Jedro

V prvem odstavku 400. člena ZPP je določba, da lahko stranke vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. S sklepom o stroških, ki je akcesorne narave, postopek ni bil pravnomočno končan, zato bi bila možna revizija glede stroškov samo, če bi se obenem v njej preverjala tudi pravilnost odločitve o glavnem zahtevku ali če bi stroškovni izrek postal izrek o glavni stvari (na primer drugi odstavek 166. člena ZPP, 193. člen ZPP). Takega primera v tem sporu ni, saj glavni zahtevek ni več sporen in zato ni predmet revizije, stroški pa, ker ni šlo za umik tožbe, tudi niso postali glavni zahtevek.

Izrek

Revizija se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo zahtevku tožnikov in odločilo, da jima mora prvotožena stranka izplačati razliko v plači za čas od 1.1.1991 do marca 1993 in razliko regresa za letni dopust ter jima povrniti potrebne stroške postopka. Glede drugotožene stranke pa je samo sklenilo, da mora sama trpeti svoje stroške postopka.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom ugodilo pritožbi drugotožene stranke glede stroškov in s sklepom tožnika nerazdelno zavezalo, da drugotoženi stranki povrneta stroške postopka odmerjene na 31.100,00 SIT. Odločitev je utemeljilo na določbi prvega odstavka 158. člena ZPP, ker je sprejelo stališče, da ima opustitev predloga tožečih strank za izdajo dopolnilne sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP) pravne posledice kot umik tožbe.

Zoper pravnomočni sklep sta tožnika vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala sta, da je v izpodbijanem sklepu sodišče napačno uporabilo veljavne predpise, saj ZPP določa presumpcijo umika in pravne posledice samo v primerih, določenih v četrtem odstavku 109. člena, tretjem odstavku 217. člena, prvem odstavku 465. člena in drugem odstavku 499. člena. V prvem odstavku 339. člena ZPP ni določbe, ki bi določala presumpcijo umika, zato odločitev sodišča ni zakonita. Predlagala sta, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in potrdi sodbo sodišča prve stopnje oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena toženima strankama, na revizijo je odgovorila samo drugotožena stranka, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Drugotožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala ravizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni dovoljena.

Prav ima sicer revizija, da drugostopenjsko sodišče ni imelo podlage (očitno je zato v izpodbijanem sklepu tudi ne navaja) za domnevo (presumpcijo) umika tožbe in pravne posledice v zvezi s tem, vendar na dovoljenost revizije ta ugotovitev ne more vplivati.

V spornem primeru je treba ugotavljati dovoljenost revizije glede na ustrezne določbe zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94) ob istočasnem upoštevanju določb ZPP. ZDSS v prvem odstavku 21. člena določa, da je dovoljena revizija v delovnih in socialnih sporih zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, če ta zakon ne določa drugače. V drugem odstavku istega člena je določba, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena v primerih, ko jo dopušča zakon o pravdnem postopku (ZPP).

V prvem odstavku 400. člena ZPP je določba, da lahko stranke vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. S sklepom o stroških, ki je akcesorne narave, postopek ni bil pravnomočno končan, zato bi bila možna revizija glede stroškov samo, če bi se obenem v njej preverjala tudi pravilnost odločitve o glavnem zahtevku ali če bi stroškovni izrek postal izrek o glavni stvari (na primer drugi odstavek 166. člena ZPP, 193. člen ZPP). Takega primera v tem sporu ni, saj glavni zahtevek ni več sporen in zato ni predmet revizije, stroški pa, ker ni šlo za umik tožbe, tudi niso postali glavni zahtevek.

Pa tudi če bi stroški postopka postali glavni zahtevek, je v prvem odstavku 382. člena ZPP določeno, da lahko stranke zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vložijo revizijo v tridesetih dneh od vročitve prepisa sodbe. Drugi odstavek istega člena določa, da revizije ni v premoženjskih sporih, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 80.000,00 SIT, oziroma kot to določa tretji odstavek, tega zneska ne presega vrednost spornega predmeta, ki je navedena v tožbi .

Ker sta tožeči stranki vložili revizijo zoper sklep, s katerim je bilo odločeno o stranski terjatvi, poleg tega pa vrednost ne presega zneska 80.000,00 SIT, revizija ni dovoljena. Zato je revizijsko sodišče revizijo v skladu z določbo 392. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).