Jedro

Iz tožnikove vloge za vpogled v spis ni mogoče sklepati, da želi informacijo, ki ustreza pojmu informacije javnega značaja v smislu ZDIJZ, temveč, da želi pregledovati in prepisovati dokumente določenih upravnih zadev. Zato upravni organ ni mogel tožnikove zahteve obravnavati kot zahteve za pridobitev informacij javnega značaja po ZDIJZ.

Upravni organ je tožnikovo zahtevo napačno pravno kvalificiral; obravnavati bi jo moral glede na vsebino in tožnikovo opredelitev po določbah 82. člena ZUP in ne v smislu določb ZDIJZ. Ker je ni obravnaval takšno, kot je bila vložena, je kršil pravila postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Urada RS za nadzor prirejanja iger na srečo št. 090-22/2011/2/0230-01 z dne 8. 9. 2011 se odpravi in zadeva vrne Ministrstvu za finance v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Urad RS za nadzor prirejanja iger na srečo (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrnil zahtevek A. Ltd za vpogled v spise in fotokopiranje listin iz spisa v upravnih postopkih št. 4613-60/2010, 4613-73/2010, 4613-18/2010, 4613-65/2010, 4613-43/2010, 4613-64/2010, 4613-63/2010, 4613-6/2010, ki se nanašajo na ponudnike storitve informacijske družbe. V obrazložitvi navaja, da je tožnik 3. 8. 2011 vložil zahtevo za pregledovanje spisov in se v njej skliceval na 82. člen ZUP, sodbe tega sodišča opr. št. I U 1996/2010, I U 1/2011, I U 2004/2010, I U 1942/2010, I U 2005/2005, I U 2003/2010, I U 1948/2010, I U 1844/2010 in odločbo Ministrstva za finance z dne 20. 6. 2011. Upravni organ navaja, da je enak postopek že vodil v istih ter še v štirih enakih zadevah in tožniku vpogled zavrnil, to odločitev pa je drugostopenjski organ odpravil, ker se ni opredelil do možnosti vpogleda v spise v skladu z določbami zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ), kot to določa četrti odstavek 82. člena ZUP. Prvostopenjski organ je tožnika z dopisom z dne 15. 7. 2011 obvestil, da mu bo v času uradnih ur, ne glede na določbe ZUP, dana možnost vpogleda v skladu z zakonom, ki ureja dostop do informacij javnega značaja. Upravni organ navaja, da tožnik v tokratni zahtevi za vpogled v spis opira na sodbe tega sodišča, s katerimi je bil odpravljen prvostopenjski sklep, s katerim je bila zavržena tožnikova pritožba zoper odločbo, izdano ponudniku storitev informacijske družbe. V ponovnem postopku je prvostopenjski organ pritožbo ponovno zavrgel. Upravni organ ugotavlja, da ima tožnik pravico dostopa do informacij javnega značaja, pri čemer mora v vlogi obvezno opredeliti, s katero informacijo se želi seznaniti in na kakšen način. O tem je bil tožnikov pooblaščenec seznanjen z dopisom, ki mu je bil posredovan 15. 7. 2011 in ustno 3. 8. 2011, vendar vpogleda ni tako uveljavljal. Upravni organ zaključuje, da A. ni stranka v postopku in ni verjetno izkazal, da ima s priznanjem pravice do vpogleda v spise pravno korist, zato je njegovo zahtevo zavrnil. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjski sklep. Sklicuje se na četrti odstavek 82. člena ZUP in navaja, da ta odkazuje na uporabo ZDIJZ, po katerem lahko vsakdo zahteva vpogled v dokumente, s katerimi razpolagajo državni in drugi organi, če se v njih nahajajo informacije javnega značaja. ZUP omogoča to možnost osebam, ki želijo v dokument zadeve vpogledati zaradi svojih pravnih koristi. Prvostopenjski organ je pravilno postopal po ZDIJZ in pritožnika seznanil z uveljavljanjem te pravice, a se (pri)tožnik na to ni odzval. Zato mu ni bila nezakonito odrečena pravica do vpogleda v spise. Drugostopenjski organ je zavrnil tudi ugovore, da je prvostopenjski sklep izdala oseba, ki ga ne bi smela izdati (35. in 37. člena ZUP). Meni, da je prvostopenjski organ pravilno postopkovno ravnal, ko je najprej odločil o pravnem interesu (pri)tožnika kot o stranskem udeležencu in o predlogu za izločitev odločil po tem, ko je ugotovil, da (pri)tožnik zaradi pomanjkanja pravnega interesa ne more biti stranka v postopku in tako tudi ne more predlagati izločitve uradne osebe. Prav tako (pri)tožnik ne more svoj pravni interes utemeljevati na sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Pg 66/06, ki obravnava drugačen primer, niti na sodbah tega sodišča, v zvezi s katerimi je upravni organ ponovno odločal o pritožbah (pri)tožnika zoper odločbe, izdane operaterjem, in jih ponovno zavrgel zaradi pomanjkanja pravnega interesa za njihovo vložitev. Prvostopenjski organ tudi ni kršil pravil o pisarniškem poslovanju.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava. V zadevi gre za izvršitev upravne odločbe po tretjih osebah proti zavezancu, ki je tožnik, in ima kot tak po 292. členu ZUP pravico do pritožbe. Po 82. členu ZUP ima stranka pravico do vpogleda v spis. Upravni organ je to njeno pravico kršil. Nadalje tožnik navaja, da prvostopni organ že od leta 2006 sistematično krši predpise v njegovo škodo. V sedanjem aktu ga je poimenoval kar A., in se s tem skušal izogniti poimenovanju, ker bi to avtomatično pomenilo, da mora imeti status stranke. Organ mora stranko poimenovati v skladu z njenim statusom v postopku. Tožnik meni, da tudi če ne bi bilo določbe 292. člena ZUP, se ima pravico udeleževati se postopka vsaj kot stranski intervenient. Odločitev o udeležbi v postopku ni meritorna odločitev o stvari, o čemer obstoja obširna sodna praksa. Meni, da tudi če je odločba z dne 1. 8. 2006 zakonita in veljavna, je vprašanje, ali je sredstvo za preprečevanje prirejanja iger na srečo – blokada spletne strani, primerno in v skladu s 7. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru in 285. členom ZUP. Intervenient ima pravico dokazovati, da izvršba ni skladna s tema določbama. Prvostopenjski sklep, ki naj bi bil izvršilni naslov, spletne strani X. sploh ne omenja. Kršena je pravica do poštenega sojenja. Blokada spletne strani pomeni cenzuro interneta, ki je v temeljnem nasprotju s svobodo govora. Celoten postopek temelji na zakonu o igrah na srečo, ki bi moral biti v delu, ki govori o blokiranju spletnih strani, notificiran Evropski komisiji. Ker pa ni bil, je v tem delu neveljaven. Pravni interes ima tožnik ne glede na določbe ZUP tudi na 56. členu Pogodbe o delovanju EU, na 39. in 74. členu Ustave RS. V tem smislu je nezakonita tudi odločitev organa prve stopnje, da ne bo odločal o izločitvi uradne osebe. Tožnik predlaga, da sodišče oba upravna akta odpravi in tožniku prizna pravico do vpogleda v spise, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri sprejeti odločitvi ter opisuje postopke, ki jih je upravni organ vodil v zvezi z dejavnosti tožnika v Republiki Sloveniji. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, ki jih uveljavlja tožnik.

Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik 3. 8. 2011 vložil zahtevo za vpogled v spis in fotokopiranje listin iz spisa, ki jo je izrecno oprl na 82. člen ZUP. Prvostopenjski organ je glede na stališče drugostopenjskega organa v odločbi št. 090-10/2011/2 z 20. 6. 2011 ugotovil, da ima tožnik pravico dostopa do informacij javnega značaja. Nadalje je ob pregledu tožnikove vloge ugotovil, da jo tožnik kljub pozivu upravnega organa ni popravil v skladu z določbami ZDIJZ, ob tem pa še, da tožnik ni stranka v postopku in ni verjetno izkazal, da ima s priznanjem pravice vpogleda v spise pravno korist. Drugostopenjski organ, ki je potrdil odločitev prvostopenjskega organa, se je skliceval na četrti odstavek 82. člena ZUP in menil, da ta določba omogoča možnost dostopa do informacij javnega značaja osebam, ki želijo v dokument zadeve vpogledati zaradi svojih pravnih koristi.

Po določbi prvega odstavka 82. člena ZUP imajo stranke pravico pregledovati dokumente zadeve in na svoje stroške prepisati ali preslikati potrebne dokumente, po določbi drugega odstavka pa ima to pravico tudi vsakdo drug, ki verjetno izkaže, da ima od tega pravno korist. Četrti odstavek 82. člena ZUP pa določa, da lahko v skladu z zakonom, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, ne glede na določbe ZUP, vsakdo ustno ali pisno zahteva od organa, da mu omogoči dostop do informacij javnega značaja v posameznih upravnih zadevah.

