Jedro

Glede na vsebino tožbe in tožbi priloženih aktov ter vsebino odgovora na poziv za odpravo pomanjkljivosti tožbe ter ponovni predložitvi odločbe z dne 2. 9. 2013 je sodišče prve stopnje tožničino tožbo, vloženo po odvetniku, pravilno štelo za tožbo zoper odločbo z dne 2. 9. 2013. Ker je bila ta odločba z odločbo tožene stranke z dne 18. 11. 2013 odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek, je sodišče prve stopnje pritožničino tožbo zoper odločbo z dne 2. 9. 2013 pravilno zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker pritožnica zanjo ni izkazala pravnega interesa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožničino (v nadaljevanju pritožnica) tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za infrastrukturo in prostor, Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Inšpekcije za energetiko in rudarstvo, št. 06162-434/2013/34 z dne 2. 9. 2013. Z navedeno odločbo je energetski inšpektor na podlagi 101. člena Energetskega zakona pritožnici kot inšpekcijski zavezanki odredil ustavitev nadaljnje uporabe tam navedene sončne elektrarne, določil 60 dnevni rok za izvedbo tega ukrepa (2. točka izreka), naložil, da mora pritožničina odgovorna oseba o izvršitvi teh ukrepov obsvetiti energetskega inšpektorja najkasneje v roku 8 dni po poteku roka iz prejšnje točke izreka (3. točka izreka); odločil, da v tem postopku niso nastali posebni stroški (4. točka izreka) in da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (5. točka izreka). Tožena stranka je s svojo odločbo, št. 360-367/2013/2 z dne 18. 11. 2013, pritožničini pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo ugodila, izpodbijano odločbo odpravila in zadevo vrnila prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

2. Sodišče prve stopnje je po prejemu pritožničinega odgovora z dne 9. 12. 2014 na poziv sodišča na odpravo pomanjkljivosti tožbe in po izdaji sklepa o razdružitvi postopka IV U 232/2014-10 z dne 14. 5. 2015 tožbo zoper izpodbijano odločbo z dne 2. 9. 2013 zavrglo, ker pritožnica zanjo ne ob vložitvi tožbe in ne kasneje ni izkazala pravnega interesa za vodenje upravnega spora, saj je bila izpodbijana odločba z odločbo tožene stranke, št. 360-367/2013/2 z dne 18. 11. 2013, odpravljena in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovno odločanje. Navedlo je še, da niso bili izpolnjeni pogoji za razširitev tožbe na v ponovljenem postopku odločanja izdano odločbo in da se sodišče ni spuščalo v vprašanje pravočasnosti vložitve tožbe.

3. Pritožnica je vložila pritožbo iz razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. in 3. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1). Predlaga, da se pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, uveljavlja pa tudi stroške upravnega spora. Citira tožbene navedbe glede tega, kateri akt je bil z njo izpodbijan, in navaja, da je pri navedbi prvostopenjske odločbe prišlo do očitne pomote, saj je pritožnica pomotoma zapisala, da zahteva odpravo odločbe z dne 2. 9. 2013, namesto, da bi zahtevala odpravo odločbe, št. 06162-434/2013/47 z dne 6. 1. 2014. Sodišče prve stopnje je kršilo določbo 31. člena ZUS-1, ker je v pozivu na odpravo pomanjkljivosti ni opozorilo na očitno pomoto in na to kaj in kako naj tožbo popravi. Iz tožbenih navedb jasno izhaja pritožničin namen, da doseže odpravo odločbe, zoper katero je tožena stranka s svojo odločbo z dne 6. 10. 2014 pritožbo zavrnila, saj je v tožbi pojasnila, da jo vlaga iz razloga, ker je bila njena pritožba z odločbo tožene stranke z dne 6. 10. 2014 zavrnjena. Odločba prvostopenjskega upravnega organa z dne 6. 1. 2014, izdana v ponovljenem postopku, je posegla v pritožničine pravice na enak način kot odločba z dne 2. 9. 2013. Podaja citate tožbenih navedb, da je „zadeva vsebinsko obravnavana na enak način kot v prvotnem postopku“. Odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju z načelom sorazmernosti, pravičnosti in poštenja, saj bi moralo sodišče jasno navesti, kako naj odpravi pomanjkljivosti. Zaradi posledic, ki jih ima za pritožnico, pa je sodišče poseglo tudi v njeno pravico do sodnega varstva, ker je rok za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper odločbo z dne 6. 1. 2014 že potekel. 4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavni zadevi je sodišče prve stopnje po prejemu pritožničinega odgovora na poziv za odpravo pomanjkljivosti tožbe in po izdaji sklepa o razdružitvi postopka IV U 232/2014-10 z dne 14. 5. 2015 štelo, da je pritožnica vložila tožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa z dne 2. 9. 2013, ki je bila tožbi in odgovoru na poziv za odpravo pomanjkljivosti tudi priložena. Ker je bila ta odločba z odločbo tožene stranke z dne 18. 11. 2013 odpravljena in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovno odločanje, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pritožničino tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zaradi pomanjkanja pravnega interesa zanjo.

