Jedro

Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb je pritožbeno sodišče namreč ugotovilo, da ni razlogov za spremembo kazenske sankcije v škodo obdolženca.

Izrek

I. Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi A. A. se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je bila določena kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper takšno sodbo se je zaradi odločbe o kazenskih sankcijah pritožila okrožna državna tožilka s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče zaporno kazen v trajanju osem mesecev zapora.

Na pritožbo okrožne državne tožilke je obdolženčeva zagovornica podala odgovor, ki mu je bila priložena medicinska dokumentacija iz katere izhaja, da bo pri obdolžencu še v letošnjem letu opravljen operativni poseg na hrbtenici. Zagovornica v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo ODT zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4. Okrožna državna tožilka se v pritožbi zavzema za izrek strožje kazenske sankcije obdolžencu in sicer izrek zaporne kazni. Po njeni oceni namreč sodišče prve stopnje pri izbiri kazenske sankcije ni pravilno uporabilo pogojev, povezanih z namenom pogojne obsodbe. Prav tako prvostopno sodišče tudi ni pravilno ocenilo teže, okoliščin in dejstev v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem nasilja v družini, pri čemer še posebej izpostavlja, da gre za dve žrtvi kaznivega dejanja, da je obdolženec kaznivo dejanje izvrševal daljše časovno obdobje, oškodovanki B. B. pa je grozil tudi s tem, da je vzel v roke večji nož in ji grozil, da jo bo ubil, kar je glede na predhodno sodbo Okrožnega sodišča v Celju, s katero je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja umora, za kar mu je bila izrečena tudi kazen zapora v trajanju enajst let, tudi sposoben narediti, vse navedeno pa po oceni pritožnice tudi ne dopušča pozitivne prognoze, da obdolženec kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. V pritožbi pa se nadalje pritožnica sklicuje tudi na okoliščino, da je bila zoper obdolženca uvedena tudi preiskava zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, pri čemer pa prezre, da obdolženca za to kaznivo dejanje sodišče ni obravnavalo, saj je oškodovanka umaknila predlog za pregon, zaradi česar navedenega prvostopno sodišče pri odmeri kazni, nenazadnje tudi zato, ker obdolžencu to dejanje ni bilo dokazano, ni moglo upoštevati.

5. Zaključki prvostopnega sodišča so torej po oceni pritožnice nepravilni, saj je obdolženčeva osebna prognoza slaba, ker je brez zaposlitve, brez dohodkov in premoženja, že obravnavan tudi za najhujše kaznivo dejanje zoper življenje in telo.

6. Obdolženčeva zagovornica je v odgovoru na pritožbo izpostavila, da je obdolženec dejanje odkrito priznal in ga obžaluje, da se je z oškodovanko v vmesnem času pobotal in ponovno živita skupaj v hiši oškodovanke. Obdolženčevo zdravstveno stanje je slabo, ima namreč postavljeno diagnozo zaradi katere ima omejeno gibljivost vseh štirih udov in ga v kratkem čaka operacija, o čemer je zagovornica sodišču predložila tudi ustrezno dokumentacijo. Obdolženi se tako premika zgolj s palicami oziroma s hojico, je gibalno omejen in mu tudi pri najosnovnejših dnevnih opravilih pomaga oškodovanka. Glede na pritožbeno izpostavljanje obdolženčeve predkaznovanosti pa v odgovoru na pritožbo njegova zagovornica izpostavlja, da je omenjeno kaznivo dejanje obdolženec izvršil leta 1996 in je enajstletno zaporno kazen za navedeno kaznivo dejanje že zdavnaj prestal in je bil zaradi primernega obnašanja tudi predčasno izpuščen na prostost. Glede na to, da je obdolženec zaporno kazen za storjeno kaznivo dejanje odslužil, njegova predkaznovanost pred več leti ne more biti razlog za predlagano spremembo kazenske sankcije v škodo obdolženca. Glede na to, da ima obdolženec invalidsko pokojnino in varstveni dodatek ter dodatek za vojne veterane in je pred invalidsko upokojitvijo imel 30 let delovne dobe pa tudi ne držijo pritožbene navedbe ODT, da je brez prihodkov, kar je eden izmed vzrokov zaradi česar bi naj bila njegova prognoza slaba.

7. Po oceni pritožbenega sodišča je pritožba okrožne državne tožilke neutemeljena. S pritožbenimi navedbami pritožnice namreč ni mogoče soglašati. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb je pritožbeno sodišče namreč ugotovilo, da ni razlogov za spremembo kazenske sankcije v škodo obdolženca. Sodišče prve stopnje je v točki 4 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije, na tej podlagi pa je obdolžencu tudi utemeljeno izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave, to je pogojno obsodbo. Pri tem je pravilno ocenilo pomembnost obteževalnih okoliščin, tudi v pritožbi okrožne državne tožilke obsežno izpostavljeno obdolženčevo predkaznovanost, pri čemer pa je ustrezno ocenilo tudi, da je bil obdolženec s prestajanja zaporne kazni odpuščen 6. 7. 2011, od tedaj pa do storitve tokrat obravnavanega kaznivega dejanja, drugega kaznivega dejanja ni storil. Ob navedenem in okoliščini, da je oškodovanka tudi sama povedala, da sta medsebojne odnose z obdolžencem uredila, da ga je oškodovanka sprejela v svojo hišo, kjer za njega tudi skrbi in upoštevaje pri tem tudi z medicinsko dokumentacijo izkazano obdolženčevo slabo zdravstveno stanje, tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je obdolžencu na prvi stopnji izrečena pogojna obsodba povsem primerna in je ne gre spreminjati v škodo obdolženca. Pritožbeno sodišče pri tem ponovno dodaja še, da pritožbeno sklicevanje na obdolženčevo ravnanje z oškodovanko, ki ni predmet kazenskega postopka, saj je oškodovanka predlog za pregon kaznivega dejanja umaknila, ne more biti okoliščina, ki bi jo bilo moč šteti v škodo obdolženca, za kar se smiselno v pritožbi zavzema okrožna državna tožilka.

8. Glede na vse navedeno in na razloge sodišča prve stopnje se izbrana kazenska sankcija po vrsti in višini določene kazni ter dolžini preizkusne dobe tudi po oceni pritožbenega sodišča izkaže za primerno in pravično, ter je zato ni spreminjati obdolžencu v škodo.

9. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno (391. člen ZKP).

10. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).