Jedro

ZUS-1 glede zahteve po obstoju pravnega interesa za vloženo tožbo ne ločuje med različnimi oblikami tožbenih zahtevkov, ki so našteti v 33. členu ZUS-1. To pomeni, da za vložitev ugotovitvene tožbe veljajo enaka pravila kot za druge oblike tožbenih zahtevkov, torej tudi to, da zanjo ni treba izkazati posebnega, kvalificiranega pravnega interesa.

V primeru, da so bili pridobljeni osebni podatki določene fizične osebe, je davčni organ vezan na ZVOP-1. Na davčnemu organu je dokazno breme, da razumno utemelji potrebo po pridobitvi podatkov za namen iz 39. člena ZDavP-2, torej da dokaže, da je bila pridobitev teh podatkov potrebna za opravljanje njegovih nalog, med katere sodi tudi davčni inšpekcijski nadzor, v razmerju do določenega davčnega zavezanca.

Ob tem je davčni organ pri pridobivanju osebnih podatkov tako davčnega zavezanca kot tretjih (povezanih) oseb dolžan spoštovati temeljno načelo varstva osebnih podatkov - načelo sorazmernosti, po katerem se lahko obdelujejo le tisti osebni podatki, ki so primerni za dosego namena in niso (količinsko) pretirani glede na namen obdelave. To zakonsko in ustavno načelo je davčni organ dolžan upoštevati tako pri izbiri oseb, v osebne podatke katerih želi vpogledati, kot pri samem obsegu zajetja le-teh.

Ker je v obravnavanem primeru davčni organ pridobil osebne bančne podatke o vseh transakcijah na bančnem računu pritožnice za obdobje celega leta 2011 brez izkazanega zakonsko določenega namena, ni kršil le zakonsko pooblastilo iz ZDavP-2, temveč tudi prepoved uporabe osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja iz prvega odstavka 38. člena Ustave in zato je v tem delu tožba na ugotovitev kršitve človekove pravice utemeljena.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 473/2017-21 z dne 5. 4. 2017 se razveljavi.

II. Tožbi se delno ugodi in se ugotovi, da je toženka Republika Slovenija, ki jo zastopa Finančna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Koper, s pridobivanjem podatkov o prometu na tožničinem bančnem računu za obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 kršila tožničino ustavno pravico do varstva osebnih podatkov iz prvega odstavka 38. člena Ustave Republike Slovenije.

III. V preostalem se tožba zavrne.

IV. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožničino tožbo, s katero je ta predlagala, da se ugotovi, da je toženka Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) s pridobivanjem podatkov o prometu na tožničinem bančnem računu za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2011 kršila tožničino ustavno pravico do varstva osebnih podatkov po 38. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in do zasebnosti po 35. členu Ustave. S pozivom banki tožnice, SKB, d. d., št. 0610-4784/2011-28-11-210-03 z dne 23. 4. 2012, je tožena stranka FURS dne 7. 5. 2012 pridobila podatke, ki predstavljajo osebne podatke v smislu Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1), podatke, ki predstavljajo bančno tajnost v smislu Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1) ter podatke, ki predstavljajo davčno tajnost v smislu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). S pozivom je pridobila podatke o prometu na bančnem računu tožnice, kljub temu da slednja ni bila stranka v davčnem postopku. Tožena stranka FURS teh podatkov ni pridobivala za potrebe obdavčitve tožnice niti niso bili potrebni za vodenje postopka zoper drugega davčnega zavezanca, zoper katerega je dejansko tekel davčni postopek, ali sicer za odmero davka ali pobiranje davka. Za tako ravnanje pa ob pravilni razlagi 39. člena ZDavP-2 tožena stranka ni imela zakonske podlage in je torej podatke tožnice pridobivala nezakonito.

2. Iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je banko v konkretnem primeru treba šteti kot upravljavca tožničinih osebnih podatkov, saj gre po naravi stvari za podatke, ki jih zbira, shranjuje in obdeluje ter jih daje na razpolago tudi FURS za izvajanje njenih pooblastil, nalog in pristojnosti. Kot podlago za slednje navaja 16. ter prvi in tretji odstavek 17. člena Zakona o finančni upravi (v nadaljevanju ZFU), poleg tega pa tudi tretji odstavek 12. člena, prvi in drugi odstavek 39. člena, tretji odstavek 35. člena, drugi odstavek 46. člena in 68.a člen ZDavP-2. Iz navedenih določb naj bi izhajalo, da stranka v konkretnem primeru ne izkazuje pravnega interesa, pač pa le dejanski interes za tožbo. Poleg tega naj bi tožnica zgolj posplošeno nasprotovala zahtevanemu posredovanju podatkov.

