Jedro

Nerazumljivo je stališče pritožbe, da bi sodišče moralo z gotovostjo ugotoviti obstoj presežnih del, saj je pri vsebinskih odločitvah v pravdnem postopku potrebno uporabiti dokazni standard prepričanja, o katerem govorimo, ko o resničnosti določenega pravnorelevantnega dejstva ne dvomi noben razumen oziroma izkušen človek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, po katerem bi bila toženka dolžna v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe tožnici plačati znesek 860.740,60 EUR s pripadajočimi obrestmi in potrebne pravdne stroške postopka (I. točka izreka). Tožnici je naložilo v plačilo pravdne stroške toženke v višini 7.020,60 EUR v roku 15 dni, po preteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložila pritožbo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma po delnem umiku pritožbe(1), da ugodi tožbenemu zahtevku za plačilo v višini 142.129,97 EUR. Podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Relevantno dejansko stanje: - pravdni stranki sta 28. 12. 2006 sklenili Pogodbo o projektiranju, gradnji in opremi objekta PLP X in ostalih državnih organov, vključno z zunanjo ureditvijo in komunalnimi priključki (priloga A2), s katero se je tožnica zavezala izdelati projektno dokumentacijo za objekt na letališču X ter tehnično in upravno dokumentacijo, gradnjo in dobavo ter montažo opreme za objekt Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju PLP X); - skladno z 2. členom pogodbe naj bi se za objekt PLP X izdelala kompletna dokumentacija za gradnjo, izvedla gradnja in dobava ter montaža opreme, pri čemer se je javno naročilo oddalo po načelu "ključ v roke". Popis gradbeno obrtniških del za objekt in zunanjo ureditev (B30), je vseboval tudi postavko pesjaki (pod točko 5 na str. 7); - dela so se izvajala po predračunu z dne 10. 10. 2006 ter izhodišči in idejnimi zasnovami naročnika, ki sta bili prilogi in sestavna dela pogodbe ter sta bila predložena v ponudbi za javni razpis; - v teku javnega razpisa je bil opravljen ogled starih pesjakov na lokaciji X, izvajalec je potrdil, da si je ogledal lokacijo pred oddajo ponudbe, se seznanil z izdelano dokumentacijo in ostalimi pogoji ter se vnaprej odpovedal vsakršnemu zahtevku iz naslova nepredvidenih pogojev za delo, nepopolne/neustrezne dokumentacije in se zavezal odpraviti pomanjkljivosti na lastne stroške (6. člen pogodbe).

6. V obravnavani zadevi je tožnica zahtevala plačilo del pri izvedbi pesjakov, ki naj bi jih toženka dodatno naročila na sestanku 17. 9. 2007. V pritožbi je bilo sporno, ali so bila naročena dodatna dela, ki s pogodbo niso bila dogovorjena - ali je toženka spremenila naročeni predmet pogodbe (pesjake) in je posledično tožnica upravičena do plačila kljub temu, da je pogodba vsebovala klavzulo ključ v roke.

7. Prav ima pritožba, da določba ključ v roke ne izključuje spremembe cen oziroma plačila poznejših del, za katera naročnik zahteva, da se izvedejo. Klavzula "ključ v roke" v gradbeni pogodbi pomeni, da vsebuje pogodbena cena tudi vrednost vseh nepredvidenih in presežnih del. Vendar pogodbena cena ni absolutno nespremenljiva, saj ima izvajalec pravico do plačila naknadno naročenih del, ki niso bila predmet pogodbe. Slednjemu se morajo priznati poznejša dela, nastala zaradi pomanjkljivosti v projektu(2) in poznejša dela, ki jih je opravil po nalogu investitorja(3). Dodatna dela niso pogodbena dela, saj niso predmet prvotne pogodbe, temveč je v zvezi z njimi potrebno skleniti novo pogodbo (praviloma v obliki dodatka - aneksa k prvotni pogodbi, s katero se določi tudi cena za za dela (35. uzanca PGU). Naravo dodatnih del imajo tudi spremembe pogodbenih del po naročnikovi zahtevi (npr. spremembe kakovosti materialov ipd.)(4). Izvajalec ima v primeru cene s klavzulo ključ v roke torej pravico do plačila za dela, ki jih je moral opraviti namesto pogodbenih del zaradi spremembe naročnikovih navodil(5).

