Jedro

V skladu z 43. členom ZBPP se za neupravičeno prejeto brezplačno pomoč šteje že plačana brezplačna pravna pomoč, ki je bila upravičencu dodeljena na podlagi lažnega prikazovanja ali zamolčanja podatkov oziroma spremembe podatkov v smislu 2. odstavka 41. člena ZBPP. O tem, ali je v danem primeru šlo za takšno situacijo, odločba tožene stranke nima razlogov, niti iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi bili ti kakorkoli presojani. Zaključki tožene stranke so v nasprotju z dosedanjim potekom postopka oziroma z ugotovljenim dejanskim stanjem v postopku, zato se odločbe ne da preizkusiti.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Okrožnega sodišča v Krškem, Strokovne službe za brezplačno pravno pomoč, opr. št. Bpp 312/2009-21 z dne 22. 6. 2011 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 350 EUR odmerjene stroške upravnega spora v 15 dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Krškem, Strokovna služba za brezplačno pravno pomoč odločilo, da upravičenki – tožnici preneha upravičenost do brezplačne pravne pomoči, ki ji je bila dodeljena z odločbo Okrožnega sodišča v Krškem, opr. št. Bpp 312/2009 z dne 3. 4. 2009 ter se šteje za neupravičeno prejeto. V obrazložitvi pojasnjuje, da je bila z odločbo, navedeno v izreku sklepa, tožnici dodeljena nujna brezplačna pravna pomoč za sestavo in vložitev revizije v zadevi Okrožnega sodišča v Novem mestu, saj bi zaradi opravljanja poizvedb lahko ostala brez pravnega varstva. V nadaljevanju je služba za brezplačno pravno pomoč preverjala podatke o dohodkih in premoženju prosilke. Ugotovila je, da je solastnica več stavb, kjer ne živi. Vrednost solastnega deleža prosilke na stavbah znaša po podatkih www.nepremicnine.net najmanj 40.000,00 EUR, kar pa presega 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka oz. 13.771,20 EUR. Zaradi tega tožnica ne more biti upravičena do brezplačne pravne pomoči po 23. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/2001 in naslednji, v nadaljevanju ZBPP).

V nadaljevanju je bilo ugotovljeno, da so podani pogoji za prenehanje brezplačne pravne pomoči. Zato je bila, skladno z določilom 42/2 ZBPP v povezavi s členom 36/1 ZBPP, izdana odločba o prenehanju upravičenosti do brezplačne pravne pomoči. O vračilu stroškov postopka pa da bo odločeno v nadaljevanju.

Tožnica v tožbi navaja, da v odločbi z dne 30. 4. 2009 (na podlagi katere ji je bila brezplačna pravna pomoč tudi zagotovljena) ni navedeno, da bi morala karkoli, kdajkoli vračati. Na možnost vračila sredstev bi morala biti v omenjeni odločbi opozorjena. ZBPP v 23. členu, na katerega se tožena stranka v svoji odločbi sklicuje, govori o tem, kdo so družinski člani oz. samske osebe. Tako bi bilo najbrž pravilno sklicevanje na 22. člen ZBPP. Tožnica spornih nepremičnin ne more uporabljati, saj je po smrti očeta tožnica z ostalimi dedinjami v sporu, tako glede same nepremičnine, kot tudi uporabnine zanjo. Prav tako ni končan postopek razdelitve solastnega premoženja. Tožnica meni, da se omenjene nepremičnine ne bi smele šteti kot njeno premoženje, saj z njimi ne more razpolagati in jih kakorkoli uporabljati. Od njih tudi nima nobene koristi. Prav tako bi morala tožena stranka natančneje prikazati, kako je prišla do podatka, da naj bi bilo premoženje tožnice vredno 40.000,00 EUR. Te nepremičnine se ne prodajajo, prav tako z uporabo spletnega naslova ni mogoče preveriti, kolikšna naj bi bila vrednost katere o solastnih nepremičnin ob tem, da je bilo takšno stanje tudi v letu 2009. Dejansko stanje je zato nepravilno oz. vsaj nepopolno ugotovljeno. Potrebno je upoštevati tudi načelo pravičnosti in ne dobesedne razlage posameznega zakonskega določila. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, njej pa prizna in odmeri nastale stroške upravnega spora.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala.

Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave, v skladu z določbo 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba je utemeljena.

Med strankama ni sporno, izhaja pa tudi iz izpodbijane odločbe, da je bila tožnici z odločbo z dne 30. 4. 2009 dodeljena nujna brezplačna pravna pomoč. Ne glede na to pa se tožena stranka pri vprašanju upravičene dodelitve brezplačne pravne pomoči sklicuje na določilo 22. člena ZBPP, ki govori o izjemni odobritvi brezplačne pravne pomoči oz. pogojih za pridobitev take pomoči. Zato naknadno ugotavljanje, ali je bila izjemna odobritev brezplačne pravne pomoči tožnici pravilno odobrena ali ne, v danem primeru ni ustrezno, saj tožnica take pomoči ni dobila. Ker tožena stranka tudi meni, da je šlo v danem primeru za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč, bi morala okoliščine glede neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči, presojati po 41. in naslednjih členih ZBPP. V skladu z 43. členom ZBPP se za neupravičeno prejeto brezplačno pomoč šteje že plačana brezplačna pravna pomoč, ki je bila upravičencu dodeljena na podlagi lažnega prikazovanja ali zamolčanja podatkov oz. spremembi podatkov v smislu 2. odstavka 41. člena ZBPP. Ali je v danem primeru šlo za takšno situacijo, odločba tožene stranke nima razlogov, niti iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi bili ti kakorkoli presojani. Zaključki tožene stranke so v nasprotju z dosedanjim potekom postopka oz. z ugotovljenim dejanskim stanjem v postopku, zato se odločbe ne da preizkusiti.

Ker je glede na navedeno v danem primeru prišlo do bistvenih kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP oz. nepravilne uporabe materialnega prava, je bilo potrebno tožbi tožeče stranke ugoditi na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1. V nadaljevanju naj služba za brezplačno pravno pomoč ponovno odloči o zadevi v skladu z pravnim mnenjem, izraženim v tej sodbi, na podlagi 5. odstavka 64. člena ZUS-1. Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1.