Jedro

Odločitev sodišča, da se delno odvzame „poslovna sposobnost glede podajanja izjav volje glede zdravljenja nasprotne udeleženke“, presega polje dopustnega odločanja sodišča o odvzemu poslovne sposobnosti. Taka odločitev v bistvu pomeni, da skrbnik duševnega bolnika lahko odloči ali je hospitalizacija „prostovoljna“ ali pa ne. S tem je nedvomno lahko poseženo v bolničine ustavno varovane pravice, ki jih ni mogoče omejiti z odvzemom poslovne sposobnosti.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da se ugodi pritožbi nasprotne udeleženke proti sklepu sodišča prve stopnje in se razveljavi prvostopenjski sklep, da se nasprotni udeleženki odvzame poslovna sposobnost glede „podajanja izjav volje glede zdravljenja nasprotne udeleženke“.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, da se nasprotni udeleženki A. A. delno odvzame poslovna sposobnost glede urejanja finančnih zadev in podajanja izjav volje glede zdravljenja nasprotne udeleženke.

2. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi nasprotne udeleženke in razveljavilo prvostopenjski sklep v delu, s katerim je bila nasprotni udeleženki „odvzeta poslovna sposobnost glede finančnih zadev“, v preostalem delu pa je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

3. Nasprotna udeleženka je vložila revizijo proti sklepu pritožbenega sodišča, kolikor je bila zavrnjena njena pritožba proti prvostopenjskemu sklepu. Stališče revidenke je, da sta nižji sodišči pri ugotavljanju razlogov za delni odvzem poslovne sposobnosti napačno upoštevali stara izvedenska mnenja. Sodišči sta tudi zmotno odredili, da voljo v zvezi z zdravljenjem lahko izreka skrbnik, kar pa je nedopustno in hkrati skrbnika postavlja v izjemno neugoden položaj, ko se mora sam, četudi nima za to potrebnih znanj, odločiti ali je psihiatrično zdravljenje proti volji nasprotne udeleženke potrebno ali ne. Nasprotni udeleženki je odvzeto varstvo, ki ga v primeru zdravljenja proti volji pacienta določa Zakon o duševnem zdravju. Poleg tega je podan poseg v ustavno zavarovane pravice do osebne svobode, do varstva duševne integritete, ter poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja.

4. Revizija je utemeljena.

5. Poslovna sposobnost predstavlja sposobnost pravnega subjekta, da z lastnimi dejanji in voljo pridobiva pravice in prevzema obveznosti v pravno-poslovnih razmerjih. Izhodišče poslovne sposobnosti je posameznikova psihofizična zrelost, da se zaveda svojega vedenja in ravnanja in da zna presoditi, kakšen pomen in posledice imajo njegova voljna dejanja.(1) Poslovna sposobnost posameznika je tesno povezana s sklepanjem pravnih poslov, pri čemer je bistvena posameznikova izjava volje, ki je sama po sebi ali v zvezi z drugimi pravnimi dejstvi usmerjena na doseganje dopustnih pravnih učinkov, med katerimi so najvažnejši nastanek, sprememba ali prenehanje nekega civilnopravnega razmerja.(2) V zvezi s sklepanjem pravnih poslov ima institut poslovne sposobnosti predvsem funkcijo zaščite pravnih subjektov pri razpolaganju z njihovimi pravicami in sprejemanju obvez.

6. V zvezi z vprašanjem poslovne sposobnosti pravo razlikuje tri kategorije fizičnih oseb: tiste s popolno poslovno sposobnostjo, omejeno poslovno sposobne in poslovno nesposobne. Razvrstitev običajnih posameznikov je praviloma odvisna od njihove starosti. Polnoletne osebe imajo praviloma popolno poslovno sposobnost, kar pomeni, da lahko same sklepajo vse pravne posle, oziroma razpolagajo s pravicami, s katerimi je mogoče razpolagati. Omejeno (delno) poslovno sposoben je praviloma mladoletnik, ki je dopolnil 15 let in lahko sam sklepa pravne posle (če zakon ne določa drugače). Za veljavnost teh poslov je potrebna odobritev staršev, če so tako pomembni, da bistveno vplivajo na mladoletnikovo življenje, in če so takšni, da lahko vplivajo na njegovo življenje tudi po polnoletnosti.(3) Popolnoma poslovno nesposobne osebe so praviloma mladoletniki, ki niso dopolnili 15 let. Zanje lahko sklepajo pravne posle le zakoniti zastopniki.

