Jedro

Solastniki se o uporabi solastne stvari prosto dogovorijo, pri čemer je odločilna njihova volja, pri tem pa ni nujno, da način uporabe/posesti ustreza pravnemu razmerju idealnih deležev. Pri tem solastnik, ki stvar poseduje v manjšem obsegu, kot mu pripada, ne sme samovoljno spremeniti dosedanjega izvrševanja načina posesti, lahko pa zahteva, da mu sodišče določi njegovemu solastniškemu delu odgovarjajočo uporabo. Prav tako ima pravico zahtevati delitev stvari.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo uporabnine v znesku 17.600 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska uporabnine (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki povrniti pravdne stroške v višini 2.243,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.¹ Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni oz. podredno razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje; priglaša tudi pritožbene stroške.

Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je navedlo, da sta se s toženko ustno dogovorila o načinu uporabe pritličnega stanovanja. Toženki je dal le začasno dovoljenje za prebivanje v spodnji etaži - dokler si ne uredi življenja. S toženko nista sklenila nobene pisne listine, ki bi ji dala pravico do posesti večjega dela nepremičnine, kot je njen solastniški delež. V letu 2018 je toženko večkrat pozval k ureditvi medsebojnih razmerij in začasno dovoljenje za prebivanje preklical. Sodišče je nekritično sledilo izpovedbam prič, ki ob ustnem dogovoru pravdnih strank niso bile navzoče in pri tem prezrlo, da je toženka med postopkom večkrat spreminjala svoje navedbe.

Tožnik graja stališče sodišča prve stopnje, da ga dogovor o uporabi stvari zavezuje v nedogled in da mora spremembo dogovora doseči v sodnem postopku, ter izpostavlja, da se dogovor solastnikov o uporabi stvari ne nanaša na situacije, ko eden od lastnikov nepremičnino uporablja preko svojega solastniškega deleža, saj gre v takem primeru za dogovor o uporabi tuje stvari. Takšno stališče pomeni protiustaven poseg v lastninsko pravico, zahteva po sodnem prenehanju oziroma spremembi pa kršitev pravice do učinkovitega pravnega varstva. Upravičenje, ki ga je sodišče priznalo toženki, po vsebini ustreza služnosti, kar je v nasprotju z ugotovitvami v sodbi, kjer sodišče navaja, da toženka z ustnim dogovorom ni pridobila služnosti.

Tožnik izpostavlja, da je med strankama v času sklenitve dogovora obstajalo nesoglasje o tem, za kakšen čas in v kakšnem obsegu ter s kakšnimi pravnimi posledicami je bilo dovoljenje dano, zato je dogovor o uporabi nepremičnine ničen. Za veljavnost tovrstnih pravnih poslov je zakonsko predpisana pisna oblika, vsebina dogovora pa je v nasprotju z načelom enake vrednosti dajatev in pomeni za toženko ugodnejše obravnavanje.

3.Toženka je odgovorila na pritožbo tožene stranke, se zavzela za zavrnitev in opredelila svoje pritožbene stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Po preučitvi celotne spisovne dokumentacije in razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo. Izvedlo je vse potrebne dokaze, jih ustrezno ocenilo in izpeljalo pravilne dokazne zaključke ter zanje navedlo natančne in prepričljive razloge, ki si ne nasprotujejo. S tem pa, ob odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek.

6.Ne drži pritožbena graja o zmotno ugotovljenemu dejanskemu stanju. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je pritožba pravno sredstvo zoper odločitev sodišča prve stopnje, zato mora vzpostaviti vsebinski dialog z razlogi izpodbijane prvostopenjske odločbe, torej natančno in preverljivo pojasniti, kateri zaključki sodišča prve stopnje so napačni in zakaj, ne pa zgolj ponavljati trditev, ki jih je stranka že podala v postopku pred sodiščem prve stopnje, brez jasno in razumljivo izražene povezave z razlogi izpodbijane odločbe.²

7.Pritožba tožnika tem kriterijem v veliki meri ne zadosti, ker v večjem delu (poleg dobesednega navajanja členov zakona) povzema, kar je tožnik že navedel v tožbi in v pripravljalnih vlogah.³ Na te navedbe je sodišče prve stopnje že odgovorilo, zato bi se moral tožnik vsebinsko soočiti z razlogi prvostopenjske sodbe, ne pa le ponavljati že podanih navedb. Pritožbeno sodišče na ponovljene navedbe zato ne bo odgovarjalo. Izjema je pritožbeni del, kjer je tožnik zatrjeval, da je prvostopenjsko sodišče nekritično sledilo izpovedbam prič in prezrlo, da je toženka med postopkom, glede obstoja pisne pogodbe o ureditvi razmerij med solastniki, večkrat spremenila svoje navedbe. Tudi s temi (v pritožbi podanimi) navedbami se je prvostopenjsko sodišče že soočilo v 28., 30.-32. in 36. točki izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče pa se v izogib ponavljanju na utemeljitev sodišča prve stopnje v celoti sklicuje. Obravnavana dokazna ocena je vsebinsko prepričljiva, racionalno sprejemljiva in preverljiva. Zaključki so jasni, logični in življenjsko sprejemljivi.

