavljeno v RS. Glede na dopis Ministrstva za pravosodje in AIDE MEMOIRE pa do odškodnine nista bila tudi upravičena niti še v Avstriji živeča pravna naslednika po pok. A.A. ml. (roj. 1906) vnuk D.B. in vnukinja E.E. 2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika in še dodal, da je v tem primeru relevantno to, da je prejšnji lastnik umrl še pred uveljavitvijo ADP, zato pravice do odškodnine od tuje države on ni imel in je ni mogel uveljaviti. Kot upravičenci so v tem primeru ugotovljeni pok. B.B. in C.C. ter pok. A.A. ml. Tožnik pa zahteva, da organ preveri upravičenost do morebitne pravice do odškodnine od tuje države za vnuka D.D. in E.E., kot tudi za ženo F.F. Dokumentacija zadeve ne potrjuje, da je bila žena pok. upravičenca F.F., ne glede na to pa tudi izkazuje, da je žena pokojnega bivšega lastnika umrla že med vojno, zato pravice do odškodnine ni imela. Ker pa 12. člen ZDen med upravičene osebe do denacionalizacije ne šteje vnukov, ni potrebe po preverjanju morebitne izplačane odškodnine za vnuke prejšnjega lastnika, kot to zahteva tožnik, zlasti ker je za upravičenca po 12. členu določen sin pok. A.A. ml., ki ga drugi odstavek 10. člena ZDen ne izključuje iz upravičenosti do denacionalizacije.
3. Tožnik je v tožbi navedel, da je bilo v postopku napačno rešeno predhodno vprašanje v zvezi z obstojem okoliščin iz drugega odstavka 10. člena ZDen. Po FIP sta bila do odškodnine upravičena žena pok. upravičenca F.F. (rojena leta 1887) in sin A.A. ml., rojen leta 1906. Premoženje je bilo pok. baronu A.A. podržavljeno po Odloku AVNOJ kot nemškemu državljanu in kot osebi nemške narodnosti, leta 1946 je bil prisilno izseljen v Avstrijo, kjer je 1950 tudi umrl. Zato je tožnik v postopku ves čas vztrajal, naj se preveri, ali sta bila do odškodnine morebiti upravičena njegova vdova F.F. oziroma njegov sin A.A. ml. (rojen leta 1906, umrl leta 1987, avstrijsko državljanstvo pa pridobil leta 1948). To potrjuje tudi dokument – Uradno potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 28. 11. 1996, iz katerega izhaja, da je F.F. v skladu z UVEG v povezavi z Anmeldegesetz dejansko prejela odškodnino v višini 59.720,00 ATS, A.A. ml. (roj. 1906) pa odškodnino v višini 23.096,00 ATS. Torej je zaključiti, da sta F.F. in A.A. ml. pogoje po FIP izpolnjevala, saj sta ob uveljavitvi FIP imela avstrijsko državljanstvo in stalno prebivališče v Avstriji. Prav tako se je baron A.A. nedvomno štel za pregnanca glede na FIP, zato je pogoj iz drugega odstavka 10. člena ZDen izpolnjen. Sicer bi pa moral organ to ugotavljati po uradni dolžnosti. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in zahtevo za denacionalizacijo zavrne, podrejeno pa, da zadevo vrne v odločanje organu prve stopnje.
4. Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo vsebinsko ni odgovorila.
5. Stranki z interesom G.G. in C.C. sta v odgovoru na tožbo navedli, da F.F. roj. 1887, ni bila žena barona A.A., rojenega 1874, pač pa je bila njegova žena H.H., ki je umrla 1941. O tem je bil tožnik obveščen v drugi zadevi. Zato ni pomembno, da je F.F. prejela odškodnino. Prav tako ne more vplivati na odločitev, da je odškodnino prejel pok. A.A. ml., rojen 1906, sin pok. barona, ker se je ta odškodnina nanašala na premoženje na območju Krškega, ki je bilo podržavljeno njemu, in ne na to premoženje.
6. Tožnik je v dodatnem odgovoru še navedel, da dejstvo, da F.F. ni bila žena pok. barona A.A., ne vpliva na pravilno rešitev spornega vprašanja. Ker je bil A.A. ml. sin osebe, ki je utrpela škodo kot pregnanec, ni pogojev za denacionalizacijo.
7. Tožba je utemeljena.
8. Sodišče se strinja s tožbenim ugovorom glede nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično (morebitne) napačne uporabe materialnega prava. Tožnik zatrjuje, da bi lahko pok. A.A. ml. (rojen 1906, umrl 1987) za podržavljeno premoženje svojega pok. očeta A.A. (rojenega 1874, umrlega 1950) zahteval odškodnino od Republike Avstrije.
