Jedro

Odločilnega pomena za to, da nostrifikacija tujih diplom v tem primeru ni možna, je ugotovljena bistvena razlika med vsebino in obsegom študijskih programov tujih univerz in študijskim programom Fakultete za arhitekturo. Za priznanje tujih diplom bi morala tožnica opraviti 21 diferencialnih izpitov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000; ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7.11.2001, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani z dne 4.4.2001. Z navedeno odločbo je Fakulteta za arhitekturo kot organ prve stopnje v postopku nostrifikacije tujih visokošolskih diplom odločila, da se tožničina vloga za nostrifikacijo diplom oziroma kvalifikacij, ki jih je pridobila na University of Greenwich, London dne 19.6.1997 in na Faculty of The Built Environment, University College London dne 1.8.2000, obe Velika Britanija, zavrne.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povzema vsebino določb 2. in 8. člena Zakona o nostrifikaciji v tujini pridobljenih šolskih spričeval (ZNTPS, Uradni list SRS, št. 42/1977) in navaja, da je za priznanje enakopravnosti tujega spričevala dejansko pomemben program študija na tuji ustanovi, kar izhaja iz določbe 2. odstavka 8. člena ZNTPS. V obravnavanem primeru je medsebojno primerljivost programov na podlagi diplomske listine, študijskih programov in prospekta tuje univerze, opravila posebna strokovna komisija za nostrifikacijo pri Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, ki je ugotovila, da se študijska programa obeh tujih univerz bistveno razlikujeta od študijskega programa Fakultete za arhitekturo v Ljubljani. Študij na univerzi v Greenwichu traja tri leta, študij na University College London (UCL), ki traja dve leti, pa ni mogoče priznati kot podiplomski študij, ker ima značaj mojstrske delavnice brez teoretičnih predmetov. Zaradi navedenega nostrifikacija predloženih diplom ni mogoča brez dodatnih diferencialnih izpitov, ki jih je v svojem poročilu navedla strokovna komisija. Ker je v obravnavanem primeru ugotovljeno, da se programa znatneje ločujeta, samo okoliščina, da tožena stranka ni ugotavljala in presojala še ostalih kriterijev iz 8. člena ZNTPS, za katere zakon ne zahteva, da bi bili kumulativno izpolnjeni, na odločitev v zadevi ni vplivala, zato je sodišče prve stopnje tožničino tožbo, ki ni utemeljena, zavrnilo.

