Jedro

Na tistem, ki zatrjuje, da je obstojala izvenzakonska skupnost je dokazno breme, da je taka skupnost obstojala. V kolikor se ugotovi, da je izvenzakonska skupnost obstajala, se domneva, da so deleži na skupnem premoženju enaki, s tem, da ima druga stranka možnost dokazovanja, da je njen delež na skupnem premoženju večji.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da predstavlja 3,5 sobno stanovanje št. 71 v 7. nadstropju stanovanjskega bloka ... v Ljubljani skupno premoženje pravdnih strank in da znaša solastninski delež tožnika na tem stanovanju 1/6, toženke pa 5/6. Nadalje je zavrnilo zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženka izroči v posest navedeno stanovanje ter da se toženki prepoveduje vsakršno poseganje v solastninsko pravico, ki jo ima tožnik na navedenem stanovanju. V posledici take odločitve je tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 39.400,00 SIT.

Zoper tako sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi tožnik navaja, da je prvo sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Ob ugotovitvi, da sta pravdni stranki živeli v izvenzakonski skupnosti ni dolžnost tožnika, da dokaže, da je kaj prispeval k nastanku skupnega premoženja, saj je to zakonska domneva, dokazno breme pa je na toženki, da temu ni tako. Zaradi tega so napačni zaključki prvega sodišča, da tožnik ni ponudil nobenih konkretnih dokazov glede svojih sredstev, vloženih v nakup spornega stanovanja. Napačni so tudi zaključki prvega sodišča, ko verjame toženki, da je zadnji obrok kupnine za sporno stanovanje plačal toženkin oče, ko pa toženka sploh ne priznava, da bi živela v izvenzakonski skupnosti s tožnikom, čeprav je bilo to ugotovljeno v pravdi I P 390/89. S prodajo rabljenega osebnega avtomobila GOLF se da dobiti 15.000 DEM, 1/3 spornega stanovanja pa je vredna 60,000 DEM. Nepravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj je vrednost spornega predmeta vseskozi 1.000,00 din ter so toženki priznani pravdni stroški izven tarife in previsoko. Po izračunu tožnika znašajo stroški toženke 6.700,00 SIT in ne 39.400,00 kolikor jih je prvo sodišče prisodilo toženki.

Toženka je na pritožbo tožnika odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče njegovo pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik opira svoj zahtevek na ugotovitev skupnega premoženja na trditev, da je živel v izvenzakonski skupnosti s toženko. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da na podlagi prepričljive izpovedi obeh pravdnih strank - pri čemer toženka ves čas postopka zanika, da bi s tožnikom živela v izvenzakonski skupnosti in iz spisa P 390/89 ugotavlja, da je med strankama obstojala izvenzakonska skupnost, pri čemer še navaja, da naj bi toženka izpovedala, da naj bi s tožnikom živela v skupnem gospodinjstvu in da naj bi tožnik prispeval k stroškom skupnega gospodinjstva. Ob nasprotnih trditvah in izpovedih strank se sodišče prve stopnje ne more sklicevati na prepričljivo izpoved pravdnih strank, temveč bi moralo oceniti njuno izpoved, glede obstoja zatrjevane izvenzakonske skupnosti, saj zgolj pavšalno sklicevanje na spis I P 390/89 ne zadostuje. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka izpovedala, da sta z tožnikom živela v skupnem gospodinjstvu, pa je protispisna, saj kaj takega ne izhaja iz izpovedi toženke. S takim postopanjem je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb iz postopka iz 13. točke čl. 354 ZPP, saj se sodbe v delu, ko ugotavlja, da je med pravdnima strankama obstojala izvenzakonska skupnost ne da preizkusiti, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, obstoja pa tudi nasprotje med ugotovitvami in izpovedbah v postopku (toženka ni izpovedala, da sta z tožnikom živela v skupnem gospodinjstvu, kakor ugotavlja sodišče prve stopnje). Že iz teh razlogov je bilo pritožbi tožnika ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (čl. 369 ZPP).

Življenjska skupnost partnerjev kot eden izmed nujnih pogojev za obstoj izvenzakonske skupnoti v smislu čl. 12 ZZZDR se po vsebini ne razlikuje od življenske skupnosti, ki naj obstaja med zakoncema. Če namreč iz izvenzakonske skupnosti izhajajo po zakonu za partnerja pravne posledice zakonske zveze, potem mora veljati identiteta tudi glede življenjske skupnosti kot vsebinske podlage ene in druge zveze.

Življenjska skupnost v izvenzakonski skupnosti pa ni le tista, v kateri moški in ženska zadovoljujeta svoje čustvene, spolne, moralno - etične (medsebojno spoštovanje, razumevanje, zaupanje, pomoč), gospodarske in druge življenjske potrebe, temveč mora imeti tudi določen vnanji izraz kot na primer skupno prebivanje, skupno gospodinjstvo in ekonomska skupnost partnerjev, vse ob prisotnosti okoliščine, da veljata partnerja tudi v očeh okolja za taka življenjska tovariša, kot sta mož in žena. Kot že navedeno v dosedanjem postopku nobeden od zgoraj navedenih elementov izvenzakonske skupnosti v smislu določil čl. 12 ZZZDR ni bil ugotovljen. Dokazno breme v tej smeri je na tožniku. V kolikor se bo v ponovljenem postopku ugotovilo, da je obstojala izvenzakonska skupnost med pravdnima strankama, pa bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati zakonsko domnevo, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka s tem, da lahko drugi zakonec dokaže, da je njegov delež na skupnem premoženju večji (prvi odstavek čl. 59 ZZZDR), to pomeni, da je na toženki dokazno breme, v kolikor bi se ugotovilo, da je obstajala izvenzakonska skupnost, da tožnik ni ničesar prispeval k nastanku skupnega premoženja in ne na tožniku kot zmotno izhaja iz izpodbijane sodbe. Pri tem se sodišče prve stopnje nekritično sklicuje tudi na izpoved toženke, da naj bi ji manjkajoča sredstva za nakup stanovanja dal oče, od kupnine za osebni avto GOLF, medtem, ko je sam zaslišan kot priča v zadevi I P 390/89 izpovedal, da je dal denar toženki za doplačilo razlike kupnine tako, da sta mu dala denar oče in stric. Kot že omenjeno bo to okoliščino morala dokazati toženka, obstoj izvenzakonske skupnosti pa tožnik. Zahtevek za izročitev spornega stanovanja v posest pa nima podlage v nobenem predpisu in ga bo moralo sodišče prve stopnje zavrniti tudi, če bo ugotovilo, da tožniku pripada solastninski delež na spornem stanovanju.

V posledici razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje, je bilo razveljaviti tudi odločbo o pravdnih stroških, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili ti odmerjeni mimo veljavne odvetniške tarife kot utemeljeno opozarja tožnik v pritožbi. Vrednost spornega predmeta v tej zadevi je vseskozi 1.000,00 din (sedaj SIT) in se skozi ves postopek ni spreminjala, sodišče prve stopnje pa je odmerilo pravdne stroške od vrednoti spornega predmeta 500.000,00 SIT, mimo zakona, saj sodišče lahko samo določi vrednost spornega predmeta samo na glavni obravnavi, pred začetkom obravnavanja glavne stvari (čl. 40/3 ZPP), ne pa v teku postopka kot je to storilo sodišče prve stopnje.

Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo mogoče pravilno odločiti o zadevi.