8. Vendar v obravnavanem primeru tožnica ni uspela dokazati dodatnih zahtev naročnika - toženke. Pritožbeno sodišče uvodoma opozarja, da tožnica ni izkazala naročila dodatnih del že iz razloga, ker ni zatrjevala, da bi bil sklenjen aneks, s katerimi bi se pravdni stranki dogovorili za dodatna dela (7. in 212. člen ZPP). Stališče tožnice, da naj bi zapisnik o sestanku 17. 9. 2007 oziroma predračun tožnice 18. 12. 2007 predstavljal konkludentno dejanje, s katerim je toženka podala dodatno naročilo del pri izvedbi pesjakov, ne vzdrži kritične presoje. Dodatno naročilo del med naročnikom - Republiko Slovenijo in izvajalcem, mora biti nedvoumno in jasno izraženo, predvsem pa je v primeru poznejših (dodatnih del), ki s pogodbo niso zajeta treba v zvezi z njimi skleniti novo pogodbo (praviloma v obliki aneksa k prvotni pogodbi (glej I Cpg 1809/2014 in N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, str. 1001), kot to predvideva 35. uzanca PGU. Sklenitve ustreznega aneksa za ta dela tožnica ni zatrjevala, niti dodatnih del po naročnikovi zahtevi ni izkazala z dopisi, s katerimi bi toženka zahtevala opravo določenih del oziroma s sklicevanjem na predračun 18. 12. 2007 in zapisnik 17. 9. 2007. 9. Ne držijo pritožbene navedbe, da sodba ne vsebuje dokazne ocene glede dodatnih naročil toženke, saj je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi pojasnilo, da dejstvo, da bi tožnica naročila nove storitve, ne izhaja niti iz zapisnika 17. 12. 2007, niti iz predračuna 18. 12. 2007 (priloga B30, str. 6, točka III). Predračun je namreč pripravilo gradbeno podjetje za tožnico (ne za toženko) in s strani toženke ni bil potrjen (glej izpovedbe prič A. A. - list. št. 72(6) in B. B. - list. št. 78), torej pritožbene trditve, da je toženka predračun potrdila, niso resnične.

10. Tudi pritožbeno navajanje, da sodba ni obrazložena v delu, kjer sodišče zaključi, da opravljena dela po vsebini sodijo v krog del, zajetih s pogodbo "ključ v roke", ni utemeljeno. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da so bila že po osnovni pogodbi predvidena določena dela - pesjaki(7). Prav tako se je prvostopenjsko sodišče z zaslišanjem izvedenca prepričalo, da pri pesjakih ni prišlo do naročanja dodatnih del. Izvedenec je namreč potrdil, da pesjak ni dobil nič dodatnega, temveč je bil zgrajen, kakor se danes po standardih zahteva za sodoben pesjak, da izpolni funkcijo ter da s strani naročnika ni prišlo do naročanja dodatnih del, niti naročnik ni zahteval korekcije izvedenih pesjakov - ne PGD, ne PZI nista bila popravljena po ogledih pesjakov (glej list. št. 152, odgovor št. 10 in 12, list. št. 213 in 211). Iz njegove izpovedbe torej izhaja, da so bili pesjaki v izvedeni varianti naročeni že z osnovno pogodbo.

11. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da zgrajeni pesjaki sodijo v opis pogodbenih del, imajo torej vso potrebno dokazno oporo v izvedenih dokazih, dokazna ocena glede navedenih dejstev pa je povsem v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Pritožbena graja navedenih ugotovitev in dokazne ocene je tako po oceni pritožbenega sodišča neutemeljena. Da so bili zgrajeni pesjaki po funkciji enaki tistim, pokazanim ob ogledu v fazi razpisa in da ni prišlo do dodatnih zahtev toženke so izpovedale tudi zaslišane priče B. B., C. C. in D. D.(8), nenazadnje pa to izhaja tudi iz izvedenskega mnenja. Upoštevajoč navedeno se kot pravno nepomembno izkaže, kolikšna naj bi bila vrednost naknadno opravljenih del (saj je ugotovljeno, da do dodatnih naročil ni prišlo). Temu nasprotne pritožbene trditve so zato neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je toženka že v fazi javnega razpisa tožnico z ogledom seznanila z obsegom del pri izgradnji pesjakov. Projektantu, ki je bil podizvajalec tožnice, so bili posredovani vsi podatki za pripravo projekta pesjakov, tudi fotografije starih (že odstranjenih pesjakov). Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo tudi, zakaj dodatni ogled pesjakov v K. in G. oziroma zahteve v zapisniku dne 17. 9. 2007 ne predstavljajo dodatnega naročila, saj iz obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da je bil naknadni ogled dveh objektov namenjen le boljši predstavi in pomoči pri načrtovanju projektanta, kjer je toženka slednjemu pojasnila osnovne zahteve pri načrtovanju (temeljen objekt, streha nad pesjaki, kuhinja za pripravo hrane za pse, ipd.). Sicer pa je imel projektant proste roke pri načrtovanju detajlov in izbiri materialov. Da način projektiranja rešitev ni bil zahtevan s strani toženke oziroma da pri pesjakih ni prišlo do naročanja dodatnih del, so namreč potrdili tako zaslišane priče B.B., C. C. in D. D.(9) kot tudi izvedenec. Ker toženka ni postavila dodatnih zahtev glede izvedbe pesjaka, sodišču ni bilo potrebno (oziroma ni moglo) ugotavljati, ali zatrjevana dodatna naročila predstavljajo nov predmet pogodbe in je posledično pritožbeni očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja neutemeljen. Ker v zapisniku z dne 17. 9. 2007 ne gre za dodatna naročila toženke, pritožba ne more uspeti z navedbami, da ta dela v pogodbeni ceni niso zajeta. Nerazumljivo je nadalje pritožbeno nasprotovanje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je toženka obveznost glede zahtevanih lastnosti pesjakov izpolnila z ogledom, češ da vprašanja (ki so jih lahko postavljali potencialni ponudniki) ne opredeljujejo vsebine pogodbe, saj sta se pravdni stranki dogovorili za postavitev pesjakov že z razpisno dokumentacijo. Res je bila slednja premalo določena in ni zadoščala za pripravo projektov, vendar je zaradi tega tega toženka omogočila ogled pesjakov, kjer je odgovarjala (tudi pisno) na vprašanja potencialnih ponudnikov.