8.Neutemeljeno je pritožbeno polemiziranje o protiustavnem posegu v lastninsko pravico in kršitvi pravice do učinkovitega pravnega varstva. Solastniki se o uporabi solastne stvari prosto dogovorijo, pri čemer je odločilna volja solastnikov, pri tem pa ni nujno, da način uporabe/posesti ustreza pravnemu razmerju idealnih deležev.⁴ Pri tem solastnik, ki stvar poseduje v manjšem obsegu, kot mu pripada, ne sme samovoljno spremeniti dosedanjega izvrševanja načina posesti, lahko pa zahteva, da mu takšno ustrezno (njegovemu solastniškemu delu odgovarjajočo) uporabo določi sodišče na podlagi njegove solastninske pravice (112. člen ZNP-1)⁵ . Prav tako lahko zahteva delitev stvari, varuje pa ga tudi 69. člen SPZ⁶ , iz katerega izhaja, da so pravni posli, s katerim se solastnik za daljši čas odreka pravici do delitve stvari, nični. Že iz samega spisa izhaja, da je tožnik sprožil postopek delitve nepremičnine, zato je njegov ugovor o posegu v ustavne pravice neutemeljen.

9.Dogovor o načinu izvrševanja solastnine je pravni posel med solastniki in če je tožnica uporabljala sporne nepremičnine na podlagi tega pravnega posla (s katerim plačilo uporabnine za celotno spodnjo etažo ni bilo dogovorjeno), tožbeni zahtevek ne more temeljiti na določbah neupravičene pridobitve. Da tožnika dogovorjen način uporabe spominja na osebno služnost, ni pomembno. Iz obrazložitve jasno izhaja, na kateri podlagi je toženka upravičena prebivati v stanovanju.

10.Neutemeljeni so tudi pomisleki glede obličnosti dogovora, saj za veljavnost dogovora o načinu uporabe solastne nepremičnine zadošča ustni dogovor.⁷ V pritožbi izpostavljen nesporazum predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), pri čemer pritožba ni izkazala opravičljivega razloga za njegovo neuveljavljanje v postopku pred sodiščem prve stopnje.

11.V obravnavanem primeru ne more biti upoštevna niti zatrjevana kršitev načela enake vrednosti dajatev. Omenjeno načelo ni neposredno uporabljivo, saj drugi odstavek 8. člena OZ⁸ izrecno navaja, da mora zakon posebej določiti, v katerih primerih ima kršitev tega načela pravne posledice. Načelo ekvivalentnosti dajatev se torej operacionalizira izključno skozi z zakonom določene institute, obstoja teh pa tožnik ni zatrjeval.⁹

12.Pritožbeno sodišče glede na navedeno zaključuje, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in glede na te ugotovitve napravilo pravilen materialnopravni zaključek, da tožnik ni upravičen do plačila uporabnine. Ker niso podani niti drugi razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13.Tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, saj v ničemer ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 154. in 155. člena ZPP sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 - s kasnejšimi spremembami.

2Tako VSL sklep IV Cp 1824/2023 z dne 13. 11. 2023, VSL sodba I Cp 854/2023 z dne 7. 8. 2023, VSL sodba I Cp 118/2023 z dne 9. 3. 2023 in I Cp 3377/2016 z dne 3. 1. 2017.

3O neobstoju ustnega in pisnega dogovora o načinu uporabe pritličnega stanovanja, o začasnem dovoljenju (do ureditve življenja), o pozivanju k ureditvi medsebojnih razmerij preko odvetnika, o preklicu dovoljenja.

4Solastniki lahko solastno stvar uporabljajo tako, da vsak od njih izključno poseduje določen del stvari (deljena posest), ali pa, da posest vsi izvršujejo hkrati (hkratna posest), mogoča pa je tudi kombinacija obojega.

5Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list RS, št. 16/19 - s kasnejšimi spremembami.

6Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/02 - s kasnejšimi spremembami.

7Gl. VSRS II Ips 836/2009.

8Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/01 - s kasnejšimi spremembami.

9Komentar OZ, 1. knjiga, str. 120., pa tudi VSL I Cpg 915/2018.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 69 Zakon o nepravdnem postopku (2019) - ZNP-1 - člen 112 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/1, 155, 155/1, 337, 337/1 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 8, 8/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.