7. Sodišče lahko v nepravdnem postopku popolnoma ali deloma odvzame poslovno sposobnost polnoletnim osebam, ki zaradi duševne bolezni niso sposobne same skrbeti zase, za svoje pravice in koristi.(4) Center za socialno delo postavi pod skrbništvo osebo, ki ji je po odločbi sodišča odvzeta poslovna sposobnost.(5) Skrbnik osebe, ki ji je delno odvzeta poslovna sposobnost, ima pravice in dolžnosti skrbnika mladoletnika, ki je že star 15 let, center za socialno delo pa lahko po potrebi določi, katere posle sme oseba, ki ji je bila delno odvzeta poslovna sposobnost, opravljati samostojno in brez odobritve.(6)

8. Upoštevaje navedene pravne okvire, bi moralo sodišče v nepravdnem postopku najprej ugotoviti za koliko so zaradi duševne bolezni nasprotne udeleženke okrnjene njene sposobnosti, da s sklepanjem pravnih poslov sama poskrbi za svoje pravice in koristi, nato pa bi se moralo glede na ugotovitve odločiti za delni ali popolni odvzem poslovne sposobnosti.

9. Pravnomočna odločitev sodišča, da se delno odvzame „poslovna sposobnost glede podajanja izjav volje glede zdravljenja nasprotne udeleženke“ presega polje dopustnega odločanja sodišča o odvzemu poslovne sposobnosti. Odločitev nižjih sodišč praktično pomeni, da skrbnik duševnega bolnika lahko odloči ali je hospitalizacija „prostovoljna“ ali pa ne. Na tak način pa je nedvomno lahko poseženo v bolničine ustavno varovane pravice,(7) ki jih ni mogoče omejiti z odvzemom poslovne sposobnosti. (Ne)privolitev bolnika v zdravljenje predstavlja izraz volje posameznika, ki je imanenten vsakemu človeku in ga ni mogoče omejiti s sodno odločbo. S tem v zvezi revidentka tudi pravilno opozarja na določbe Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr), ki v primerih neprostovoljnega psihiatričnega zdravljenja določa posebne ukrepe v korist bolnika (sodna intervencija, sodelovanje izvedencev, …).(8) Skrbnikova privolitev v zdravljenje ob dejanskem bolničinem nasprotovanju zdravljenju, bi bolnico prikrajšalo za vse zakonske kavtele v zvezi z zdravljenjem brez privolitve, saj bi se štelo, da je bila sprejeta na zdravljenje s privolitvijo.(9)

10. Odločitev Vrhovnega sodišča ima podlago v prvem odstavku 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Odločitev pritožbenega sodišča je namreč v nasprotju z materialnim pravom, ki ureja človekove pravice in poslovno sposobnost. Odločba pritožbenega sodišča je bila spremenjena tako, da je bil razveljavljen (v okvirih revizijskega izpodbijanja) sklep sodišča prve stopnje (ki pa v zvezi z razveljavitvijo ne bo ponovno odločalo).

Op. št. (1): Marijan Pavčnik, Teorija prava, Ljubljana 2001, stran 103. Op. št. (2): Primerjaj Martin Vedriš in Petar Klarić: Građansko pravo, Zagreb 2004, stran 101. Op. št. (3): Primerjaj 108. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR).

Op. št. (4): Primerjaj 44. člen Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP).

Op. št. (5): Prvi odstavek 206. člena ZZZDR.

Op. št. (6): Drugi odstavek 208. člena ZZZDR.

Op. št. (7): Primerjaj drugi odstavek 19. člena in tretji odstavek 51. člena Ustave RS.

Op. št. (8): Primerjaj določbe od 40. do 68. člena ZDZdr.

Op. št. (9): Primerjaj določbo 36. člena ZDZdr.