Jedro

Ugotovitev preživninskih potreb 10 in 3 letnega sina in preživninskih možnosti staršev.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Pritožnika nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se razveže zakonska zveza pravdnih strank (1. tč. izreka), da se mladoletna sinova G. in N. dodelita v vzgojo in varstvo materi - tožnici (2. tč. izreka), očetu - tožencu pa naložilo, da mora za njuno preživljanje plačevati mesečno preživnino v znesku 15.000,00 SIT za sina G. in 13.000,00 SIT za sina N. od 9.11.1999 dalje (3. tč. izreka). Nasprotni tožbeni zahtevek, naj se otroka dodelita v vzgojo in varstvo očetu in naj za njuno preživljanje prispeva mati, je zavrnilo (4. tč. izreka sodbe). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (5. tč. izreka). Zoper 3. tč. izreka sodbe (višino preživnine za mladoletna otroka) sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pri odmeri preživnine je sodišče izhajalo iz izdatkov, o katerih je tožnica izpovedovala, da jih ima z otrokoma. Pri tem pa je prezrlo, da je navajala le stroške v višini, kot jih zmore prispevati za otroka glede na svoje sedanje premoženjske razmere in dejstvo, da toženec od avgusta 1999 ni ničesar prispeval k preživljanju svojih otrok. Ti izdatki zato niso enaki dejanskim potrebam otrok. Prav slednje pa bi moralo sodišče ugotoviti in na njihovi osnovi odločiti o zahtevku po višini. Ker tega ni storilo, je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Preden je toženec prenehal prispevati k preživljanju otrok, so otroci živeli bolje in zaradi razveze zakonske zveze ne bi smeli biti prikrajšani. Prenizko so bili ocenjeni stroški izvenšolske prehrane za sina G. Sodišče je namreč sprejelo izpovedbo tožnice, da je treba zanj zaradi alergije zagotoviti dietno prehrano, vendar je zmotno zaključilo, da znesek 10.000,00 SIT zadostuje za celotno mesečno izvenšolsko prehrano. Iz izpovedbe tožnice namreč izhaja, da je zaradi alergije treba zagotoviti še dodatnih 10.000,00 SIT, sodišče pa ni ugotavljalo, kolikšen je znesek, ki je potreben za osnovno izvenšolsko prehrano, prav tako pa ni ugotavljalo stroškov, ki so potrebni za obutev šoloobveznega otroka in stroškov za priboljške. Tudi za mlajšega sina N. so dejanski stroški za obleko in obutev višji od 4.200,00 SIT mesečno, saj otrok v tej starosti obleko in obutev preraste v nekaj mesecih. Prav tako sodišče ni ugotavljalo stroškov za stvari, povezanih z osebno higieno otroka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve sodbe v nov postopek. Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99 v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je premalo skrbno analiziralo premoženjsko stanje obeh razvezanih zakoncev in ni enakopravno ocenjevalo premoženjskih možnosti posameznega zakonca za preživljanje otrok ter pri tem spregledalo nizko plačo tožene stranke. Toženčeva mesečna neto plača povprečno znaša 51.376,50 SIT, od tega pa tožnec plačuje še 17.000,00 SIT kredita in zavarovanje v znesku 3.169,50 SIT mesečno. Od preostalega zneska mora tožena stranka plačati še položnice za elektriko, telefon, vodarino itd., ki znesejo mesečno pribiližno 10.000,00 SIT. Ostalo, torej 21.207,50 SIT pa ostane toženi stranki za hrano, brez kakršnihkoli priboljškov. Če bi morala tožena stranka plačati še preživnino v znesku 28.000 SIT, kolikor je določilo sodišče, ne bi imela sredstev niti za lastno preživljanje. Drugačno je stanje pri tožeči stranki. Tožeča stranka prejema 85.000 SIT netto plače, poleg tega pa dobi še 17.000,00 SIT otroškega dodatka. Mesečni prihodek tožeče stranke je približno 102.000,00 SIT, kar je skoraj enkrat toliko, kot prejema tožena stranka. Iz obrazložitve sodbe prve stopnje izhaja, da ima tožena stranka možnost popoldanskega zaslužka, kar pa ne drži in tudi ni z ničemer dokazano. Tožena stranka je res pred letom 1996 delala tudi popoldan kot sekač, vendar takrat še ni bila redno zaposlena. Ko je nastopila redno delovno razmerje, se s tem ni več ukvarjala. Pri tem poudarja, da je srčni bolnik in ne sme opravljati težjih fizičnih del, saj ji je to zdravnik odsvetoval. Upoštevati je tudi treba, da tožena stranka pride iz službe okrog 15. ure, potem pomaga staršem pri lažjih opravilih na kmetiji in za popoldansko delo niti nima časa. Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da lahko popoldan dodatno zasluži, pri čemer sodišče celo ugotavlja, da je toženec opustil popoldansko delo predvsem in zgolj zato, ker bi to lahko vplivalo na odločanje o višini preživnine. Po drugi strani pa sodišče spregleda, da ima tudi tožeča stranka možnost, da kot šivilja popoldan kaj zasluži, kot je to tudi do sedaj delala. Sodišče je torej višino preživnine ocenilo predvsem na predpostavki, da bi tožena stranka lahko dodatno zaslužila, kar pa je napačno, pri tem pa sodišče tudi ne navede, za kakšen zaslužek naj bi šlo. Sodišče bi moralo ugotoviti realno podlago za dodatni zaslužek in njegovo višino in ne more preživninske obveznosti temeljiti na prihodkih brez podlage. V današnjih časih zaposlitve ni mogoče enostavno najti, opravljanje dodatnega dela pa bi ogrozilo delovno mesto tožene stranke v Beti d.d., saj je takšno delo nevarno in povezano z zavarovanji ipd. tako, da sedanji delodajalec tožene stranke ne bi odobraval takšne zaposlitve. Glede na navedeno je prisojena preživnina absolutno previsoka in v nasprotju z določilom 79. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), saj ni v sorazmerju z možnostmi tožene stranke. Maksimalni znesek preživnine, ki bi ga tožena stranka bila še sposobna plačati, je za sina G. 10.000,00 SIT in za N. 6.000,000 SIT mesečno. Tudi preživnino v tem znesku bo težko plačala, vendar pa ji bo znesek v tej višini omogočal vsaj nujne pogoje za preživetje. Predlaga, da se preživnina ustrezno zniža ali pa izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki pa nanju nista odgovorili. Pritožbi nista utemeljeni. Pritožba tožene stranke izrecno uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pri čemer pa tega ne obrazloži. Pritožbeno sodišče je zato preizkus njegovega obstoja opravilo le v mejah iz 2. odst. 350. čl. ZPP. Pri tem je ugotovilo, da niso podane tiste kršitve iz 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Ugotovljeno dejansko stanje grajata obe pravdni stranki: tožeča stranka glede ugotovljenega obsega in višine potreb preživninskih upravičencev, tožena stranka pa glede njenih ugotovljenih in ocenjenih preživninskih možnosti. O potrebah obeh malodoletnih sinov je ob zaslišanju izpovedovala tožnica. Pri tem ni navajala, da bi otrokoma ne zadovoljevala kakšnih njunih potreb ali bi jih zadovoljevala v manjšem obsegu kot pred odselitvijo iz skupnega prebivališča pravdnih strank, čeprav razpolaga z manjšimi denarnimi sredstvi za njihovo zadovoljevanje. Tudi v pritožbi ne pove, katerih potreb otrok ne zadovoljuje ali jih zadovoljuje v manjšem obsegu niti ne navede, kolikšni naj bi bili po njeni presoji stroški za zadovoljevanje otrokovih dejanskih potreb. Tudi ne pove, v čem naj bi bilo življenje pred tem za otroke (v materialnem pogledu) bolje, četudi je iz višine denarno ocenjenih potreb obeh otrok (ki temelji na tožničini izpovedbi) razvidno, da so te (vsaj upoštevajoč podatke Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve za april 2000, ko je bila izdana sodba sodišča prve stopnje) ocenjene celo pod zneskom minimalnih življenjskih stroškov. Pa vendarle je ocena življenjskih stroškov posledica ugotovitve konkretnih razmer, v katerih otrok živi in ki se lahko tudi bistveno razlikujejo od teh. Tako na višino potreb otrok v konkretnem primeru nedvomno vpliva dejstvo, da tožnica živi v hiši svoje matere, za kar po ugotovitvah sodišča prve stopnje prispeva za kurjavo in stroške telefona po 9.000,00 SIT, ostalih stroškov pa ne, ker so si stanovalci hiše plačilo položnic razdelili. Zgolj taka pavšalna graja zato ni mogla pripeljati do ugoditve njeni pritožbi. Pač pa ima tožnica prav, da je sodišče prve stopnje napravilo napačen zaključek glede izvenšolske prehrane sina Galisa. Za to je sodišče prve stopnje upoštevalo mesečni strošek v višini 10.000,00 SIT, čeprav je tožnica izpovedovala, na kar opozarja tudi v pritožbi, da stroški njegove izvenšolske prehrane znašajo 10.000,00 SIT več, kot znašajo sicer normalni stroški prehrane. Koliko znašajo stroški izvenšolske prehrane desetletnega otroka, sodišče prve stopnje resda ni ugotavljalo, pritožbeno sodišče pa v primerjavi s tovrstnimi izdatki za triletnega sina N. (6.000,00 SIT) in splošno znanimi podatki o življenjskih stroških oziroma stroških živil kot osnovnih življenjskih potrebščin sodi, da ti stroški znašajo vsaj 8.000,00 SIT, torej upoštevajoč dodatne stroške, ki jih ima zaradi njegove alergije, 18.000,00 SIT. Pri oceni ostalih stroškov, ki jih v pritožbi omenja tožnica, je sodišče prve stopnje sledilo njeni izpovedbi in