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper omenjeni sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da stališče sodišča prve stopnje o neobstoju pravnega interesa krši pritožničine ustavne pravice iz 5., 22. in 23. člena Ustave. Izpostavlja, da ob ustavnoskladni razlagi 34. člena ZVOP-1 ni treba posebej izkazati pravnega interesa. Zakon tega ne določa. Poleg tega pa ne drži, da pritožnica nima pravnega interesa za vložitev tožbe. V zvezi z zatrjevano kršitvijo ustavnih pravic nima zagotovljenega drugega sodnega varstva, niti v postopku po Zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (v nadaljevanju ZOPNI), ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, niti v že pravnomočno zaključenem davčnem postopku, v katerem je FURS nezakonito pridobivala njene osebne podatke. Za slednji postopek je pritožnica izvedela šele naknadno, po pravnomočno zaključenem davčnem postopku, v katerem ni sodelovala, ker ni bila stranka postopka. Pritožnica opozarja tudi na nenehno vrtenje v krogu, ko sodišče prve stopnje tožbo zavrže, njegovo odločitev pa Vrhovno sodišče razveljavi in zadevo vrne v ponoven postopek temu sodišču, ki tožbo ponovno zavrže (tokrat že tretjič). Uveljavlja, da navedeno predstavlja kršitev ustavne pravice iz 22. in 23. člena Ustave.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Toženki je bila tožba vročena v odgovor, v katerem zatrjuje, da je v inšpekcijskem nadzoru in finančni preiskavi pridobivala podatke v okviru svojih pooblastil in ni kršila človekove pravice do varstva osebnih podatkov. Navedla je, da je banki poslala zahtevo, da se ji predložijo podatki o transakcijskih računih in drugih bančnih produktih za pritožnico v skladu z 39. členom ZDavP-2 ter 18. in 24. členom Zakona o davčni službi (v nadaljevanju ZDS) za obdobje od leta 2006 do 2011 v okviru davčno inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) po petem odstavku 68. člena pri A. L. (pritožničinem očetu) za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2010 zaradi ugotovitve morebitnih pologov gotovine s strani A. L. pritožnici ter za obdobje od leta 2001 do 2005 in 2012 do 2013 v okviru finančne preiskave pritožnice. Postopek DIN zoper A. L. je bil začet z izdajo sklepa, št. DT 0610-4784/2011-3-06-2001 z dne 18. 10. 2011, in zaključen s prvostopenjsko odločbo, št. 0610-4784/2011-64-11-210-03, 220-00 z dne 7. 12. 2012, ki je po izčrpanju vseh pravnih sredstev postala tudi že pravnomočna, revizija v tej zadevi je bila zavrnjena (sodba X Ips 414/2014 z dne 13. 4. 2016). Odločb v DIN pritožnica ni prejela.

**Potek postopka**

6. Vrhovno sodišče je v obravnavani zadevi že odločalo, in sicer nazadnje s sklepom I Up 296/2016 z dne 22. 2. 2017, s katerim je pritožbi ugodilo in razveljavilo sklep sodišča prve stopnje I U 808/2016-14 z dne 6. 7. 2016 ter mu zadevo vrnilo, da opravi nov postopek. Presodilo je, da sodišče prve stopnje vložene tožbe ni obravnavalo z vidika 34. člena ZVOP-1,1 ki je vzpostavil poseben upravni spor za učinkovito varstvo pravic, ki jih zagotavlja ta zakon. Sodišču prve stopnje je naložilo, da opravi presojo procesnih predpostavk in v primeru, da so podane, o tožbi tudi vsebinsko odloči. 7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani odločbi, izdani na podlagi navedenega sklepa Vrhovnega sodišča v zvezi s postavljenim ugotovitvenim tožbenim zahtevkom pritožnice, sprejelo stališče, da v obravnavani zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke za obravnavo tožbe, ker pritožnica ni izkazala potrebnega pravnega interesa. Ker je v takem primeru treba tožbo zavreči, je izdalo sklep, s katerim je tožbo zavrglo na podlagi 36. člena ZUS-1. Ob tem pa je tudi presodilo, da so tudi vsebinske tožbene navedbe neutemeljene, ker je imela tožena stranka za svoje dejanje podlago v upoštevnih določbah ZFU in ZDavP-2. 8. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je imela tako formalni kot vsebinski temelj. Sodišče se je namreč v izpodbijani odločbi ob odločitvi o zaključku postopka iz formalnega razloga (zavrženju tožbe) poleg presoje obstoja procesnih predpostavk za obravnavo tožbe opredelilo tudi do vsebinske utemeljenosti tožbe (18. točka obrazložitve). Ker je sodišče prve stopnje meritorno presojo v zadevi _de facto_ že opravilo, bi v primeru omejitve pritožbene presoje Vrhovnega sodišča zgolj na vprašanje procesnih predpostavk, uspeh s pritožbo pritožnice vodil le do ponovno neuspešnega postopka pred sodiščem prve stopnje in posledično do ponovnega pritožbenega postopka v isti zadevi. Zato je bilo treba ugotoviti, ali obstaja možnost nadaljnje meritorne presoje Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi, ki bi zagotovila, da pravica pritožnice do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave) glede na okoliščine tega spora ne bi bila zgolj navidezna in da nadaljnje podaljševanje postopka ne bi vodilo do kršitve pravice do odločanja v razumnem roku (23. člen Ustave in 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin).

