Jedro

Pritožbeno sodišče sledi zaključku sodišča prve stopnje, da stroški v zvezi s poizvedbami o dolžnikovi zaposlitvi za izvršbo niso bili potrebni, saj novelirana določba 40. člena ZIZ (12. čl. ZIZ-H) v četrtem odstavku določa, da v primeru, če upnik predlaga izvršbo na dolžnikovo plačo, sodišče pred izdajo sklepa o izvršbi po uradni dolžnosti opravi poizvedbe o teh podatkih v elektronsko dosegljivih evidencah.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka izreka) spremeni tako, da se znesek 23,23 EUR nadomesti z zneskom 40,08 EUR.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, nespremenjenem delu odločitve pod točko 2 izreka potrdi.

Dolžnik je dolžan v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrniti upniku 57,85 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje pod točko 1. izreka dovolilo nadaljevanje izvršbe, dovoljene s sklepom opr. št. 0015 I 1089/2005 z dne 16. 9. 2005, z novim izvršilnim sredstvom, in sicer rubežem plače, pod točko 2. izreka pa odločilo, da mora dolžnik v 8 dneh povrniti upniku 23,23 EUR stroškov izvršilnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku izpolnitvenega roka dalje.

V pravočasni pritožbi zoper stroškovno odločitev, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) upnik navaja, da je sodišče prve stopnje uporabilo napačno pravno podlago, saj je upnikova vloga z dne 25. 8. 2010 obrazložena vloga, s katero upnik predlaga nadaljevanje izvršbe. Tako pripada upniku nagrada po 7.a točki tarifne številke 27 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT). Prav tako meni, da bi mu sodišče prve stopnje moralo priznati 20 točk za opravljeno poizvedbo o zaposlitvi dolžnika pri ZZZS, saj mora v skladu z 38. členom ZIZ dolžnik upniku povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju. Dejstvo, da ima sodišče sedaj možnost opraviti poizvedbe po uradni dolžnosti, po prepričanju pritožnika ne more pomeniti, da jih upnik sam ne bi smel opraviti niti da v primeru, ko jih opravi, te stroške nosi sam. V primeru, da upnik pred vložitvijo predloga ne bi opravil poizvedbe o dolžnikovi zaposlitvi in se prepričal, da je dolžnik zaposlen, bi upniku nastali nepotrebni stroški, saj bi taksna obveznost nastala ne glede na nezaposlenost dolžnika. Predlaga, da se izpodbijana odločitev spremeni tako, da se upniku prizna stroške predloga novega izvršilnega sredstva v višini 50 točk ter strošek poizvedbe o dolžnikovi zaposlitvi, priglašene z vlogo upnika z dne 25. 8. 2010, vse s pripadajočimi materialnimi stroški in DDV ter se jih naloži dolžniku v plačilo. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Vloga upnika z dne 25. 8. 2010, s katero je predlagal nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, je vloga v izvršilnem postopku, za sestavo katere je predpisana cena odvetniške storitve po tar. št. 27/7-a OT, kot pravilno navaja upnik v pritožbi.

Stališče sodišča prve stopnje, da je vlogo šteti za kratek dopis ali obvetilo sodišču in da je upnik zato upravičen le do priznanja storitve po 4. točki tar. št. 39 OT, je napačno, saj se tar. št. 39 OT uporablja le, če storitve iz te tarifne številke niso zajete v drugih tarifnih številkah. V obravnavanem primeru pa je predmetna storitev urejena v X. poglavju posebnega dela OT, torej v delu, ki ureja izvršilni postopek, konkretneje v 7. točki tega dela, ki ureja druge obrazložene vloge.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbi upnika, ki se je v tem delu izkazala za utemeljeno, delno ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 3. točke 365. člena v zvezi s peto alinejo 358. člena in prvim odstavkom 366. člena ZPP ter s 15. členom ZIZ spremenilo tako, da je upniku za sestavo vloge z dne 25. 8. 2010 priznalo še nadaljnjih 30 točk po tar. št. 27/7-a OT, to je 13,77 EUR, 2 % materialnih stroškov (0,28 EUR) ter 20 % DDV (2,8 EUR), torej 16,85 EUR in je tako znesek 23,23 EUR nadomestilo z zneskom 40,08 EUR (23,23 EUR + 16,85 EUR).

V preostalem delu pa je pritožba upnika neutemeljena. Tako pritožbeno sodišče sledi zaključku sodišča prve stopnje, da stroški v zvezi s poizvedbami o dolžnikovi zaposlitvi, priglašeni v vlogi z dne 25. 8. 2010, s katero je upnik predlagal nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, in sicer na plačo dolžnika, za izvršbo niso bili potrebni, saj novelirana določba 40. člena ZIZ (12. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah ZIZ (ZIZ-H); Uradni list RS št. 51 z dne 28. 6. 2010) v četrtem odstavku določa, da v primeru, če upnik predlaga izvršbo na dolžnikovo plačo, sodišče pred izdajo sklepa o izvršbi po uradni dolžnosti opravi poizvedbe o teh podatkih v elektronsko dosegljivih evidencah. Pri tem pa upniku v primeru, ko bi se ugotovilo, da je dolžnik nezaposlen, ne bi neupravičeno nastali stroški sodnih taks, saj je v navedeni pravni podlagi določeno, da če iz elektronsko dosegljivih evidenc izhaja, da viri za predlagana izvršilna sredstva ne obstajajo in upnik ni predlagal drugih izvršilnih sredstev, ravna sodišče s takšnim predlogom za izvršbo kot z nepopolno vlogo. Ob navedenem in ker ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ) je zato sodišče druge stopnje v tem delu pritožbo zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena in 353. členom ZPP ter s 15. členom ZIZ).

Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi s 15. členom ZIZ odločalo tudi o pritožbenih stroških upnika. Ker je upnik s pritožbo uspel, mu je dolžnik dolžan povrniti nastale pritožbene stroške (peti odstavek 38. člena ZIZ), ki so bili potrebni za izvršbo v 65 %, kolikor znaša upnikov pritožbeni uspeh (vrednost izpodbijanega dela je 26,03 EUR, uspel je z zneskom 16,85 EUR). Sodišče druge stopnje je upniku kot potrebne priznalo stroške sestave pritožbe, vendar glede na vrednosti izpodbijanega dela le v višini 45,90 EUR (tar. št. 27/6; 100 točk), 2 % materialnih stroškov (tretji odstavek 13. člena OT; 2 točki), 20 % DDV (20 točk) ter sodno takso (33,00 EUR). Dolžnik je tako dolžan upniku povrniti 57,85 EUR (65 % od 89,00 EUR) stroškov pritožbenega postopka v roku 8 dni od vročitve tega sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka dalje.