tožnica v pritožbi opredeljeno niti ne pojasni, koliko naj bi znašali. V zvezi z ugotovljenimi potrebami za sina N., ki je sedaj star tri leta, pa pritožnica opredeljeno graja le višino stroškov za garderobo in stroške za stvari, povezane z osebno higieno. Vendar pa je pri prvih sodišče sprejelo zneske, o katerih je izpovedovala, sicer pa jih v pritožbi določno ne opredeli, tako kot tudi ne stroškov za kozmetiko otroka. Kot je bilo že omenjeno, pa je sodišče te stroške vendarle ocenilo pod minimalnimi življenjskimi stroški, zlasti zaradi nizkih t.i. kolektivnih življenjskih stroškov (stroški stanovanja, ogrevanja, elektrike ipd.), ki jih stanovalci hiše plačujejo po dogovorjenem ključu. Tožena stranka pa v svoji pritožbi neutemeljeno ugovarja dejanskim ugotovitvam glede možnosti preživninskih zavezancev. Sodišče prve stopnje je mesečne dohodke obeh pravdnih strank ugotovilo na podlagi sporočila njunega delodajalca (str. 15 spisa) in drugačne pritožbene trditve tožene stranke (da sama prejema le 51.376,50 SIT, tožeča stranka pa kar 85.000,00 SIT) ostajajo nedokazane. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, je primarna dolžnost staršev, da preživljajo svoje otroke, skrbijo za njihovo življenje in zdravje, jih vzgajajo za delovne člane družbene skupnosti ter po svojih močeh skrbijo za njihovo šolanje in strokovno izobrazbo (103. čl. ZZZDR), svojim otrokom pa morajo omogočiti pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo (102. čl. ZZZDR). To pa pomeni, da se pri ugotavljanju možnosti preživninskega zavezanca na eni strani ne morejo upoštevati njegove kreditne obveznosti, na drugi strani pa, da mora preživninski zavezanec storiti vse, kar je v njegovi moči, za to, da ustvari ustrezne (tudi materialne) pogoje za preživljanje svojih otrok. Torej je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo možnost dodatnega zaslužka toženca. O tem, da je ta zaslužek imel, vse dokler sta s tožnico živela skupaj (in ne samo do leta 1996, kot to trdi v pritožbi in ko naj bi očitno nastopil redno delovno razmerje), je izpovedal sam toženec, izpovedal pa je tudi o višini tega zaslužka (narok dne 20.4.2000). Ni torej res, da je sodišče odločalo le na podlagi nekakšne predpostavke. Toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni navedel razlogov za opustitev dodatnega dela, v dokaz svojih pritožbenih trditev (o slabem zdravstvenem stanju, nesprejemljivosti tega dela za delodajalca) pa ne predlaga ničesar. Sodišče prve stopnje je potemtakem pravilno zaključilo, da bi toženec z dodatnim delom lahko nadaljeval in zaslužil kot doslej (torej kot v času do tožničine odselitve). Takšni dejanski zaključki sodišča imajo podlago v izvedenih dokazih in so tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilni. Z doslej navedenim je odgovorjeno že tudi na pritožbene trditve o pomanjkanju časa za opravljanje dodatnega dela, medtem ko je pri pritožbenem nakazovanju enake možnosti tožnice (ki naj bi tudi sama delala kot šivilja), vendarle treba upoštevati, tako dejstvo, da je zaposlena, kot tudi dejstvo, da sama skrbi za vzgojo dveh otrok, kar ji nedvomno otežkoča dodatno delo v popoldanskem času (v potrditev katerega pa toženec ne predlaga nobenega dokaza). Ostaja torej le še materialnopravna presoja pravilnosti porazdelitve preživninskega bremena med oba preživninska zavezanca in s tem presoja pravilnosti uporabe materialnega prava v sodbi prve stopnje (79. čl. ZZZDR). Četudi del življenjskih stroškov otrok tožnica pokriva z otroškim dodatkom, in četudi tožnica prejema višjo plačo iz rednega delovnega razmerja, je treba upoštevati pri oceni preživninskih možnosti zavezancev tudi dodatno delo, s katerim bi se lahko (in se do razdora življenjske skupnosti dejansko je) ukvarjal toženec. Če bi to delo opravljal, bi bili njegovi prejemki večji od tožničinih. Ustrezno pa je treba upoštevati tudi tožničin delež pri vzgoji otrok - zanju vse od avgusta 1999 skrbi sama. Upoštevajoč vse navedeno, pritožbeno sodišče sodi, da je prav, da toženec pokriva nekoliko več kot polovico preživninskih potreb otrok. Vse to pa kaže, da je porazdelitev preživninskega bremena, kot ga je opravilo sodišče prve stopnje, pravilna. Glede na navedeno je torej pritožbeno sodišče pritožbo obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje (353. čl. ZPP). Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 413. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP.