Jedro

Tožniku je bilo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitano, da je z opustitvijo dolžnega ravnanja izpolnil vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic. Bistveni znak tega kaznivega dejanja je namen storilca, da sebi ali komu drugemu pridobi kakšno premoženjsko korist ali da komu prizadene škodo, takšnega namena tožnika tožena stranka ni dokazala, zaradi česar odpoved ni zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep generalnega direktorja policije, opr. št. ... z dne 9. 10. 2008, s katerim je bila tožniku izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja tožene stranke, opr. št. ... z dne 1. 12. 2008, v delu, s katerim je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper prej navedeni sklep in ugotovilo, da na njuni podlagi pogodba o zaposlitvi med strankama ni prenehala (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo in mu za ves čas, ko ni delal, prizna vse pravice iz dela, vključno s plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posameznega zneska plače v plačilo, to je od 15. dne v mesecu za pretekli mesec (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača stroške postopka v višini 892,94 EUR, v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje (3. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da tožnik ni izvršil svojih delovnih obveznosti, saj prejetega zahtevka I. ni odstopil pristojni službi in svojih ugotovitev ni posredoval I. ..., ni pa ugotovilo ostalih okoliščin, saj ni izvedlo predlaganih dokazov, zlasti zaslišanja priče D.K. Ta bi lahko izpovedal, kakšna je bila tožnikova dejanska obremenitev pri delu, kaj je tožnik storil, da zaradi zatrjevane preobremenjenosti delo organa ne bi bilo v zaostanku, koliko časa bi potreboval za izvršitev opuščenih dejanj, kaj se dejansko pričakuje od osebe s tako visokimi strokovnimi referencami in izkušnjami, kot jih ima tožnik in kdaj se je tožena stranka dejansko imela možnost seznaniti z dejstvi, na podlagi katerih je utemeljila izredno odpoved. Zaslišanje predlagane priče bi potrdilo navedbe tožene stranke in primer postavilo v drugačno perspektivno. Popolno ugotovljeno dejansko stanje bi omogočilo pravilno uporabo materialnega prava – tako glede ugotovitve obstoja elementov kaznivega dejanja po 261. členu Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ, Ur. l. RS, št. 95/2004) kot tudi glede obstoja odpovednega razloga in pravočasnosti izredne odpovedi. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo navedel, da tožena stranka pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, dejansko pa uveljavlja le razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je kot nepotreben zavrnilo predlog za izvedbo dokaza z zaslišanjem priče D.K. Tožena stranka niti v sklepu o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti v pisnih vlogah v tem sporu ni podala niti ene navedbe o tem, kako naj bi si tožnik pridobil nepremoženjsko korist oziroma zakaj naj bi imel namen povzročiti škodo policiji oziroma doseči ustavitev preiskave in pregona v Avstriji, kar so bistveni elementi kaznivega dejanja po 261. členu KZ. Priča v okviru dokaznega postopka lahko izpoveduje le o resničnosti navedb stranke. Sicer pa tožena stranka niti v pritožbi ni navedla nobene okoliščine, iz katere bi izhajal zatrjevani tožnikov naklep. Zaslišanje predlagane priče pa je nepotrebno tudi glede dejstva, ali je tožena stranka odpoved podala pravočasno. Sodišče prve stopnje se je glede tega vprašanja oprlo na listine, ki so v spisu. Iz sklepa o izredni odpovedi je razvidno, da je bila tožena stranka s primerom seznanjena že v maju 2008, zato zagovor tožnika ni mogel doprinesti nič novega v smislu reševanja, ali je podan razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo zmotno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče Dušana Kerina, dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, podano na podlagi 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR (kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja), razveljavilo, ker tožniku očitana kršitev nima bistvenega elementa kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 261. člena KZ RS, in ker je bila odpoved podana po izteku subjektivnega 30-dnevnega roka od ugotovitve razloga za izredno odpoved.

Ob takšnih razlogih za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa ne more biti odločilno dejstvo nobena od okoliščin, o katerih naj bi izpovedovala priča D.K. Sicer pa tožena stranka v pritožbi nedopustno širi obseg dejstev, o katerih naj bi izpovedovala priča D.K., saj v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da bi ta priča lahko izpovedala o tem, kdaj se je tožena stranka dejansko imela možnost seznaniti z dejstvi, na podlagi katerih je utemeljila izredno odpoved. Vendar pa celo v primeru, če bi priča D.K. o tem v resnici lahko izpovedala kaj relevantnega, to še vedno ne bi moglo pripeljati do drugačne odločitve, saj bi bila celo pravočasno podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi še vedno nezakonita zaradi tega, ker tožniku očitana kršitev nima znakov kaznivega dejanja.

Sicer pa pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je že iz same odpovedi pogodbe o zaposlitvi razvidno, da se je tožena stranka s storilcem in kršitvijo seznanila že v maju 2008, kar pomeni, da je bila dne 9. 10. 2010 podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi dana po izteku 30-dnevnega subjektivnega roka od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Kdaj je delodajalec ugotovil razlog za izredno odpoved, je dejansko vprašanje. Možno je, da se to zgodi šele na zagovoru, vendar pa v tej zadevi, kakor pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, na zagovoru ni bilo ugotovljeno nič takšnega, kar toženi stranki ne bi bilo znano že v maju 2008, ko je tožnik po odredbi M. podal odgovor I. in ko je bil z njim dne 7. 9. 2008 opravljen razgovor. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bila tožena stranka že maja 2008 seznanjena z vsebinskimi razlogi za odpoved, to je tožnikovo zavestno opustitvijo posredovanja pisnih zaprosil in obvestil tujih varnostnih organov.

Tožena stranka je tožniku prvotno sicer podala izredno odpoved tudi na podlagi 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR (naklepoma ali iz hude malomarnosti storjena hujša kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja), vendar je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi spremenila tako, da je v veljavi ostal le razlog iz 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Zaradi navedenega je v tem sporu možno presojati le, ali je zakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana na podlagi 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR in ne več tudi, ali bi lahko bila zakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR. Tožniku je bilo očitano, da je z opustitvijo dolžnega ravnanja izpolnil vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 1. odstavku 261. člena KZ RS. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bistveni znak tega kaznivega dejanja namen storilca, da sebi ali komu drugemu pridobi kakšno nepremoženjsko korist ali da komu prizadene škodo. Takšen namen pa ni bil ugotovljen ne v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tudi ne v tem delovnem sporu, zato je sodišče prve stopnje moralo ugoditi tožbenemu zahtevku in razveljaviti izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter posledično ugoditi tudi reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku tožnika.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.