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka in navaja, da predložena dokumentacija določno kaže, da je njen študij v tujini trajal 5 let (triletni študij na Univerzi v Greenwichu kot prva stopnja in dvoletni študij na University College London, druga stopnja), zato je v sodbi napačno ugotovljeno, da je študij trajal leto in pol manj kot v Ljubljani in ker je sodišče sodbo oprlo na to napačno ugotovitev, je napačno uporabilo materialno pravo. To, da je sodišče sledilo mnenju komisije za nostrifikacijo pri Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, ki dvoletni študij na University College enači z mojstrsko delavnico, pa pomeni bistveno kršitev določb postopka. Priznanje podiplomskega študija ni zahtevala, pričakovala je priznanje univerzitetne izobrazbe oziroma priznanje izobrazbe VII. stopnje, kar bi ji nudilo boljše zaposlitvene možnosti, možnost opravljanja strokovnega izpita in podiplomski študij. Meni, da je nedopustno, da se glede na osamosvojitev RS in članstvo v EU še vedno uporablja zakon iz leta 1972, sprejet v SFRJ. Z vstopom v EU je potrebno mladim s priznanjem tuje izobrazbe, omogočiti prosto gibanje in zaposlitev v evropskem prostoru, kar je ena izmed temeljnih pravic in svoboščin prebivalcev EU. V kolikor bo sodišče izpodbijano sodbo potrdilo, bo to pomenilo grobo kršitev teh pravic. Navaja še, da je Ministrstvo za kulturo RS odločilo, da njeni diplomi zadostujeta za status samostojnega ustvarjalca na področju kulture, specializiran poklic arhitekt. Predlaga, da sodišče sodbo razveljavi in v ponovljenem sojenju upošteva vse kriterije iz 1. odstavka 8. člena ZNTPS ter dopolni dejansko stanje s pridobitvijo mnenja pristojnega organa o priznavanju diplom angleških univerz.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in navaja, da je mogoče odločiti o stopnji ter vrsti pridobljene izobrazbe le v primeru, če v Sloveniji ni ustreznega oziroma sorodnega visokošolskega zavoda, ki bi mogel nostrificirati v tujini pridobljeno spričevalo (4. člen Pravilnika o dokumentaciji za nostrifikacijo v tujini pridobljenih šolskih spričeval v povezavi s 6. členom ZNTPS). Ker je Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani ustrezen oziroma soroden visokošolski zavod za nostrifikacijo diplome tožeče stranke, omenjena fakulteta zgolj o stopnji pridobljene izobrazbe ne more odločati, temveč mora v postopku nostrifikacije v skladu z zakonom in pravilnikom ugotavljati, kateri diplomi pridobljeni v naši državi, je tuja diploma enakopravna. Postopek priznanja statusa samostojnega ustvarjalca na področju kulture in postopek nostrifikacije sta dva različna postopka in ugotovitev Ministrstva za kulturo ni relevantna pri presoji meril iz 8. člena ZNTPS. Zaposlitev v evropskem prostoru zagotavlja Zakon o postopku priznavanja kvalifikacij državljanom članic Evropske unije za opravljanje reguliranih poklicev oziroma reguliranih poklicnih dejavnosti v RS (Uradni list RS, št. 21/02), ki se je začel uporabljati s 1.5.2004), sam sistem priznavanja v tujini pridobljenih diplom in spričeval pa je v izključni pristojnosti držav članic, ki ga urejajo z nacionalno zakonodajo, zato je ZNTPS še vedno zakonita in veljavna pravna podlaga za odločanje v postopkih nostrifikacije v RS. Ker je s 1.1.2007 začel veljati in se uporabljati ZUS-1, je bilo treba s tožničino pritožbo, ki je bila vložena v letu 2004, ravnati po 2. odstavku 107. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče je pri tem ugotovilo, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, zato jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnava kot revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je po 2. odstavku 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Glede na določbo 2. odstavka 85. člena ZUS-1, ki določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vrhovno sodišče zavrača revizijski ugovor zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z trajanjem študija v tujini in enačenjem dvoletnega študija na UCL London z mojstrsko delavnico. Dolžina študija, priznanje študija na UCL kot drugostopenjskega študija in primerljivost študijskih programov, so strokovna vprašanja o katerih je svoje mnenje podala pristojna strokovna komisija za nostrifikacijo pri Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Njeno mnenje pa je del dejanskega stanja, ki ga v reviziji, kot že navedeno, ni dopustno izpodbijati.

Tožnica uveljavlja tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka, ne pove pa, za katero kršitev naj bi šlo. Z utemeljevanjem, da jo je storilo sodišče prve stopnje s tem, ko je sledilo mnenju komisije, tožnica izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dovoljen revizijski razlog. Do tožbenih navedb o zmotnem ali nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju pa se je sodišče prve stopnje opredelilo že s tem, da je v celoti sprejelo v postopku ugotovljeno dejansko stanje. Ker vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (86. člen ZUS-1), po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava, se vrhovno sodišče v nadaljnjo presojo tega pavšalnega revizijskega očitka ni spuščalo.

Po presoji vrhovnega sodišča je bilo v postopku materialno pravo pravilno uporabljeno.