9. Po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.
10. V zvezi s tem vprašanjem se je že večkrat izrekla upravnosodna praksa, med drugim nazadnje Vrhovno sodišče RS v sodbi, X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014. Iz te sodbe med drugim izhaja, da so v zgoraj citirani določbi drugega odstavka 10. člena ZDen mednarodni akti (mednarodne pogodbe in mednarodni sporazumi) navedeni generično in zgolj primeroma, zato ni pomembno, na podlagi kakšnega pravnega akta tuje države je bila oseba upravičena dobiti ali pravico dobiti (ali samo zahtevati) odškodnino za odvzeto premoženje, kar pomeni, da bilateralne pogodbe (npr: FIP), pri katerih sicer bivša Jugoslavija ni sodelovala, niso bile izključene. Bistveno je, da so osebe imele možnost od tuje države pridobiti odškodnino za premoženje, ki jim je bilo podržavljeno v smislu določb ZDen (točka 18., 19. obrazložitve), pri čemer pa ni važna njena višina, kakor tudi ne, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine (37. točka obrazložitve). Že iz povedanega ne vzdrži razlogovanje strank z interesom, da je pok. A.A. ml. (roj. 1906) prejel odškodnino od Republike Avstrije v višini 23.096,00 ATS za svoje premoženje, ki mu je bilo (tudi) podržavljeno na območju Krškega.
11. V Prilogi 1 (točka A) k FIP so opredeljene skupine oseb, ki so upravičene do pravic po FIP, med drugim so upravičenci pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebej tisti z nerazjasnjenim državljanstvom, in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji (1.). V primeru, da je oseba, ki je s svojim premoženjem utrpela škodo kot preseljenec ali pregnanec umrla v Avstriji ali po odselitvi v Zvezni republiki Nemčiji, pridobijo v 2. členu predvidene pravice po pravilih Zakona o odškodninah pregnancev in njegovih izvršilnih določilih zakonec kot tudi otroci in vnuki pokojnega. To velja tudi v primeru, da pripadniki kot osebe ne izpolnjujejo v prvem odstavku zahtevanih pogojev. V kolikor pa je oškodovanec umrl še pred pridobitvijo bivališča v Avstriji ali na območju pregona, morajo navedeni družinski člani sami izpolnjevati v nadpisnem prvem odstavku predpisane predpostavke (drugi odstavek). Pregnanci so v točki B definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območjih izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 ali na območjih vzhodno od linije Nisa-Laba, ki so 31. 12. 1937 pripadala nemškemu Reichu in so v zvezi z dogodki Druge svetovne vojne ali zaradi posledic te vojne to stalno bivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile. Iz točke C pa izhaja, da so bile med pregnance in preseljence izrecno vključene tudi osebe z območja FLRJ. V premoženjsko škodo v smislu 1. člena FIP (z dogodki v II. svetovni vojni nastalo premoženjsko škodo) in tretjega odstavka B. točke Priloge 1 k FIP (pregnanske škode ali preseljenske škode pa spadajo tiste škode, ki so nastale pregnancem na območju pregona ali preseljencem na območju, s katerega so bili preseljeni). Iz definicije pojma pregnancev (točka B Priloge 1 k FIP) izhaja, da pregnanska škoda zajema tudi škodo, ki je pregnancem nastala zaradi izgube premoženja (zaradi posledic druge svetovne vojne) na ozemlju, s katerega so bili pregnani.
12. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je bilo pok. A.A. (roj. 1874) premoženje podržavljeno na podlagi odločbe Okrajne zaplembene komisije v Kranju, št. 80/80 z dne 8. 12. 1945 kot osebi nemške narodnosti, izdani na podlagi Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, da je bil 1946 izgnan v Avstrijo, kjer je tudi umrl 1950. Pok. A.A. ml. (rojen 1906), sin pok. A.A. (rojenega 1874), pa je sicer imel slovensko in jugoslovansko državljanstvo od 1945 do 1987, ko mu je to prenehalo zaradi smrti, je pa hkrati imel tudi avstrijsko državljanstvo, ki ga je pridobil 1948, ni pa jasno, ali oziroma kdaj je pridobil stalno bivališče v Avstriji.
13. Glede na citirane določbe FIP in povzete dejanske okoliščine, ki izhajajo iz spisa, je torej zaključek prvostopnega organa o nemožnosti pridobitve odškodnine od tuje države za bivšega lastnika podržavljenega premoženja pok. A.A. (rojenega 1874) napačen oziroma vsaj preuranjen (kot že povedano, ni namreč jasno, ali oziroma kdaj je pok. sin A.A. ml. (rojen 1906) pridobil stalno bivališče v Avstriji). Pri tem sodišče še dodaja, da tožnik v upravnem postopku ni uveljavljal ugovora o preveritvi citiranih pogojev po FIP le za vnuka pok. bivšega lastnika E.E. in D.D. (rojenega 1940), temveč tudi za njunega očeta pok. A.A. ml. (rojenega 1906).
14. V ponovnem postopku reševanja zadeve bo tako moral prvostopni organ ponovno presoditi zadevo v tem delu, upoštevati stališča sodišča v tej sodbi in upravnosodno prakso ter ugotoviti, ali oziroma kdaj je A.A. ml. (roj. 1906) pridobil stalno bivališče v Avstriji.
15. Sodišče tako ugotavlja, da je bilo v zvezi z vprašanjem upravičenosti do denacionalizacije za pok. A.A. nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje in morebiti posledično napačno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar je tožbi tožnika ugodilo, prvostopno odločbo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. Sodišče je odločbo odpravilo v celoti, ker bo rešitev tega vprašanja v ponovnem postopku vplivala na odločitev za vse premoženje, ki je predmet tega postopka.