Jedro

Navajanja, da tožnica konkretnemu avtorju do sedaj ni izplačala ničesar, presegajo (trditvene) okvire te pravde, katere predmet ni presoja razmerij med avtorji in tožečo stranko, ampak med slednjo in (nepooblaščenimi) uporabniki avtorskih del (konkretno tožencem).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 21.5.2013 sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 43340/2011 z dne 5.4.2011 v 1. odstavku izreka ohranilo v veljavi za glavnico v višini 4.205,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.4.2011 dalje do plačila in v 3. odstavku izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 86,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 9. dne od prejema sklepa o izvršbi do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu (za zakonske zamudne obresti od glavnice 4.205,00 EUR od l.4.2011 do 3.4.2011) pa je sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožencu je nadalje v plačilo naložilo tožničine pravdne stroške v znesku 720,00 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožbo zavrže (podredno zavrne) oziroma da zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje (vse s stroškovno posledico). Poudarja, da sodišče ni izvedlo vseh z njegove strani predlaganih dokazov. Tekom dokaznega postopka ni bil izveden niti en sam dokaz o tem, da naj bi tožena stranka predvajala avtorska dela. Tožnik ni predložil nobenih dokazov o upravičenosti dve leti kasneje izdane fakture. Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo legalizira nezakonito ravnanje tožeče stranke (davčno zatajitev itd.), saj faktur ni dopustno izstavljati dve leti pozneje. Poleg tega ni navedlo, kje naj bi bil koncert, kdo je bil organizator in kdo izvajalec (ali je Z. sam pel in igral ter skladbe tudi napisal). Prav tako bi moralo, da bi ugotovilo dejansko stanje, zaslišati vsaj Z. Pri tem je tožeča stranka sodišču zamolčala, da Z. kljub številnim koncertom, vsakodnevnim nastopom na radiu in na drugih prireditvah (torej kljub izvajanju njegovih avtorskih del) do sedaj ni izplačala ničesar. Kam pronica denar, vedo le odgovorni pri tožeči stranki. Takšnemu nezakonitemu postopanju tožeče stranke pa Okrožno sodišče v Ljubljani očitno brez pravnega (moralnega) zadržka nudi sodno varstvo. Tožeča stranka izplačuje le izbranim, ne pa dejanskim izvajalcem avtorskih del. Sicer pa je toženec le pooblaščenec in pomočnik Z. ter sploh ni zavezanec v razmerju do tožeče stranke. Bistvena kršitev določb postopka je podana, saj sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožene stranke oziroma ni opravičilo njenega opravičenega izostanka z glavne obravnave.

3. Tožnica je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Edina dokaza, ki ju je tekom postopka na prvi stopnji (in sicer že v svojem ugovoru zoper sklep o izvršbi) toženec predlagal, sta bila dopisa z dne 10.12.2007 in 28.1.2008, ki ju je (kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe) sodišče prve stopnje tudi vpogledalo. Zato pritožbeni očitek, da s strani tožene stranke predlagani dokazi niso bili izvedeni, nikakor ne drži. Povsem brezpredmeten je nadalje pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov o tem, da naj bi tožena stranka predvajala avtorska dela. Toženec temu dejstvu (oziroma tožničinim trditvam) v postopku na prvi stopnji sploh ni ugovarjal oziroma ga je (1) priznal (prvi odstavek 214. člena ZPP (2)). Upiral se je le z ugovorom, da naj bi tožničin račun prejel šele v letu 2009. V zvezi s tem pa je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, zakaj mu tožnica ni mogla prej izdati računa. Bistveni sta okoliščini, da toženec koncerta v letu 2007 sploh ni prijavil, prav tako pa po izvedbi koncerta o njem tožnici ni sporočil pravilnih podatkov. Sodišče prve stopnje na 5. strani izpodbijane sodbe vse to natančno obrazloži. Teh zaključkov pa pritožba v ničemer ne omaje, niti ni moč slediti pavšalnemu (in hkrati neprimernemu) zatrjevanju, češ da naj bi sodišče prve stopnje poskušalo legalizirati tožničino nezakonito postopanje. Toženec je bil tisti, ki je bil dolžan v skladu z veljavno zakonodajo (predpisi) prijaviti koncert, ki ga je organiziral, in tožnici glede koncerta poslati pravilne podatke. Tega pa ni storil, pri čemer takšnih trditev tožeče stranke (kot to ugotavlja sodišče prve stopnje) niti ni zanikal oziroma jih prerekal (drugi odstavek 214. člena ZPP).

