Jedro

Tarifne številke 15 Odvetniške tarife ni mogoče uporabljati v postopku pred delovnimi sodišči. Za te spore velja tarifna številka 10.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici B. K. plačati iz naslova neto odpravnin 506.553,00 SIT, tožniku D. K. 1.028.593,80 SIT, tožniku F. P. 1.583.757,30 SIT in tožniku M. Z. 579.051,90 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od navedenih zneskov od 10.3.2001 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (1. točka izreka sodbe). Kar zahtevajo tožniki več iz naslova bruto odpravnin in se nanaša na razliko med neto in bruto odpravnino, je sodišče prve stopnje zavrnilo (2. točka izreka sodbe). Zaradi umika dela tožbe na plačilo regresa za letni dopust za leto 1998 in 1999 za tožnico B. K. in tožnike D. K., F. P. in M. Z., je sodišče prve stopnje postopek s sklepom ustavilo (1. točka izreka sklepa). Umik tožbe tožnika J. Č. je vzelo na znanje in postopek ustavilo (2. točka izreka sklepa). Tožeče stranke D. K., B. K. in M. Z. so dolžni plačati toženi stranki 14.024,00 SIT pravdnih stroškov in sicer D. K. v znesku 726,00 SIT, B. K. v znesku 7.515,00 SIT in M. Z. v znesku 5.786,00 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Tožena stranka pa je dolžna povrniti tožeči stranki F. P. pravdne stroške v znesku 10.707,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo (3. in 4. točka izreka sklepa).

Tožena stranka se pritožuje zoper 1. točko sodbe ter odločitev o stroških postopka pod 3. in 4. točko sklepa, v preostalem delu pa ne in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano prvostopno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse stroške postopka pa naloži v plačilo tožečim strankam nerazdelno z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe do plačila. Bistvo pritožbenih navedb je nestrinjanje tožene stranke s pravnimi argumenti sodišča prve stopnje glede temelja priznane odpravnine. Po mnenju tožene stranke bi morala biti pravna podlaga za določanje o tožbenih zahtevkih Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL). Ta v 160. členu res določa, da se kot stroški stečajnega postopka izplačajo neizplačane odpravnine, kot so zaposlenim pripadale po predpisih, ki urejajo delovna razmerja, vendar največ v višini, kot je določeno za presežne delavce. To določilo ni mogoče uporabiti tudi v postopku prisilne poravnave. V določilih od 16. do 71. člena ZPPSL, kjer je urejen postopek prisilne poravnave, ni nikjer določen postopek za primer izplačila odpravnin v postopku prisilne poravnave. V 71. členu je sicer določena uporaba pravil o stečaju, vendar gre le za smiselno uporabo določb dela zakona o stečajnem postopku, če ni v poglavju o prisilni poravnavi določeno drugače. 160. člen ZPPSL pa ni mogoče uporabiti smiselno v postopku prisilne poravnave, saj gre za čisto drugačen način vodenja postopka. Tako po mnenju tožene stranke postopek izplačil odpravnin v ZPPSL ni določen in se ni mogoče sklicevati na smiselno uporabo 160. člena ZPPSL. Sporna pa je tudi odločitev sodišča o stroških postopka, saj sodišče toženi stranki ni priznalo za pristop na narok priglašenih 900 točk, ampak le 620 točk, kar pa ni pravilno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v okviru pritožbenih razlogov in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, tako glede temelja tožbenega zahtevka kot tudi glede odločitve o stroških postopka. Zato pritožbeno sodišče soglaša s pravnimi argumenti sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožnikom prenehalo delovno razmerje z dnem vročitve sklepov o prenehanju delovnega razmerja z dne 5.3.2001 zaradi finančne reorganizacije družbe v postopku prisilne poravnave. Ker jim je prenehalo delovno razmerje že po uveljavitvi novele Zakona o jamstvenem in preživninskem skladu (ZJSRS - Ur.l. RS št. 25/97 - 53/99) tožnikom tudi po oceni pritožbenega sodišča pripada odpravnina določena z 19. členom citirane novele zakona. Pravni argumenti za tako odločitev pa so sledeči. Pritožbeno sklicevanje tožene stranke na Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur.l. RS št. 67/93, 39/97 in 52/99) je povsem pravno zgrešeno. ZPPSL v 2. odst. 8. člena določa, da imajo delavci, ki jim preneha delovno razmerje na podlagi sklepov o začetku stečajnega postopka oziroma na podlagi potrjene prisilne poravnave, poleg pravic po tem zakonu tudi pravice, določene za primer insolventnosti s posebnim zakonom. Zato ni mogoče sprejeti stališča pritožnice, da bi lahko le ZPPSL uredil obveznosti delodajalcev do teh delavcev. ZPPSL delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja oziroma prisilne poravnave, pravice do odpravnine ne daje. Tudi novela ZPPSL, sprejeta leta 1997 (Ur.l. RS št. 39/97), tem delavcem ni dala pravne podlage za uveljavljanje nikakršnih novih pravic zaradi prenehanja delovnega razmerja, ampak je odpravnine uvrstila le med terjatve, ki se poravnajo prednostno kot stroški stečajnega postopka po 4. točki 2. odst. 160. člena ZPPSL. Vendar se kot stroški stečajnega postopka poravnavajo le tiste odpravnine, ki so nastale pred začetkom stečajnega postopka oziroma pred začetkom prisilne poravnave pri delodajalcu in to zato, ker je delavcem prenehalo delovno razmerje zaradi trajnega presežka po 36e. členu ZDR. Šele določba spremenjenega 1. odst. 19. člena ZJSRS iz leta 1999, ki je bila sprejeta prav zato, da se vzpostavi pravna podlaga, ki bo delavcem, ki izgubijo delo zaradi insolventnosti delodajalca, zagotavljala pravico do odpravnine, pomeni dejansko spremembo položaja delavcev, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti. S citirano določbo 19. člena novele ZJSRS so delavci, ki jim je po 3.7.1999 (ko je novela začela veljati) prenehalo delovno razmerje zaradi insolventnosti delodajalca, pridobili pravico do odpravnine, ki po 3. odst. 36f. člena ZDR pripada trajno presežnim delavcem, ki jim je prenehalo delovno razmerje. Do uveljavitve navedene novele ZJSRS ti delavci pravice do odpravnine niso imeli in so bili v slabšem položaju kot delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo kot trajnim presežkom. Ta pravica je bila priznana šele z navedeno novelo ZJSRS za prehodno obdobje do uveljavitve novega ZDR.

Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da obstaja pravna podlaga, na podlagi katere so tožeče stranke upravičene do odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja na podlagi 51. člena ZPPSL. Da v ZJSRS ne gre samo za opredelitev pravice do odpravnine iz sredstev jamstvenega sklada (ta je bila opredeljena že v 4. alinei 1. odst. 19. člena ZJSRS), kot to zmotno navaja pritožnica, kaže tudi določba noveliranega 2. odst. 19. člena ZJSRS, na kar je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje. Jamstveni sklad pa še vedno zagotavlja izplačilo odpravnine v določenem minimalnem znesku (3. alinea 2. odst. 19. člena ZJSRS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Prav tako pa je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka. Sodišče prve stopnje toženi stranki za pristop na obravnavo dne 11.1.2002 ni priznalo zaznamovanih 900 točk, toliko kot za odgovor na tožbo, ampak pravilno 50%. Za postopek pred delovnimi sodišči velja tar.št. 10 Odvetniške tarife (OT - Ur.l. RS št. 7/95 - 6/2000). Po 3. točki citirane tar.št. se prizna za zastopanje za vsak posamezni narok 50% postavke za dajatveni zahtevek po tar.št. 13/1. Zato pred delovnimi sodišči ne velja tar.št. 15, ki je bila spremenjena in dopolnjena s spremembo Odvetniške tarife (OT - Ur.l. RS št. 49/2000). S citirano spremembo je bila spremenjena 1. točka tar.št. 15 in sicer tako, da se za prvo obravnavo, na kateri se je obravnavala glavna stvar ali so se sprejemali dokazi ali sklenila sodna poravnava prizna število točko po tar.št. 13, za vsako nadaljnjo obravnavo, na kateri se je obravnavala glavna stvar ali so se sprejemali dokazi ali sklenila sodna poravnava pa le 50% postavke po tar.št. 13, vendar te določbe odvetniške tarife ni mogoče uporabiti za postopek pred delovnimi in socialnimi sodišči. Zato je pritožba v tem delu neutemeljena. Zato tožena stranka povsem neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, da ji za pristop na narok ni priznalo priglašenih 900 točk. Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo odvetniške tarife, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno tudi v tem delu in potrdilo sklep o stroških postopka.

Pritožnik s pritožbo ni bil uspešen, zato je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) sklenilo, da trpi sam svoje stroške pritožbenega postopka.