9. Vrhovno sodišče je moralo zato presoditi, ali je v obravnavanem sporu pristojno za vsebinsko odločitev v predmetni zadevi. Pri odgovoru na to je izhajalo iz 34. člena ZVOP-1, ki kot podlaga za odločanje v tej zadevi pomeni posebno sodno varstvo ustavne pravice do varstva osebnih podatkov (38. člen Ustave),2 ki se vodi po pravilih ZUS-1. Pravila postopka, ki so uporabljiva v obravnavanem sporu, kjer gre za presojo zatrjevanih kršitev človekovih pravic z dejanjem nosilca oblasti, so urejena v 4. členu ter drugem odstavku 6. člena ZUS-1. Gre za postopek, ki je z ZUS-1 sicer predviden za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin in ki vselej vodi do nepravnomočne odločitve sodišča prve stopnje, zoper katero je možna pritožba na Vrhovno sodišče: pritožba zoper sodbo iz 66. člena ZUS-1 je dovoljena na podlagi prvega odstavka 73. člena ZUS-1, zoper sklep pa je pritožba dovoljena skladno z 82. členom ZUS-1. Vrhovno sodišče je torej zoper odločitev sodišča prve stopnje o ugotovitveni tožbi na podlagi 34. člena ZVOP-1 pristojno odločati tako v primeru, da je le-to izdalo sklep kot tudi, če je o zadevi odločilo s sodbo. Glede na navedeno pa je podana tudi pristojnost meritorne pritožbene presoje Vrhovnega sodišča. 10. Vrhovno sodišče je tako zaradi potrebe, da pritožnici zagotovi učinkovito pravno sredstvo ter sodno varstvo z odločanjem v razumnem roku, sprejelo odločitev o izvedbi pritožbene obravnave ter meritorni presoji zadeve. Taka odločitev je bila potrebna tudi glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje pritožničino tožbo zavrglo že tretjič, postopek pa je po petem odstavku 34. člena ZVOP-1 nujen in prednosten.

11. Na pritožbeni obravnavi dne 5. 3. 2019 je bila javnost izključena na podlagi določbe četrtega odstavka 34. člena ZVOP-1, ki določa, da je v postopku javnost izključena, če sodišče na predlog posameznika iz utemeljenih razlogov ne odloči drugače. 12. Z izvedbo pritožbene obravnave so se lahko učinkovito odpravile kršitve pravil postopka, ki jih je zatrjevala pritožnica, predvsem kršitve pravil o predhodnem preizkusu tožbe (36. člen ZUS-1). Na obravnavi so bila obravnavana dejanska in pravna vprašanja, ki so se nanašala na obstoj procesnih predpostavk za obravnavo tožbe kot tudi na presojo vsebinske utemeljenosti navedb strank v zvezi z obstojem zatrjevane kršitve človekovih pravic pritožnice.

13. Vrhovno sodišče je izvedlo dokazovanje z vpogledom v vse listinske dokaze, ki sta jih predložili stranki postopka, zavrnilo pa je predlog pritožnice za vpogled v zapisnik o zaslišanju prič, ki se je vodil v zadevi V P 2714/2014 z utemeljitvijo, da izvedba navedenega dokaza ne kaže na dejstva, ki bi bila pomembna za odločitev v tem upravnem sporu. Tako sprejetemu dokaznemu sklepu pritožnica ni ugovarjala.

**K I. točki izreka**

14. Pritožba je utemeljena.

_O dovoljenosti tožbe – pravni interes_

15. Pritožnica je v postopku poudarjala, da je FURS brez dejanske in pravne podlage posegla v njeno ustavno pravico do varstva osebnih podatkov s tem, ko je nezakonito pridobivala in obdelovala podatke na njenem bančnem računu. Navajala je, da se ji zdi nedopustno, da se je brez ustrezne pravne in dejanske podlage posegalo v njeno pravico do zasebnosti, ne da bi bila o tem kakorkoli obveščena. Želi prispevati k temu, da se ugotovi nezakonitost, da se takšni postopki ne bi nadaljevali oziroma ponavljali, ne zoper njo, ne zoper njene bližnje ali tretje osebe. Izpostavila je tudi pomen varstva osebnih podatkov in varstva bančne tajnosti ter potrebe, da se navedeni podatki ne bi pošiljali javnim institucijam brez utemeljenega razloga. Z ugotovitvijo nezakonitosti ravnanja FURS bi tožnica dosegla zadoščenje glede postopka, ki je pustil kar velik pečat v njenem življenju. Sklicevala se je tudi na sklep Vrhovnega sodišča I Up 223/2013 z dne 5. 9. 2013, kjer je sodišče sprejelo stališče, da pravnega interesa za vložitev tožbe v upravnem sporu na ugotovitev kršitve človekovih ustavnih pravic ni mogoče pogojevati z obstojem pravnega interesa oziroma izboljšanjem tožnikovega pravnega položaja v postopku, ki ga vodi tožena stranka.

16. Tožena stranka se je pridružila stališčem sodišča prve stopnje in menila, da pritožnica nima pravnega interesa za ta spor. Poudarjala je, da odločitev v tem postopku ne bo prinesla izboljšanja njenega pravnega položaja, saj zaradi odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-6/2015, Up-33/2015 in Up-1003/2015 z dne 5. 7. 2018, o retroaktivnosti ZOPNI ni več mogoč odvzem premoženja.

17. Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 296/2016 z dne 22. 2. 2017 že pojasnilo, da je ZVOP-1 s tretjim odstavkom 34. člena vzpostavil poseben upravni spor, ki po svoji vsebini pomeni nadgradnjo varstva po ZUS-1, saj zagotavlja učinkovito sodno varstvo takrat, kadar gre za oblastveno delovanje nosilcev oblasti v primeru kršitev pravic, ki jih zagotavlja ZVOP-1, bodisi da te kršitve še trajajo bodisi da so že prenehale. Ta določba določa, da v postopku odloča pristojno sodišče po določbah zakona, ki ureja upravni spor, kolikor ta zakon ne določa drugače. 18. Navedena določba je tudi odgovor na vprašanje, po katerih pravilih naj se presoja dopustnost tako vložene tožbe. Glede na to, da ZVOP-1 glede procesnih predpostavk za vložitev tožbe nima določb, se je sodišče dolžno ravnati po ZUS-1, in sicer konkretno po določbah o predhodnem preizkusu tožbe iz 36. člena.

