Jedro

V 2. alineji 68. člena ZPIZ-1 je določeno, da zavarovanec, čigar invalidnost je posledica poškodbe izven dela ali bolezni, pridobi pravico do invalidske pokojnine pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenih 20 let starosti do nastanka invalidnosti (delovna leta), šteto delovna leta kot polna leta (gostota pokojninske dobe). Pravico do invalidske pokojnine po tej določbi je mogoče invalidu I. kategorije, če ta ni posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, priznati le ob izpolnjevanju predpisane pokojninske dobe. Tožnik je do dneva nastanka invalidnosti dopolnil 61 let starosti. Ker ne izpolnjuje pogoja potrebne pokojninske dobe za priznanje pravice do (sorazmernega dela) invalidske pokojnine, je njegov tožbeni zahtevek neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe (II. in III. točka izreka) sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 10. 6. 2010 in z dne 12. 4. 2010 (I. točka izreka), tožnika razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 12. 12. 2006 dalje (II. točka izreka) in zavrnilo zahtevek za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine (III. točka izreka).

Zoper II. in III. točko izreka navedene sodbe vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da gre za tri dokumente (izvid z dne 16. 6. 1997, izvid z dne 18. 11. 1997 in oceno izbranega zdravnika z dne 26. 2. 2004), ki dokazujejo nastanek invalidnosti I. kategorije. Da je pri tožniku invalidnost I. kategorije nastala že pred 12. 12. 2006, izhaja tudi iz druge medicinske dokumentacije, predvsem iz izvida o meritvi sluha z dne 5. 12. 2006 ter zdravniškega izvida z dne 12. 12. 2006. Iz tega izvida je razvidno, da tožnik ne vidi že od marca 1990. Meritve so pokazale, da je tožniku postopno pešal tudi sluh. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da je imel tožnik hkrati več zdravstvenih težav, zaradi česar bi moralo presoditi skupen vpliv vseh zdravstvenih težav tožnika na njegovo delazmožnost. Po mnenju tožnika je invalidnost I. kategorije podana že od 16. 5. 2005 dalje. Na ta dan je izpolnil pogoj gostote zavarovalne dobe, zato mu pripada sorazmerni del invalidske pokojnine. Tožnik še opozarja, da sodišče prve stopnje v sodbi ni odločilo o njegovih stroških postopka. V pritožbi navaja vrste stroškov in kolikšen znesek zahteva kot nadomestilo za posamezno vrsto stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami) preizkusi zadevo v obsegu pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Po preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo določbe materialnega prava. Prav tako ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V tem sporu je sodišče prve stopnje presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 10. 6. 2010 v zvezi z prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 12. 4. 2010 in ju v I. točki izreka odpravilo. Zoper takšno odločitev se stranki nista pritožili, zato je v tem delu sodba postala pravnomočna. Odločbi tožene stranke tako nista več predmet pritožbene presoje. V pritožbenem postopku tudi ni sporno, da je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni. Sporno je le vprašanje, kdaj je pri tožniku, ki je od 7. 12. 2000 dalje invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, prišlo do trajnega poslabšanja zdravstvenega stanja oziroma do popolne izgube delovne zmožnosti za organizirano pridobitno delo (I. kategorije invalidnosti), kot jo opredeljuje 60. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami).

Pri ugotavljanju datuma nastanka invalidnosti I. kategorije, ki je strokovno medicinsko vprašanje, je sodišče prve stopnje izhajalo iz dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 6. 5. 2013. Pred izdelavo dopolnilnega mnenja je bil tožnik osebno pregledan, v komisiji pa je glede na zdravstvene težave tožnika z očmi, sodelovala tudi specialistka oftalmologinja, ki je mnenje tudi dodatno obrazložila. Tudi sicer je mnenje v celoti skladno z izvidi in mnenji zdravnikov specialistov v zdravstveni dokumentaciji oziroma ima podlago v izvidu lečečega oftalmologa z dne 12. 12. 2006. Iz dodatnega mnenja invalidske komisije in pojasnil specialistke namreč izhaja, da je navedenega dne lečeči oftalmolog po pregledu ugotovil znatno poslabšanje vida na obeh očesih zaradi visoke kratkovidnosti in slepote na levem očesu, zaradi česar tožnik ni bil zmožen za dela, kjer je bil potreben funkcionalni vid, in za večino fizičnih del. Te ugotovitve so bile podane v izvidu z dne 12. 12. 2006, s katerim invalidska komisija v predsodnem postopku ni razpolagala in ga je tožnik naknadno priložil v sodni spis. Invalidska komisija II. stopnje je po proučitvi medicinske dokumentacije ocenila, da je pri tožniku glede na njegovo očesno stanje podana popolna nezmožnost za delo od 12. 12. 2006 dalje.

Na vsebino dopolnilnega mnenja invalidske komisije tožnik v postopku na prvi stopnji ni podal konkretnih vsebinskih pripomb v smislu nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, niti se ni skliceval na drugačno medicinsko dokumentacijo oz. drugačne izvide. Tudi sicer so brez podlage pritožbene navedbe, da je pri tožniku I. kategorija invalidnosti nastala pred 12. 12. 2006. V obdobju od 16. 5. 2005 do 12. 12. 2006 ni dokumentiranega izvida, iz katerega bi bila razvidna popolna izguba delovne zmožnosti v smislu izgubljene sposobnosti za opravljanje organiziranega pridobitnega dela in s tem razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti. Ta ne izhaja iz izvida z dne 5. 12. 2006, ki izkazuje izgubo sluha na obeh ušesih po Fowlerju v 47 % in o težavah z levim ušesom in bobničem, izvid z dne 12. 12. 2006, ki ga izpostavlja pritožba, pa je že upoštevan pri datumu nastanka tožnikove invalidnosti I. kategorije. Zapis v tem izvidu, da tožnik domnevno slabše vidi že od marca 1990, ni podlaga za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti že pred 12. 12. 2006. Neutemeljen je nadalje tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče pri datumu nastanka invalidnosti upoštevati vzporedne zdravstvene težave s hrbtenico. Te težave ne morejo biti podlaga za tožnikovo razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, saj je izvedenec ortopedske stroke doc. dr. A., zaslišan na glavni obravnavi dne 22. 3. 2013, vztrajal, da je z ortopedskega vidika pri tožniku podana le III. kategorija invalidnosti. Pri tej oceni je izvedenec upošteval tudi izvida iz leta 1997 v bosanskem jeziku, na katera se sklicuje pritožnik, saj sta povzeta med medicinsko dokumentacijo v pisnem mnenju.

Glede na obrazloženo je imelo sodišče prve stopnje v dopolnilnem mnenju invalidske komisije II. stopnje dovolj strokovne podlage za zaključek, da je tožnik invalid I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 12. 12. 2006 dalje. Na podlagi tako ugotovljene invalidnosti pa tožnik nima pravice do (sorazmernega dela) invalidske pokojnine. V 2. alineji 68. člena ZPIZ-1 je izrecno določeno, da zavarovanec, čigar invalidnost je posledica poškodbe izven dela ali bolezni, pridobi pravico do invalidske pokojnine pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenih 20 let starosti do nastanka invalidnosti (delovna leta), šteto delovna leta kot polna leta (gostota pokojninske dobe). Pravico do invalidske pokojnine po tej določbi je mogoče invalidu I. kategorije, če ta ni posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, priznati torej le ob izpolnjevanju predpisane pokojninske dobe. Tožnik je do dneva nastanka invalidnosti dopolnil 61 let starosti. Ker bi moral tožnik ob upoštevanju 2. alineje 68. člena ZPIZ-1 dopolniti najmanj 13 let in 8 mesecev pokojninske dobe, na podlagi dobe 13 let, 3 mesecev in 12 dni, kolikor znaša tožnikova skupna pokojninska doba, ne izpolnjuje pogoja potrebne pokojninske dobe za priznanje pravice do (sorazmernega dela) invalidske pokojnine.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni odločilo o stroških postopka. Skladno s prvim odstavkom 163. člena ZPP o povrnitvi stroškov odloči sodišče na zahtevo stranke. Na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZPP mora stranka povrnitev stroškov zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških. Tožnik v tem sporu do konca glavne obravnave ni zahteval povrnitve stroškov postopka, zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni odločilo o njegovih stroških.

Ker tožnik za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine ne izpolnjuje pogoja potrebne pokojninske dobe, je sodišče utemeljeno zavrnilo njegov tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije stroške te vloge skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.