Jedro

Zlorabam kot jih opisuje tožena stranka bi se slednja lahko izognila, s tem da bi dokazala nastanek škode - preplačilo storitev.

Če sodišče najde pravno podlago, po kateri je tožbeni zahtevek utemeljen, njegova zavrnitev ni možna zgolj iz razloga, ker je bil postopek začet z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi listine, ki ni verodostojna listina.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. in 3. odstavku izreka obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 90485/2016 z dne 13. 9. 2016 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 420,88 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se "iz vseh pritožbenih razlogov" pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). V tovrstnih sporih veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve. Tako se lahko sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati. To predstavlja neizpodbojno podlago pritožbene odločitve.

6. Z navedbami: - da je napačna presoja, da je tožeča stranka že s plačilom računa dokazala svojo trditev o višini škode, - da je tožeča stranka njeno oceno ovrgla s predložitvijo ocene nemške zavarovalnice, temelječe na izvedenskem mnenju nemškega izvedenca in - da dokazovanje višine škode zgolj z računom, ne more vzdržati skuša pritožba izpodbiti dokazno oceno sodišča prve stopnje. Dokazna ocena spada med dejanske ugotovitve, zato njeno izpodbijanje pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kot rečeno v sporih majhne vrednosti to ni dovoljen pritožbeni razlog, zato se višje sodišče do povzetih navedb ni vsebinsko opredeljevalo.

7. Nadaljnje navedbe o namenu določbe, da mora zavarovanec zavarovalnici prepustiti obravnavanje odškodninskih zahtevkov in jih sam ne sme pripoznati, saj bi sicer lahko prišlo do zlorab na način, da bi se plačevali računi, ki bi presegali dejansko nastalo škodo, pomenijo nedovoljene pritožbene novote. Tudi sicer so, ob (ne izpodbojnih) ugotovitvah, da je tožeča stranka višino škode dokazala, tožena stranka pa ni izkazala, da bi bila ta, zaradi ravnanj tožeče stranke višja, ti pritožbeni ugovori za rešitev zadeve povsem irelevantni. Zlorabam kot jih opisuje tožena stranka bi se slednja namreč lahko izognila, s tem da bi dokazala nastanek škode - torej preplačilo storitev.

8. Irelevanten je tudi pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožena stranka s tem, ko je račun plačala, preprečila začetek teka zakonskih zamudnih obresti. Ali je to res ali ne, na odločitev v predmetnem sporu namreč nima nikakršnega vpliva.

9. Pritožba nazadnje ne more uspeti niti z očitkom, da listina na podlagi katere je tožnik predlagal izvršbo, ni verodostojna listina v smislu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Kadar pride do situacije, ko izvršilno sodišče izda sklep o izvršbi na podlagi listine, ki ni verodostojna listina, mora pravdno sodišče takšen sklep razveljaviti v delu, s katerim je tožencu naloženo plačilo spornega zneska, izpeljati običajen konradiktoren postopek in odločiti o zahtevku (prvi odstavek 437. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 62. člena ZIZ). Če tega ne stori in naloži plačilo s potrditvijo dajatvenega dela sklepa o izvršbi, pa gre le za nebistveno kršitev določb ZPP. Vseeno je namreč, ali je zahtevku ugodeno s potrditvijo sklepa o izvršbi ali z izrecno ugoditvijo v pravdi.1 Če torej sodišče najde pravno podlago, po kateri je tožbeni zahtevek utemeljen, njegova zavrnitev ni možna zgolj iz razloga, ker je bil postopek začet z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi listine, ki ni verodostojna listina.

10. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe. Ker so se slednje izkazale za neutemeljene, sodišče prve stopnje pa ni storilo niti kršitev na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je slednje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako mora svoje pritožbene stroške sama kriti tudi tožena stranka. Njen odgovor na pritožbo ni namreč v ničemer pripomogel k odločitvi, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP).

1 Tako tudi VS RS v odločbi II Ips 255/2010