12. Neosnovane so pritožbene navedbe, da je izvedensko mnenje nepopolno, nejasno in polno protislovij, saj je izvedenec natančno odgovoril na vsa vprašanja, ki so bila relevantna za odločitev v tem sporu. Ker je ugotovil, da toženka ni naročala dodatnih del, mu tudi ni bilo potrebno ugotavljati njihove vrednosti oziroma ugotavljati brez izvedbe katerih del bi pesjaki lahko opravljali svojo funkcijo. Kot že pojasnjeno, je bilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovljeno, da toženka ni podala dodatnih naročil po ogledu pesjakov v K. in na G. temveč so bili ogledi opravljeni zgolj zaradi pomoči projektantu pri načrtovanju pesjakov, ki je imel proste roke pri projektiranju in izbiri materialov. Izvedenec je pojasnil tudi, da naročnik ni zahteval korekcije izvedenih projektov - do ogleda pesjakov v K. 17. 12. 2007 je obstajal le PGD, po ogledu pa je bil izdelan PZI, pri čemer ne PGD, niti PZI nikoli nista bila korigirana. Neresnične so tudi trditve, da izvedenec ni pojasnil, kako je izračunal vrednost 193.000,00 EUR, saj je ob zaslišanju povedal, da gre za znesek oziroma stroške, za katere sta se pravdni stranki dogovorili in sta jih priznali z aneksom (glej list. št. 214 in priloga A7). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženka dodatnih del ni naročila, je nerazumljivo pritožbeno stališče, da bi se moral izvedenec opredeliti do dodatnih zahtev, opredeljenih v predračunu.

13. Navedbe pritožbe, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za izvedbo pesjakov po naročilu toženke 17. 9. 2007, niso resnične, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da do dodatnih naročil s strani toženke ni prišlo. Res je sicer sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve napačno zapisalo, da gre za poznejša dela. Vendar je iz siceršnje obrazložitve mogoče razbrati, da ne gre za dodatna (poznejša) dela v ožjem pomenu - tista dela, ki niso bila dogovorjena ob sklenitvi pogodbe in tudi niso nujna za izpolnitev pogodbe, vendar naročnik zahteva, da se opravijo (8. točka 9. člena PGU). Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da naročnik dodatnih zahtev glede pesjakov ni postavil. Prav tako v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o dodatnih (poznejših) delih v širšem pomenu, ki jih povzroči sprememba projektne dokumentacije, saj je bila izdelava le-te naloga oziroma obveznost izvajalca (njegovega projektanta). Ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da toženka ni zahtevala izvedbe dodatnih del, zahtevka iz tega naslova tudi ni moglo priznati. Nerazumljivo je stališče pritožbe, da bi sodišče moralo z gotovostjo ugotoviti obstoj presežnih del, saj je pri vsebinskih odločitvah v pravdnem postopku potrebno uporabiti dokazni standard prepričanja, o katerem govorimo, ko o resničnosti določenega pravnorelevantnega dejstva ne dvomi noben razumen oziroma izkušen človek (Lojze Ude: Civilno procesno pravo, 2002, str. 116 in 117), predvsem pa je bilo dokazno breme glede naročila dodatnih del s strani toženke na pritožnici, vendar mu slednja ni zadostila.

