Jedro

Pravna podlaga za odločanje o pristojnosti slovenskega sodišča je Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27.11.2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe ES št. 1347/2000 - v nadaljevanju Uredba, ki se neposredno uporablja in je del nacionalnega prava države članice EU.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom izreklo za nepristojno za odločanje v predmetni zadevi. Tožbo z dne 12.9.2007 je zavrglo.

Zoper ta sklep se je pritožil tožnik in v pritožbi navaja, da se z odločitvijo sodišča ne more strinjati. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo kot materialni predpis Uredbo Sveta ES št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo, ni pa pravilna ugotovitev sodišča, da v zvezi s to uredbo ni podana stvarna pristojnost slovenskega sodišča. Iz dovoljenja za prebivanje izhaja, da je tožena stranka imela v letu 2007 začasno prebivališče v Republiki Sloveniji in sicer v S.. Tudi iz vloge za izdajo dovoljenja za tujce izhaja, da je tožena stranka imela svojo začasno prebivališče v Republiki Sloveniji in sicer v A.. Iz teh dejstev tako izhaja, da sta pravdni stranki nazadnje običajno prebivali na območju Republike Slovenije zato je v skladu z določbo 3. člena citirane Uredbe podana navezna okoliščina na podlagi katere je pristojno slovensko sodišče. Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za odločanje o pristojnosti slovenskega sodišča je Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27.11.2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe ES št. 1347/2000 - v nadaljevanju Uredba, ki se neposredno uporablja in je del nacionalnega prava države članice EU. Tako je že v 1. členu 1.a določeno, da se Uredba uporablja ne glede na vrsto sodišča v civilnih zadevah, ki se nanašajo na razvezo, prenehanje življenjske skupnosti oz. razveljavitev zakonske zveze. Za odločanje v zadevah glede razveze, prenehanja življenjske skupnosti ali razveljavitve zakonske zveze so splošno pristojna sodišča države članice (3. člen Uredbe) 1. v primerih; a) na ozemlju katere zakonca običajno prebivata, ali – sta zakonca nazadnje običajno prebivala, če eden od njiju še vedno tam prebiva ali – nasprotna stranka običajno prebiva ali - v primeru skupne vloge običajno prebiva eden od zakoncev ali – vlagatelj običajno prebiva, če je prebival tam najmanj eno leto in neposredno pred vložitvijo vloge ali – vlagatelj običajno prebiva, če je bival tam najmanj 6 mesecev neposredno pred vložitvijo vloge in je bodisi državljan te države članice ali pa ima v primeru Združenega kraljestva in Irske tam svoj „domicile“; b) katere državljana sta oba zakonca ali v primeru Združenega kraljestva in Irske kjer imata oba zakonca svoj „domicile“. 2. Za namen te uredbe ima „domicile“ enak pomen kot v pravnih sistemih Združenega kraljestva in Irske. Po 6. členu Uredbe se proti zakoncu, ki običajno prebiva na ozemlju države članice ali je državljan članice ali ima v primeru Združenega kraljestva in Irske na ozemlju ene od teh dveh držav članic „domicile“ lahko začne postopek v drugi državi članici samo v skladu s členom 3. 4. in 5. Uredbe.

Glede na citirane določbe 3. člena Uredbe se je sodišče prve stopnje pravilno izreklo za nepristojno in tožbo zavrglo (3. odst. 18. člena ZPP). Po določbi 17. člena ZPP sodišče presodi pristojnost na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so splošno znana. Tožeča stranka v tožbi ni navedla nobenih okoliščin, ki bi kazale na pristojnost slovenskega sodišča. Sodišče prve stopnje jo je s sklepom pozvalo, da tožbo dopolni in navede dejstva, ki so potrebna za ugotavljanje in določitev pristojnosti sodišča Republike Slovenije. Dolžna je bila navesti, ali ima tožena stranka običajno prebivališče v smislu Uredbe na območju EU ali v Ukrajini, ali ima tožena stranka prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oz. v kateri državi ima prijavljeno stalno prebivališče in ali ima morebiti prijavljeno začasno bivališče v Republiki Sloveniji, kje tožeča stranka običajno prebiva in kje je imela prijavljeno stalno prebivališče ali začasno prebivališče ob vložitvi tožbe, kje sta stranki oz. zakonca na zadnje skupaj običajno prebivala oz., kje sta imela svoje zadnje skupno prebivališče. Tožeča stranka je na postavljena vprašanja odgovorila in navedla, da ima tožena stranka običajno prebivališče na območju EU; da ima stalno prebivališče prijavljeno v Republiki Italiji; da ima tožeča stranka bivališče v Republiki Italiji, (stalno, običajno v smislu Uredbe); svoje zadnje skupno (običajno) prebivališče sta imeli stranki v Republiki Italiji, tožnik je državljan Republike Italije, toženka pa Ukrajine. Jasno je torej, da tožeča stranka v tožbi in v dopolnitvi te ni navedla nobenih okoliščin, ki bi kazale na pristojnost slovenskega sodišča. V pritožbi sicer zatrjuje, da sta pravdni stranki običajno prebivali na območju Republike Slovenije in se sklicuje na dovoljenje za prebivanje, kar pa je nova navedba, ki je v pritožbenem postopku ni več dopustno uveljavljati (1. odst. 337. člena ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, pritožba pa neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.