Tožnik se je v svoji vlogi za vpogled v spis oprl na 82. člen ZUP. Ta določba ureja, kot je bilo v prejšnji točki obrazložitve pojasnjeno, pregled in prepis spisa za stranke upravnega postopka ter za tretje osebe, ki niso bile neposredno udeležene v postopku. Te morajo, glede na to, da gre za „tuj“ postopek, izkazati pravno korist, tj. da se seznanijo s podatki, za katere verjetno izkažejo, da bodo v drugem postopku pomembni za varstvo njihovega pravnega položaja (glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-16/10, Up-103/10 z dne 20. 10. 2011).

Tožnik v vlogi za vpogled v spis in fotokopiranje listin ni preciziral, v kakšen svojstvu (glede na pojasnjeno v prejšnji točki obrazložitve) jo vlaga, niti ni obrazložil pravne koristi za vpogled. Po mnenju sodišča namreč zgolj sklicevanje na določene sodbe tega sodišča in njihovo predlaganje v dokazne namene ne more nadomestiti trditvene podlage o obstoju pravne koristi, zlasti če je ta sporna (da je prav to osrednje sporno vprašanje, izhaja iz listin v spisu, pa tudi iz tožbenih navedb). Tretji odstavek 82. člena ZUP pooblašča upravni organ, da v primeru dvoma o obstoju pravne koristi zahteva od vložnika zahteve za vpogled, da pravno korist obrazloži. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe prvostopenjski organ ni postopal glede na določbe prvega do tretjega odstavka 82. člena ZUP, temveč je vlogo obravnaval, kot da je vložena po določbah ZDIJZ. Res je, da ZDIJZ ne zahteva, da mora prosilec izrecno označiti, da gre za zahtevo za dostop do informacij javnega značaja (tretji odstavek 17. člena ZDIJZ). Vendar pa organ obravnava vlogo po ZDIJZ, če iz narave zahteve izhaja, da gre za dostop do informacij javnega značaja po tem zakonu (tretji odstavek 17. člena ZDIJZ) in se v tem primeru pravno varstvo uveljavlja pri pooblaščencu za dostop do informacij javnega značaja (tretji odstavek 27. člena ZDIJZ). Po mnenju sodišča pa iz tožnikove vloge za vpogled v spis ni mogoče sklepati, da želi informacijo, ki ustreza pojmu informacije javnega značaja v smislu ZDIJZ, temveč, da želi pregledovati in prepisovati dokumente določenih upravnih zadev. Nenazadnje tudi iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnik želel pregledovati te listine. Zato po mnenju sodišča upravni organ ni mogel tožnikove zahteve obravnavati kot zahteve za pridobitev informacij javnega značaja po ZDIJZ.

Tudi če bi bila tožnikova zahteva pravilno obravnavana kot zahteva za pridobitev informacije javnega značaja, pa oba upravna organa zmotno menita, da bi tožnik za pridobitev informacije javnega značaja moral izkazati svojo pravno korist. Za pridobitev informacije javnega značaja pravne koristi ni treba izkazati (tretji odstavek 17. člena ZDIJZ, glej tudi 11. člen ZUP-E).

Glede na navedeno sodišče meni, da je upravni organ tožnikovo zahtevo napačno pravno kvalificiral; obravnavati bi jo moral glede na vsebino in tožnikovo opredelitev po določbah 82. člena ZUP in ne v smislu določb ZDIJZ. Ker je ni obravnaval takšno, kot je bila vložena, je kršil pravila postopka. Glede na to, da sodišče v postopku v upravnem postopku preizkusi uporabo postopkovnih pravil po uradni dolžnosti (arg. a contrario prvi odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), je moralo prvostopenjski sklep odpraviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje pristojnemu organu (Ministrstvu za finance). Ker za odločitev, ki jo je sprejel upravni organ, ni bilo treba ugotavljati, ali je tožnik izkazal pravni interes, se sodišče ne opredeljuje do njegovih tožbenih navedb, da sta upravna organa napačno ocenila, da pravnega interesa ni izkazal. Ta sodba torej ne pomeni, da sodišče tožniku v predmetnih postopkih pravni interes priznava kot izkazan.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ker v postopku za njegovo izdajo niso bila upoštevana pravila postopka. Zadevo je na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek.

Na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je sodišče tožniku prisodilo 420 EUR. Ta znesek mora plačati toženka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.