19. Iz 3. in 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 ter tudi ustaljene sodne prakse nedvomno izhaja, da je v upravnem sporu za vsako tožbo, ki jo vloži posameznik oziroma pravna oseba, treba izkazati pravni interes, potrebo po pravnem varstvu njegovega oziroma njenega položaja. Tisti, ki uveljavlja sodno varstvo, mora vselej izkazati, da si lahko s tem izboljša svoj pravni položaj.

20. V obravnavanem primeru je pritožnica uveljavljala sodno varstvo z zatrjevanjem, da je prišlo do kršitve njene ustavne pravice do varstva osebnih podatkov in zahtevala ugotovitev navedene kršitve s strani sodišča. Vložena ugotovitvena tožba je mogoča na podlagi izrecne določbe drugega odstavka 34. člena ZVOP-1 v primeru, da je kršitev že prenehala, kot je to podano v obravnavani zadevi. ZUS-1 pa glede zahteve po obstoju pravnega interesa za vloženo tožbo ne ločuje med različnimi oblikami tožbenih zahtevkov, ki so našteti v 33. členu ZUS-1. To pomeni, da za vložitev ugotovitvene tožbe veljajo enaka pravila kot za druge oblike tožbenih zahtevkov, torej tudi to, da zanjo ni treba izkazati posebnega, kvalificiranega pravnega interesa. V takem primeru se tudi ne uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) glede zahteve po izkazovanju (posebnega) pravnega interesa za ugotovitveno tožbo,3 saj ZVOP-1 (v povezavi z ZUS-1) glede tega kot navedeno vsebuje celovito posebno ureditev.4 Iz 181. člena ZPP jasno izhaja tudi, da posebnega pravnega interesa ni treba izkazovati, ko gre za ugotovitveno tožbo, ki se kot takšna lahko vloži po posebnih predpisih. Ker niti ZVOP-1 niti ZUS-1 kot posebna predpisa nikjer ne določata, da je za ugotovitveno tožbo treba izkazati poseben pravni interes, tega od stranke ni mogoče zahtevati.5

21. Po presoji Vrhovnega sodišča je pritožnica potrebni pravni interes za ugotovitveno tožbo na podlagi 34. člena ZVOP-1 izkazala, saj je glede na navedeno upravičena do sodne ugotovitve kršitve njenih pravic, če zatrjuje, da je prišlo do nezakonitega dejanja tožene stranke, ki je poseglo v varstvo njenih osebnih podatkov. Pritožnica pa prav to konkretizirano uveljavlja v tožbi.

22. Glede na navedeno Vrhovno sodišče zaključuje, da je stališče sodišča prve stopnje o neobstoju pravnega interesa zmotno in da je v posledici obravnavana tožba dovoljena. Ob tem pa Vrhovno sodišče tudi sicer dodaja, da neobstoja pravnega interesa zagotovo ni mogoče utemeljiti s pravno podlago, ki po presoji sodišča predstavlja pravno podlago za zakonito delovanje tožene stranke. To je lahko kvečjemu pravna podlaga za zavrnitev tožbe.

23. Tožena stranka v svojih navedbah uveljavlja tudi, da tudi sicer ni pogojev za obravnavo tožbe, ker naj bi imela na voljo drugo sodno varstvo v odprtem pravdnem postopku po ZOPNI oziroma tudi na podlagi 134. člena Obligacijskega zakonika. Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že na pritožbeni obravnavi, je bilo o tem, da pritožnica nima na voljo drugega sodnega varstva, že presojano v predhodnih odločitvah Vrhovnega sodišča v tem postopku, v katerih je bilo tudi poudarjeno, da druge zatrjevane možnosti sodnega varstva v smislu drugega odstavka 34. člena ZVOP-1 ne izključujejo pristojnosti sodišča prve stopnje, da odloči o tožbenem postopku na podlagi ZVOP-1 (I Up 74/2015 z dne 25. 5. 2016 in I Up 296/2016 z dne 22. 2. 2017). S posebno ureditvijo v ZVOP-1 in odkazovanjem na ZUS-1 je namreč zakonodajalec očitno pretehtal, da je prav upravni spor tisti postopek, v katerem se bodo lahko najučinkoviteje zavarovale tiste pravice posameznikov v razmerju do nosilcev oblasti, ki so povezane z varstvom osebnih podatkov, in temu izhodišču je dolžno slediti tudi sodišče. 24. Zavrniti je treba tudi ugovor tožene stranke, da odločitev v tem postopku ne bo prinesla izboljšanja pritožničinega pravnega položaja, saj zaradi odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-6/2015, Up-33/2015 in Up-1003/2015, o retroaktivnosti ZOPNI ni več mogoč odvzem premoženja. Kršitev pravice, glede katere pritožnica uveljavlja sodno varstvo v tem upravnem sporu, ni povezana s postopkom po ZOPNI na način, da bi bila sodna presoja obravnavanega primera odveč in zato nedovoljena. Sodno varstvo po ZVOP-1 mora biti pritožnici zagotovljeno ne glede na to, ali in na kakšen način so bili (po zatrjevanju pritožnice protipravno) pridobljeni podatki kasneje uporabljeni.