Sodišče prve stopnje je svojo določitev pravilno oprlo na 1. in 2. odstavek 8. člena ZNPTS. Po 1. odstavku 8. člena ZNPTS se pri odločanju o nostrifikaciji v tujini pridobljenega spričevala upošteva sistem šolanja v tuji državi, predmetnik oziroma učni načrt in program šole, na kateri je bilo spričevalo pridobljeno, pogoj za sprejem v šolo, trajanje šolanja, pravice, ki jih daje spričevalo v državi, v kateri je bilo pridobljeno, ter druge okoliščine, ki so pomembne za nostrifikacijo. Po 2. odstavku 8. člena ZNPTS, če se v postopku nostrifikacije izkaže, da se program končane tuje šole znatneje ločijo od programa ustrezne oziroma sorodne šole v Republiki Sloveniji, je pogoj za nostrifikacijo spričevala, da opravi prizadeti določene dopolnilne (nostrifikacijske) izpite. Po opravljeni primerjavi tožničinega šolanja v Londonu s programom Fakultete za arhitekturo v Ljubljani je bilo v postopku ugotovljeno, da obstajajo bistvene razlike tako v trajanju kot v vsebini in obsegu izobraževanja, saj dvoletni študij na ULC, ki ni zajemal teoretičnih predmetov ni primerljiv s študijem v Ljubljani, za priznanje tuje diplome pa bi morala tožnica opraviti kar 21 diferencialnih izpitov. Zato je tudi po presoji vrhovnega sodišča prav ugotovljena bistvena razlika med vsebino in obsegom študijskih programov obeh univerz v Londonu in študijskem programu Fakultete za arhitekturo tisti kriterij iz 8. člena ZNPTS, ki je v tem primeru odločilen za to, da nostrifikacija tujih diplom ni možna. Res so v 1. odstavku 8. člena ZNPTS našteti še ostali kriteriji, ki se pri nostrifikaciji upoštevajo, vendar je že sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da glede na ugotovljeno bistveno razliko med vsebino in obsegom študijskih programov, neupoštevanje ostalih kriterijev na zakonitost odločbe tožene stranke ni vplivalo. K temu vrhovno sodišče dodaja, da se z nostrifikacijo spričevalu tuje šole prizna enakopravnost s spričevalom domače šole enake vrste (2. člen ZNPTS). S spričevalom se dokazuje obseg pridobljenega znanja, ki je odvisen od vsebine študijskega programa. Zato v tem primeru ostali kriteriji, našteti v 8. členu ZNPTS, ne morejo nadomestiti razlik v obsegu pridobljenega znanja, ki ga tožnica dokazuje s spričevalom tujih univerz, katerih študijski program se bistveno razlikuje od študijskega programa Fakultete za arhitekturo v Ljubljani. Neutemeljena je revizijska navedba o uporabi določb ZNPTS. Da se v tem postopku nostrifikacije še vedno uporabljajo določbe ZNPTS, ki je veljal v času odločanja prvostopnega organa, izhaja iz kasneje sprejetega in še vedno veljavnega Zakona o priznavanju in vrednotenju izobraževanja (ZPVI, Uradni list RS, št. 73/2004), ki se je začel uporabljati 20.1.2005, in ki v 22. členu izrecno določa, da se že začeti postopki končajo po določbah ZNTPS.

Ker ima tožnica z dnem uveljavitve Zakona o postopku priznavanja kvalifikacij državljanom članic Evropske unije za opravljanje reguliranih poklicev oziroma reguliranih poklicnih dejavnosti v RS (Uradni list RS, št. 21/02), ki se je začel uporabljati s 1.5.2004 in na njegovi podlagi sprejetih Pravilnikov o podrobnejših pravilih postopka priznavanja kvalifikacij za opravljanje reguliranih poklicev oziroma reguliranih poklicnih dejavnosti v RS na podlagi področnih direktiv, možnost pod pogoji, navedenimi v citiranem zakonu in pravilnikih, pridobiti priznanje svoje kvalifikacije za opravljanje poklica arhitekt, je neutemeljen njen revizijski očitek o kršenju pravic do prostega gibanja in zaposlitve v evropskem prostoru.

Revizijska navedba, da je tožnica želela le priznanje univerzitetne izobrazbe oziroma priznanje izobrazbe VII. stopnje je v nasprotju z njenim zahtevkom, s katerim je zahtevala nostrifikacijo v tujini pridobljenih diplom. V tem postopku je neupoštevna revizijska navedba o priznanju statusa samostojnega ustvarjalca na področju kulture, saj gre za drug postopek, ki na postopek nostrifikacije nima vpliva.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.