6. Ker toženec (tožničini) trditvi, da je bil z njegove strani v dvorani T. dne 16.11.2007 izveden (organiziran) koncert D. Z. (torej uporabljeno avtorsko delo), ki se ga je udeležilo 3500 obiskovalcev, ni ugovarjal, so popolnoma brezpredmetni tudi pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, koliko udeležencev naj bi se udeležilo koncerta, kdo naj bi igral, kdo je bil avtor glasbe oziroma besedil. Vsa ta »vprašanja«, ki jih toženec zastavlja v pritožbi, predstavljajo nedopustno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Z ozirom na to ni bilo nobene potrebe po zaslišanju D. Z. s strani sodišča prve stopnje (pri čemer tak dokazni predlog niti ni bil podan). Z vidika pravilnosti izpodbijane odločitve so povsem nerelevantna (hkrati prav tako nova in že zato neupoštevna) navajanja, da tožnica Z. kljub številnim koncertom do sedaj ni izplačala ničesar. Ta vprašanja presegajo (trditvene) okvire te pravde, katere predmet ni presoja razmerij med avtorji (konkretno D. Z.) in tožečo stranko, ampak med slednjo in (nepooblaščenimi) uporabniki avtorskih del (konkretno tožencem). Hkrati bistveno presegajo tudi vsebino (za odločitev edino relevantnih) trditev, ki jih je toženec podal v postopku na prvi stopnji (ko razen pomislekov, podanih v ugovoru zoper sklep o izvršbi, v zvezi s časovnim aspektom izdaje računa, ni navajal nič drugega). Drugačno pritožbeno navajanje (ugovori) je novo in posledično neupoštevno (prvi odstavek 337. člena ZPP). To velja tudi za (slabo obrazložen) pritožbeni očitek, da je toženec le pooblaščenec (pomočnik) Z. ter da v razmerju do tožnice ni zavezan. Toženec je bil tisti, ki je organiziral predmetni koncert (na katerem so se izvajala avtorska dela), zaradi česar je v razmerju do tožeče stranke nedvomno zavezan. V primeru priobčitve javnosti neodrskih glasbenih del je namreč tožeča stranka upravičena do kolektivnega uveljavljanja teh pravic (1. točka 147. člena ZASP (3)), kamor sodi tudi uveljavljanje plačila nadomestila za njihovo uporabo.

7. Toženec v postopku na prvi stopnji svojega zaslišanja ni predlagal, prav tako tega ni predlagala tožeča stranka. Zato ga sodišče prve stopnje (ki dokazov razen v izrecno predvidenih zakonskih primerih - kamor predmetni ne sodi - ne izvaja po uradni dolžnosti) tudi ni zaslišalo. Prav tako je pravilno zaključilo, da toženec svojega izostanka z naroka za glavno obravnavo ni ustrezno opravičil. Kot je to v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, toženec v svojem opravičilu ni navedel nobenih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da gre za neodložljivo oziroma nujno obveznost, niti ni v zvezi s tem predložil nobenih dokazil. Toženčev izostanek je bil nedvomno neopravičen.

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo toženec sam trpi stroške, nastale z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o toženčevi pritožbi (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) V ugovoru vloženem zoper sklep o izvršbi.

(2) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami (v nadaljevanju ZPP).

(3) Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, Ur. l. RS, št. 21/1995, s kasnejšimi spremembami (v nadaljevanju ZASP).