**K II. in III. točki izreka** _O utemeljenosti tožbe_

25. Ob reševanju pritožbe je Vrhovno sodišče odločalo tudi o tožbi in presodilo, da je tožba delno utemeljena.

26. Kot že navedeno (zgoraj, 12. točka obrazložitve), je Vrhovno sodišče izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje presojalo z vidika vseh v obrazložitvi navedenih razlogov. Sodišče prve stopnje je ob tem, ko je neobstoj pravnega interesa utemeljevalo na določbah ZFU in ZDavP-2, v tem delu dejansko odločalo o utemeljenosti tožbe po vsebini. Presodilo je, da je imela tožena stranka zakonito pravno podlago za svoje delovanje in s tem za pridobivanje osebnih podatkov pritožnice.

27. Pritožnica temu nasprotuje z utemeljitvijo, da v času pridobivanja spornih podatkov od banke SKB, d. d., tožena stranka FURS ni imela podlage za pridobivanje podatkov o prometu na njenem bančnem računu za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2011. V trenutku pridobivanja teh podatkov v letu 2012 zoper njo ni tekel noben postopek pred toženo stranko, na podlagi katerega bi bila tožena stranka upravičena zahtevati od navedene banke navedene bančne podatke. Podatki o prometu na njenem računu v navedenem obdobju za postopek DIN zoper drugega davčnega zavezanca (očeta A. L.), v katerem ni sodelovala kot stranka, niso bili potrebni, saj ti podatki ne morejo izkazovati obdavčljivih dohodkov drugega davčnega zavezanca. Pridobljeni podatki tudi niso bili uporabljeni za potrebe obdavčenja niti zoper osebo, ki je bila takrat v davčnem postopku, niti zoper pritožnico. Ti podatki so bili kasneje posredovani državnemu tožilstvu, ki jih je uporabilo v postopku odvzema premoženja nezakonitega izvora na podlagi ZOPNI. Vendar tudi v slednjem postopku niso bili pravno relevantni, kajti transakcije na bančnem računu pritožnice niso bile predmet postopka, ampak se je postopek osredotočil na prenos premoženja, predvsem nepremičnin na pritožnico.

28. Tožena stranka je ugovarjala vsem navedbam pritožnice in se glede razlogov za odločitev strinjala z navedbami sodišča prve stopnje v izpodbijani odločbi. Meni, da ima pravico, da pridobiva podatke o davčnih zavezancih na podlagi 39. člena ZDavP-2 ter 18. in 24. členom ZDS, zato zbiranje bančnih podatkov ne pomeni kršitve pritožničinih osebnostnih pravic in varstva osebnih podatkov. Tudi 68. člen ZDavP-2 daje davčnim organom možnost preverjanja premoženjskega stanja davčnih zavezancev. Davčni organi so izvajali davčni postopek proti očetu pritožnice, in sicer DIN po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2011, v katerem se je ugotavljala sorazmernost med razpolaganjem s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem zavezanca, in z dohodki, ki jih je zavezanec napovedal. Za celovito obravnavo inšpiciranca je davčni organ v nadzoru vpogledal tudi v premoženje povezanih oseb, v tem primeru (matere) M. L. in (hčere) L. L. (pritožnice). Le z vpogledom na bančni račun pritožnice je davčni organ lahko ugotovil, da pologov gotovine na njen račun ni bilo. V kolikor bi bili pologi gotovine izkazani, pa bi to vplivalo na obdavčitev nenapovedanih dohodkov pri njenem očetu. Namen vpogleda v bančne podatke je bil ugotoviti pravilno davčno obveznost v postopku DIN. Davčni organ podatkov ni pridobival in obdeloval nezakonito in jih ni uporabil v nasprotju z namenom njihove pridobitve.

29. Tožena stranka je tudi poudarila, da je bila zoper pritožnico vložena tožba, ki jo je vložilo Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije zaradi odvzema premoženja nezakonitega izvora, v postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. V P 2714/2014. Zoper pritožnico je bila (ob ostalih toženih osebah) tožba vložena, ker je ODT Koper na podlagi zbranih podatkov ugotovilo, da razpolaga z nepremičnim premoženjem velike vrednosti, katerega izvor ni bil pojasnjen, in je bila zato na podlagi določil 3., 7., 10. in 14. člena ZOPNI odrejena finančna preiskava tudi zoper pritožnico. Preiskava se je začela, ker je glede A. L. obstajal utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti in sodi med kataloška kazniva dejanja, navedena v 10. točki 4. člena ZOPNI. Zato so bile vse preiskave opravljene zakonito, v skladu z ZOPNI, tudi za z A. L. povezane osebe.