14. Ker prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, da bi toženka poleg pogodbeno opredeljenih del, naročila tudi dodatna dela, plačilo katerih tožnica zahteva v tem postopku, je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Zato pritožba prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita, da se ni izreklo glede vsebine dodatnih naročil toženke 17. 9. 2007, saj je sodišče prve stopnje presodilo, da do dodatnih zahtev toženke ni prišlo. Tožnica namreč ni dokazala, da je šlo za dela, ki bi jih moral izvajalec (tožnica) opraviti namesto pogodbenih del zaradi sprememb navodil naročnika (toženke). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni šlo za naknadno naročena dodatna dela, ki ne bi bila predvidena v prvotnem popisu del oziroma da toženka ni postavila dodatnih zahtev glede izgradnje pesjakov, presoja o tem, katera dela naj bi bila poznejša, ni bila potrebna oziroma sploh ni bila mogoča, posledično pa se prvostopenjsko sodišče tudi ni moglo opredeliti glede vrednosti posameznih zatrjevanih dodatnih del. 15. Glede na navedeno pritožba tožnice ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).

Op. št. (1): Na list. št. 268, 269, kjer je pritožbo delno umaknila za znesek 718.610,63 EUR.

Op. št. (2): Del zaradi pomanjkljivosti v projektu tožnica ne more zahtevati, saj je bila izdelava projekta naloga izvajalca. Pravdni stranki sta namreč sklenili pogodbo o projektiranju in gradnji, katera bistvena značilnost je, da izvajalec poleg odgovornosti za izvedbo del prevzame tudi odgovornost za projekt, zato tožnica ni upravičena zahtevati plačila del zaradi morebitnih pomanjkljivosti v projektu.

Op. št. (3): N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2004, str. 1024. Op. št. (4): V takšnem primeru dela, ki jih je izvajalec predvidel pri oblikovanju cene in jih zaradi spremembe naročnikovih navodil ni treba opraviti, nimajo narave manjkajočih del. Izvajalec nima pravice do plačila za ta dela v primere cene s klavzulo ključ v roke.

Op. št. (5): N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2004, str. 1001. Op. št. (6): Ki je povedal, da je bilo narobe, da so pesjake izvedli, saj bi se morali takrat ustaviti in zahtevati od naročnika potrditev predračuna.

Op. št. (7): Glej popis gradbeno obrtniških del v razpisni dokumentaciji (15. točka), kjer so v točki 5 (na str. 7, priloga B30), med drugim naštete tudi postavke za izgradnjo pesjakov.

Op. št. (8): Da se od izvajalca ni zahtevalo nič, s čimer ne bi bil seznanjen že v fazi ponudbe, je pojasnil B. B., ki je povedal, da pesjaki, ki jih je izvajalec videl v fazi priprave na X ne odstopajo od tistih, pokazanih kasneje. Tudi C. C. je potrdil (list. št. 112), da so bili pesjaki, katerih popis je bil del javnega naročila, po funkciji enaki tistim, ki so jih pokazali izvajalcem. To pa nenazadnje izhaja tudi iz izpovedb D. D. (list. št. 116), ki je povedal, da so bili stari pesjaki po vsebini, velikosti in funkciji identični zgrajenim.

Op. št. (9): Tako je B. B. (na list. št. 75) pojasnil, da so bili ob ogledu pesjakov na stari lokaciji na X ponudniki seznanjeni s tem, kakšni naj bodo pesjaki in se od izvajalca ni zahtevalo nič, s čimer ni bil seznanjen v fazi ponudbe. Glede očitkov tožnice, da naj bi bile ob dveh dodatnih ogledih oziroma 17. 9. 2007 sporočene dodatne zahteve, je priča pojasnila, da so se ob začetku gradnje stari pesjaki podrli, novi pesjaki pa še niso bili sprojektirani. Ker starih pesjakov ni bilo več, projektant pa je potreboval nove (detajlnejše) zadeve, ki jih prej potencialni ponudniki niso videli oziroma nanje niso bili pozorni, so jih peljali na ogled pesjakov. Na podlagi ogleda je izvajalec pesjake sprojektiral in ne odstopajo od tistih pesjakov, ki so jih v fazi priprave videli na X. V zapisniku ni novih zahtev, temveč so le opredeljene. Konkretne pesjake je izvajalec sprojektiral in zgradil sam. Navedeno je potrdila tudi priča C. C. (na list. št. 111), ki je povedal, da je bil ponudnikom pred oddajo ponudb omogočen ogled starih pesjakov. Ker je projektant zamujal s projekti in so se stari pesjaki podrli, preden jih je sprojektiral, so omogočili ogled drugih pesjakov, da vidijo, v kakšnem obsegu želijo imeti pesjake, pri čemer je bila izbira materialov in konstrukcij prepuščena izvajalcu. Da so bili stari pesjaki po vsebini, velikosti in funkciji enaki zgrajenim ter da je koordinator le sugeriral pri projektiranju oziroma da so bili ogledi namenjeni le v pomoč projektantu pri projektiranju detajlov, je nenazadnje potrdila tudi priča D. D. (list. št. 117).