7. Sporno je, ali je bila tožba res vložena zoper to odločbo in ne zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa z dne 6. 1. 2014 (izdano v ponovljenem postopku), in ali je bil poziv sodišča na odpravo pomanjkljivosti z dne 28. 11. 2014 pravilen.

8. Zaradi preglednosti zadeve Vrhovno sodišče podaja povzetek postopka v obravnavani zadevi: - dne 2. 9. 2013 je bila pritožnici izdana odločba energetskega inšpektorja, s katero ji je bila odrejena ustavitev nadaljnje uporabe sončne elektrarne; - zoper to odločbo z dne 2. 9. 2013 je pritožnica vložila pritožbo. Tožena stranka je z odločbo z dne 18. 11. 2013 pritožbi ugodila, odpravila odločbo z dne 2. 9. 2013 in vrnila zadevo prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovno odločanje(1) ; - v ponovljenem postopku je energetski inšpektor dne 6. 1. 2014 izdal novo odločbo, s katero je bila pritožnici ponovno odrejena ustavitev nadaljnje uporabe sončne elektrarne; - zoper prvostopenjsko odločbo z dne 6. 1. 2014 je pritožnica vložila pritožbo, ki jo je tožena stranka z odločbo z dne 6. 10. 2014 zavrnila.

9. Pritožnica je nato po pooblaščencu – odvetniku dne 7. 11. 2014 vložila tožbo, v kateri je navedla, da izpodbija odločbo prvostopenjskega upravnega organa z dne 2. 9. 2013 in odločbo tožene stranke z dne 6. 10. 2014. Tožbi je ti dve odločbi tudi priložila. Po prejemu odgovora tožene stranke na tožbo(2) je sodišče prve stopnje pritožnico v skladu s prvim odstavkom 31. člena ZUS-1 z dopisom z dne 28. 11. 2014 pozvalo na odpravo pomanjkljivosti tožbe, in sicer „da predloži akt prvostopenjskega upravnega organa in ustrezno popravi tožbo.“ Pritožnica je v odgovoru na poziv dne 9. 12. 2014 navajala, da je vložila tožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa z dne 2. 9. 2013, zoper katero je bila pritožba zavrnjena z odločbo tožene stranke z dne 6. 10. 2014. Dopisu je še enkrat priložila odločbo z dne 2. 9. 2013 in svojo pritožbo, vloženo v upravnem postopku zoper to odločbo. Sodišče prve stopnje je nato s sklepom IV U 232/2014-10 z dne 14. 5. 2015 razdružilo zadevo, tako da je tožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa z dne 2. 9. 2015 obravnavalo v tem upravnem sporu, tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 6. 10. 2014 pa v upravnem sporu pod IV U 94/2015. 10. Po presoji Vrhovnega sodišča je iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju obrazložitve tega sklepa, neutemeljen pritožbeni ugovor, da je šlo v obravnavni zadevi za očitno pomoto pritožnice glede navedbe izpodbijanega akta, in da je bil jasen pritožničin namen izpodbijati akt z dne 6. 1. 2014, izdan v ponovljenem postopku. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno štelo, da je pritožnica vložila tožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa z dne 2. 9. 2013. 11. Iz dne 7. 11. 2014 vložene tožbe, ki se nahaja v sodnem spisu, je namreč razvidno, da je pritožnica v tožbi, vloženi po pooblaščencu – odvetniku, izrecno navedla, da jo vlaga (tudi)(3) zoper odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor, Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Inšpekcije za energetiko in rudarstvo, št. 06162-434/2013/34 z dne 2. 9. 2013, in v tožbenem predlogu izrecno predlagala odpravo te odločbe (z navedbo številke in datuma) in nadaljevanje postopka. Tožbi je to odločbo tudi priložila. Poleg tega tudi iz tožbenih navedb (npr. v točki 5 na 5. strani tožbe(4) ) izhaja, da pritožnica izpodbija odločbo z dne 2. 9. 2013. Res je, kot pritožnica navaja v pritožbi, da bi se pri navajanju pritožbenih razlogov v delu, ki se nanaša na pravico do izjave v postopku (str. 4 tožbe), tožba lahko smiselno nanašala na odločbo prvostopenjskega organa, izdano v ponovljenem postopku dne 6. 1. 2014 (čeprav ta v tožbi v zvezi s temi tožbenimi navedbami ni nikjer omenjena niti z opravilno številko niti z datumom). Vendar te pritožbene navedbe ne vplivajo na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča, predvsem ob dejstvu, da je bila tožba vložena po odvetniku, ki je prava vešča oseba, in dejstvu, da se druge tožbene navedbe tudi vsebinsko v glavnem nanašajo na odločbo z dne 2. 9. 2013. 12. Tudi v odgovoru na poziv za odpravo pomanjkljivosti tožbe, prav tako vloženem po odvetniku, je pritožnica navedla, da je tožbo vložila zoper odločbo z dne 2. 9. 2013 in da je njena tožba „pravilna in je vsebinsko ni potrebno dopolnjevati“. Poleg tega je še enkrat predložila citirano odločbo z dne 2. 9. 2013 in pritožbo zoper njo, vloženo v upravnem postopku.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pritožnico pravilno pozvalo na odpravo pomanjkljivosti, kot to določa 31. člen ZUS-1. Ta v prvem odstavku določa, da če je tožba nepopolna ali nerazumljiva, zahteva predsednik senata od tožnika, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti. Obenem ga mora poučiti, kaj in kako naj napravi, in ga opozoriti na posledice, če tega ne stori. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje po prejemu odgovora na tožbo, v katerem je tožena stranka pojasnila, da je odločba z dne 2. 9. 2013 odpravljena, in ob dejstvu, da je v uvodu tožbe in v tožbenem predlogu izrecno navedeno, da jo pritožnica vlaga tudi zoper odločbo tožene stranke z dne 6. 10. 2014, pritožnico pravilno opozorilo, da izpodbija drugostopenjski upravni akt, ter jo pozvalo naj skladno z 2. členom ZUS-1 predloži prvostopenjski upravni akt. S tem, ko sodišče prve stopnje pritožnice ni izrecno (s sklicevanjem na opravilno številko in datum) pozvalo naj tožbo vloži zoper akt, izdan v ponovljenem postopku, po presoji Vrhovnega sodišča ni ravnalo v nasprotju z zahtevo, da mora stranko „poučiti, kaj in kako naj napravi“ (drugi stavek prvega odstavka 31. člena ZUS-1). Glede na navedeno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o kršitvi načela sorazmernosti, pravičnosti in poštenja.