30. Temeljno pravno vprašanje je torej, ali ima tožena stranka pravno podlago za pridobitev podatkov določene osebe, torej tudi v primeru, če zoper njo ne teče davčni postopek in se tega postopka torej ta oseba ne udeležuje. Pri tem pa je treba glede na ustavno zahtevano ureditev varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave6 izhajati iz sistemske ureditve ZVOP-1, ki se uporablja tudi v obravnavanem sporu. ZVOP-1 tako v prvem odstavku 9. člena določa, da se osebni podatki v javnem sektorju lahko obdelujejo, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon. Z zakonom se lahko določi, da se določeni osebni podatki obdelujejo le na podlagi osebne privolitve posameznika. V zakonu mora biti v takem primeru določen tudi namen obdelave osebnih podatkov (drugi odstavek 8. člena ZVOP-1). Tako podlago morajo torej izrecno vsebovati zakoni, ki urejajo delo FURS kot organa oblasti, kadar gre za zagotavljanje pravice do varstva osebnih podatkov. Ob tem Vrhovno sodišče tudi pripominja, da se izjema od zahteve po izrecni zakonski podlagi za obdelavo osebnih podatkov (četrti odstavek 9. člena ZVOP-1)7 ne sme uporabiti v primeru obdelave osebnih podatkov za tiste naloge, ki jih v okviru svojih pristojnosti redno izvršujejo nosilci oblasti, saj bi bilo to v nasprotju s temeljnim namenom te zakonske norme in njeno ustavnoskladno razlago.

31. Kot pravna podlaga za pridobivanje navedenih spornih podatkov tako iz stališč tožene stranke kot tudi sodišča prve stopnje izhaja prvi in drugi odstavek 39. člena ZDavP-2, ki določata: "(1) Osebe iz 31. člena tega zakona ter druge osebe, ki so z zakonom pooblaščene, da vzpostavijo, vodijo in vzdržujejo zbirke podatkov, registre ali druge evidence, morajo davčnemu organu dati na razpolago vse podatke, potrebne za pobiranje davkov, ter omogočiti davčnemu organu vpogled v svojo dokumentacijo. Na razpolago morajo dati tudi vso dokumentacijo, ki jo vodijo, in zbirke podatkov, ki jih vodijo v obliki registrov, evidenc ali zbirov podatkov, ne glede na to, ali so z zakonom predpisane kot obvezne, in informacije, ki so pomembne pri odmeri davka, vključno s svojo davčno številko in davčnimi številkami drugih oseb, s katerimi morajo razpolagati v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju.

(2) Davčni organ pridobiva podatke v skladu s prvim odstavkom tega člena: 1. avtomatično, če je tak način dajanja podatkov in vrsta zahtevanih podatkov določena s tem zakonom, zakonom, ki ureja finančno upravo, in zakonom o obdavčenju, 2. na pisno zahtevo, če ni s tem zakonom drugače določeno, ali 3. na kraju samem."

32. Iz navedene pravne podlage izhaja splošna pristojnost davčnih organov tožene stranke, da pridobivajo vse upoštevne podatke, ki se nahajajo pri osebah iz prvega odstavka navedenega člena, potrebne za pobiranje davkov oziroma pri odmeri davka. Glede na sistemsko in teleološko razlago zakonske določbe je mogoče ugotoviti, da gre pri tem tudi za podatke o prometu na transakcijskih računih fizičnih in pravnih oseb, saj je to temelj ugotavljanja dejanskega stanja v davčnih zadevah, še posebej zaradi splošne obveznosti, da se plačila in prejemki nakazujejo na transakcijske račune, odprte pri ponudnikih plačilnih storitev (36. člen ZDavP-2). Vrhovno sodišče je tudi že presodilo, da je 39. člen ZDavP-2 primerna in ustavno skladna podlaga za pridobivanje bančnih podatkov, ki predstavlja tudi izjemo, določeno v 5. točki drugega odstavka 215. člena (tedaj veljavnega) ZBan-1.8 Da to velja tudi za osebne podatke pri ponudnikih plačilnih storitev, izhaja sicer tudi iz drugega odstavka 37. člena ZDavP-2, po katerem morajo davčnemu organu pošiljati tudi podatke o transakcijskih računih fizičnih oseb in o prilivih teh oseb na teh računih zaradi pridobivanja podatkov, potrebnih za pobiranje davkov. Podatki o odlivih se pošljejo na posebno zahtevo davčnega organa.9

33. Pri uporabi navedenega pooblastila iz 39. člena ZDavP-2 za pridobivanje (tudi bančnih) osebnih podatkov fizičnih oseb pa je davčni organ omejen z zahtevo, da je to potrebno za namen, opredeljen v ZDavP-2,10 torej za pobiranje davka11 ali pri odmeri davka.12 Za pridobivanje in nadaljnjo obdelavo osebnih podatkov določene fizične osebe mora torej davčni organ izkazati, da je to potrebno za izvrševanje njegove funkcije oziroma njegovih nalog v okviru zakonsko določenih pristojnosti. To izhaja tudi iz zahteve po zakonitosti poseganja v ustavno varovano človekovo pravico do varstva osebnih podatkov oziroma v pravico do informacijske zasebnosti (38. člen Ustave).13 Sklicevanje na splošna pooblastila v tedaj veljavnem ZDS oziroma sedaj veljavnem ZFU za utemeljitev takega posega v ustavno varovane pravice fizičnih oseb torej ne zadošča. 34. V primeru, da so bili torej pridobljeni osebni podatki določene fizične osebe, je na davčnemu organu dokazno breme, da razumno utemelji potrebo po pridobitvi teh podatkov za namen iz 39. člena ZDavP-2, torej da dokaže, da je bila pridobitev teh podatkov potrebna za opravljanje njegovih nalog, med katere sodi tudi DIN, v razmerju do določenega davčnega zavezanca (za odmero določenega davka, v določenem obdobju, nadzor nad izpolnjevanjem davčnih obveznosti itd.). Odstop od te obveznosti bi pomenil ustavno nedopustno širjenje pooblastila toženi stranki za dostop do osebnih (tudi bančnih) podatkov fizičnih oseb.

35. Zato je v predmetnem upravnem sporu pravno pomembno vprašanje, ali je tožena stranka uspela izkazati oziroma utemeljiti, da je navedene podatke pritožnice, ki jih je pridobila v letu 2012, potrebovala za potrebe DIN zoper A. L. Da bi šlo (tudi) za drug primer odmere davka ali siceršnje potrebe pridobitve podatkov za pobiranje davka, tožena stranka niti ni zatrjevala.

36. Iz med strankama nespornega dejanskega stanja zadeve izhaja, da je bil v času pridobivanja podatkov v teku postopek DIN zoper A. L., in sicer za odmero davka na podlagi petega odstavka 68. člena ZDavP-2 za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2010. V navedeni zadevi pa je tožena stranka pridobitev bančnih podatkov pritožnice utemeljevala s tem, da se je ugotavljalo, ali je A. L. polagal večje zneske gotovine tudi na bančne račune povezanih oseb, med njimi tudi pritožnice (hčerke). S tega vidika je podan razumen razlog, po katerem se je v davčnem postopku ugotavljanja nepojasnjenega povečanja premoženja za potrebe obdavčitve A. L., preverjalo tudi, ali je ta davčni zavezanec polagal na račun pritožnice večje zneske gotovine, kar bi lahko vplivalo na obdavčenje tega davčnega zavezanca, kot to utemeljuje tožena stranka. Zato ne drži ugovor pritožnice, da bi bilo ugotavljanje njenih dohodkov lahko pomembno le za potrebe obdavčenja pritožnice same, temveč bi se na ta način lahko ugotovilo tudi, da je A. L. (pritožničin oče) razpolagal z večjim premoženjem (nepojasnjenimi viri gotovine), ki bi bilo lahko vključeno v davčno osnovo na podlagi petega odstavka 68. člena ZDavP-2. Dejstvo, da je davčni organ ugotovil, da do takih pologov gotovine ni prišlo, je bilo razkrito šele po postopku vpogleda v bančne podatke pritožnice, kar pa ne more pomeniti, da je bil tudi sicer sam vpogled nepotreben in zato nezakonit. 37. Vrhovno sodišče je zato presodilo, da je bilo pridobivanje navedenih osebnih podatkov pritožnice o prometu na njenem transakcijskem računu v navedenem obdobju zakonito in utemeljeno za namen pobiranja davka v okviru in na podlagi 39. člena ZDavP-2. Pri tem je nebistveno, da se postopek ni vodil zoper pritožnico, saj je tožena stranka ustrezno utemeljila potrebo pridobitve navedenih osebnih podatkov za drug postopek DIN, ki ga je vodila v okviru svojih pristojnosti. Ob tem pa Vrhovno sodišče opozarja, da je tožena stranka pri pridobivanju osebnih podatkov tako davčnega zavezanca kot tretjih (povezanih) oseb dolžna spoštovati temeljno načelo varstva osebnih podatkov – načelo sorazmernosti, po katerem se lahko obdelujejo le tisti osebni podatki, ki so primerni za dosego namena in niso (količinsko) pretirani glede na namen obdelave.14 To zakonsko in ustavno načelo je tožena stranka dolžna upoštevati tako pri izbiri oseb, v osebne podatke katerih želi vpogledati, kot pri samem obsegu zajetja le-teh. V obravnavanem primeru je omenjena sorazmernost podana, saj je pritožnica najožji družinski član; da bi bil vpogled v bančne osebne podatke v določenem delu prekomeren, pa pritožnica ne zatrjuje.

38. Vendar pa iz ugotovljenega dejanskega stanja tudi izhaja, da je tožena stranka podatke o prometu na transakcijskem računu pritožnice pridobila tudi za leto 2011, glede katerega se postopek DIN zoper A. L. ni vodil. Tožena stranka za navedeno leto ni uspela izkazati, da je pridobljene podatke potrebovala za kateri koli namen iz 39. člena ZDavP-2. 39. Argument tožene stranke, da kasneje, v letu 2013 začeti postopek finančne preiskave zoper samo pritožnico, utemeljuje tudi predhodno zbiranje njenih bančnih podatkov, ne more biti uspešen, saj bi lahko bilo zbiranje osebnih podatkov pritožnice v letu 2012 zakonito le, če bi že tedaj (v trenutku njihovega zbiranja) obstajal zakoniti namen iz 39. člena ZDavP-2, česar pa tožena stranka niti ni zatrjevala niti izkazala. Tudi sicer so navedbe strank v zvezi s postopkom finančne preiskave ter sodnim postopkom po ZOPNI glede na v tem sporu upoštevno pravno vprašanje nebistvene in se do njih Vrhovno sodišče zato ni opredeljevalo.