14. Glede na tako vsebino tožbe in tožbi priloženih aktov ter vsebino odgovora na poziv za odpravo pomanjkljivosti tožbe ter ponovni predložitvi odločbe z dne 2. 9. 2013 je sodišče prve stopnje tožničino tožbo, vloženo po odvetniku, pravilno štelo za tožbo zoper odločbo z dne 2. 9. 2013. Ker je bila ta odločba z odločbo tožene stranke z dne 18. 11. 2013 odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek, je sodišče prve stopnje pritožničino tožbo zoper odločbo z dne 2. 9. 2013 pravilno zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker pritožnica zanjo ni izkazala pravnega interesa.

15. Na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne vplivajo neutemeljene pritožbene navedbe, da odločba z dne 2. 9. 2013 prav tako posega v pritožničin pravni položaj, ker je po vsebini enaka odločbi, izdani v ponovljenem postopku dne 6. 1. 2014. Z odločitvijo tožne stranke z dne 18. 11. 2013 je bila izpodbijana odločba odpravljena z učinki ex tunc (za nazaj) in zadeva vrnjena prvostopenjskemu v ponovno odločanje. Zato tožničin pravni interes za tožbo na odpravo odločbe z dne 2. 9. 2013 že ob njeni vložitvi dne 7. 11. 2014 ni bil izkazan, ker odločba takrat ni več obstajala.

16. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

17. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Pritožbi je bilo ugodeno zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (zaslišanje stranke).

(2) V odgovoru na tožbo je tožena stranka predlaga zavrženje tožbe in pojasnila, da je bila odločba z dne 2. 9. 2013 odpravljena in zadeva vrnjena v ponovno odločanje.

(3) Poleg odločbe tožene stranke z dne 6. 10. 2014. (4) Ti tožbeni razlogi se nanašajo odločitev prvostopenjskega organa v odločbi z dne 2. 9. 2013 o neizpolnitvi pogoja iz 4. točke 23. a člena Uredbe o energetski infrastrukturi. V odločbi z dne 6. 1. 2014, izdani v ponovljenem postopku, je bilo odločeno, da je ta pogoj izpolnjen.