40. Pridobivanje osebnih bančnih podatkov o vseh transakcijah na bančnem računu pritožnice za obdobje celega leta 2011 brez izkazanega zakonsko določenega namena pa ne pomeni zgolj kršitve zakonskega pooblastila iz ZDavP-2, temveč pomeni tudi kršitev prepovedi uporabe osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja iz prvega odstavka 38. člena Ustave in zato je v tem delu tožba na ugotovitev kršitve človekove pravice utemeljena. Zato je Vrhovno sodišče ob reševanju pritožbe oziroma odločanja o tožbi tudi ugotovilo obstoj nezakonitega posega v varstvo osebnih podatkov pritožnice, v obseg katerih seveda poleg pravic iz ZVOP-1 sodi tudi varstvo navedene ustavne pravice pritožnice (66. člen ZUS-1, II. točka izreka).

41. Glede na to, da je varstvo osebnih podatkov varovano v 38. členu Ustave kot _lex specialis_, katere kršitev je Vrhovno sodišče ugotovilo, kršitve splošnejše določbe o varstvu pravic zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave Vrhovno sodišče ni ugotavljalo.

42. V preostalem je bilo kot navedeno dejanje tožene stranke zakonito, s tem pa je tožba v preostalem neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 43. Do navedb strank, ki so za odločitev nebistvene, se Vrhovno sodišče v tem postopku ni opredeljevalo.

K IV. točki izreka

44. Na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1 (ker gre za postopek po 66. členu ZUS-1) ter tudi drugega odstavka 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče glede na le delen uspeh pritožnice s tožbo odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Ta določa: "(1) Posameznik, ki ugotovi, da so kršene njegove pravice, določene s tem zakonom, lahko zahteva sodno varstvo ves čas, dokler kršitev traja.(2) Če je kršitev iz prejšnjega odstavka prenehala, lahko posameznik vloži tožbo za ugotovitev, da je kršitev obstajala, če mu v zvezi s kršitvijo ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.(3) V postopku odloča pristojno sodišče po določbah zakona, ki ureja upravni spor, kolikor ta zakon ne določa drugače.(4) V postopku je javnost izključena, če sodišče na predlog posameznika iz utemeljenih razlogov ne odloči drugače.(5) Postopek je nujen in prednosten." 2 Tretji odstavek 38. člena Ustave določa, da ima vsakdo pravico do sodnega varstva ob zlorabi osebnih podatkov. 3 Glede ugotovitvene tožbe v pravdi 181. člen ZPP v drugem odstavku določa, da se takšna tožba lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe. 4 Po določbi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 se ZPP uporablja, kolikor ZUS-1 ne določa drugače. 5 Čeprav je Ustavno sodišče v citirani zadevi U-I-181/09 v 3. točki izreka določilo način izvršitve te odločbe tako, da je ugotovitveni tožbeni zahtevek pogojevalo z izkazom pravnega interesa, pa se zakonodajalec ob spremembi ZUS-1 z novelo ZUS-1B za takšno ureditev ni odločil. 6 Ta določa: "Zagotovljeno je varstvo osebnih podatkov. Prepovedana je uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja.Zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor, in varstvo tajnosti osebnih podatkov določa zakon.Vsakdo ima pravico seznaniti se z zbranimi osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj, in pravico do sodnega varstva ob njihovi zlorabi." 7 Ta določa: "Ne glede na prvi odstavek tega člena se lahko v javnemu sektorju izjemoma obdelujejo tisti osebni podatki, ki so nujni za izvrševanje zakonitih pristojnosti, nalog ali obveznosti javnega sektorja, če se s to obdelavo ne poseže v upravičen interes posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo." 8 Tako izrecno sodba Vrhovnega sodišča X Ips 292/2015 z dne 14. 6. 2017, 22. in 23. točka obrazložitve. 9 Zakon je določil tudi, da minister, pristojen za finance, določi roke, vsebino in način pošiljanja teh podatkov. Navedena določba je bila v tem besedilu v zakon vključena v letu 2009, z začetkom uporabe najkasneje s 1. 1. 2015, prej veljavna določba pa se po pomenu ni razlikovala. 10 To zahtevata 8. in 9. člen ZVOP-1, glej zgoraj 30. točko obrazložitve. 11 Prvi odstavek 3. člena ZDavP-2 določa, da pobiranje davka vključuje vse naloge državnih in drugih organov, pristojnih za pobiranje davkov, pravice in obveznosti zavezancev za davek in drugih oseb, določenih z zakonom o obdavčenju, zakonom, ki ureja finančno upravo, in tem zakonom, v zvezi z ugotavljanjem in izpolnitvijo davčne obveznosti zavezanca za davek, ki je določena s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, vključno v zvezi z ugotavljanjem kršitev zakona o obdavčenju. 12 V zvezi z odmero davka 73. člen ZDavP-2 določa: "(1) Davčni organ mora pred izdajo odmerne odločbe po vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki imajo pomen za odmerno odločbo, ter omogočiti strankam, da zavarujejo in uveljavijo svoje pravice in interese. (2) Davčni organ lahko izda odmerno odločbo brez posebnega ugotovitvenega postopka, če spozna, da so podatki iz davčne napovedi popolni in pravilni, ali če ima sam ali lahko zbere uradne podatke, ki so potrebni za odločbo, tako da ni potrebno zaslišanje stranke zaradi zavarovanja njenih pravic in interesov." 13 Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča X Ips 230/2017 z dne 17. 5. 2017, 10. točka obrazložitve. 14 Glej 3. člen ZVOP-1 in odločbi Ustavnega sodišča U-I-312/11-21 z dne 13. 2. 2014 in U-I-122/13-13 z dne 10. 3. 2016.