Jedro

Kljub temu da 1. odstavek 442. člena ZKP govori o predhodnem zaslišanju obdolženca, njegovo zaslišanje ni pogoj za odločitev v kazenski zadevi. Potrebna je le njegova prisotnost na glavni obravnavi (izjemo določata citirana določba in 3. odstavek 307. člena ZKP), poleg tega pa mu mora biti dana možnost, da se zagovarja.

Razlog, zaradi katerega osebe iz 236. člena ZKP ne morejo biti postavljene za izvedence na podlagi 251. člena ZKP, je njihova povezanost z obdolžencem, zaradi katere obstoji dvom v njihovo nepristranskost. To je lahko tudi razlog za njihovo izločitev na podlagi 39. v zvezi s 44. členom ZKP.

Oseb iz 5. točke 1. odstavka 236. člena ZKP v primeru, da zanje velja dolžnost, da morajo kot tajnost ohraniti tisto, kar so zvedele pri opravljanju svojega poklica in so zaradi tega oproščene dolžnosti pričanja, ni mogoče postaviti za izvedence. Oprostitev pričanja pa velja le glede dejstev, za katera velja dolžnost varovanja tajnosti, zato je glede ostalih dejstev privilegirane priče mogoče zaslišati.

V skladu s 3. odstavkom 51. člena ZZDej lahko sodišče zdravstvenega delavca odveže dolžnosti varovanja poklicne skrivnosti. S tem ko ga postavi za izvedenca, je s strani sodišča podana taka odveza.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega A.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 50.000 tolarjev.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 17.9.1998 obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ in mu izreklo kazen 6 mesecev zapora. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 13.10.1999 pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper uvodoma navedeni sodbi je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. V zahtevi se sklicuje na navedbe v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in poudarja, da je bila sodba izdana brez zaslišanja obsojenca. Meni, da bi sodišče prve stopnje glavno obravnavo, na kateri je obsojenec predložil novo zdravniško potrdilo, glede na obsojenčevo prošnjo in zatrjevano psihično stanje moralo preložiti. Navaja, da bi sodišče moralo obsojenca poslati na ponoven psihiatrični pregled, saj se psihično stanje lahko hitro spreminja. Na mnenje izvedenca dr. P., ki je obsojenčev lečeči zdravnik, sodišče ne bi smelo opreti obsodilne sodbe. Poleg tega pa sodišču druge stopnje očita tudi, da je ob zavrnitvi pritožbe obsojenčeve zagovornice zapisalo, da iz podatkov spisa izhaja obsojenčevo priznanje. Ker obsojenec v postopku ni ničesar priznal, je ta trditev napačna.

Vrhovni državni tožilec - svetnik mag. J.F. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ocenil, da sodišče s pravnomočno sodbo zakona ni kršilo, niti ni bil zakon kršen v postopku, ki je tekel pred izdajo sodbe, saj je bil obsojenec na obravnavi navzoč. Če se ni zagovarjal, s tem ni uporabil svoje pravice do obrambe.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Očitek vlagateljice zahteve, da naj bi sodišče prve stopnje izdalo sodbo brez obsojenčevega zaslišanja, ni povsem jasen in v podatkih spisa nima opore. Kljub temu, da 1. odstavek 442. člena ZKP govori o predhodnem zaslišanju obdolženca kot enem izmed pogojev za izvedbo glavne obravnave v njegovi nenavzočnosti, je potrebno poudariti, da zaslišanje obdolženca ni pogoj za odločitev v kazenski zadevi.

Potrebna je le njegova prisotnost na glavni obravnavi (izjemo glede navzočnosti obdolženca določa 3. odstavek 307. člena in 1. odstavek 442. člena ZKP), poleg tega pa mu mora biti dana možnost, da se zagovarja. Obdolženec ima pravico, da zaslišanje ali odgovor na vprašanje lahko odkloni, kar je obsojeni P. izkoristil, podal pa je tudi svoje stališče do obtožbe. Ne glede na to, ali njegove izjave tolmačimo kot zagovor ali ne, je bil o svojih pravicah ustrezno poučen in jih je imel možnost izkoristiti, zato določbe kazenskega postopka s tem niso bile kršene.

Potem, ko je obsojenec na prvem naroku za glavno obravnavo sodišču prve stopnje predložil svojo zdravstveno dokumentacijo, je sodišče zaradi dvoma v njegovo sposobnost sodelovanja na glavni obravnavi in njegovo prištevnost v času storitve kaznivega dejanja izvedencu medicinske stroke dr. M.P. odredilo, da poda mnenje o obsojenčevem zdravstvenem stanju. Glede na izvedenčevo mnenje je na naslednjem naroku za glavno obravnavo pravilno ugotovilo, da sum v obsojenčevo sposobnost prisostvovati glavni obravnavi nima podlage in jo je smelo opraviti kljub njegovemu nasprotovanju. Obsojenčevo psihično stanje ni predstavljalo ovire za nadaljevanje kazenskega postopka, za katerega so bile podane vse procesne predpostavke. Vrhovno sodišče glede na medicinsko dokumentacijo ne dvomi, da je obsojenec trpel psihične težave, vendar te glede na izvedensko mnenje očitno niso bile takšne vrste in stopnje, da bi predstavljale oviro za nadaljevanje kazenskega postopka.

Po določbi 1. odstavka 251. člena ZKP se za izvedenca ne sme postaviti, kdor ne sme biti zaslišan kot priča ali kdor je oproščen dolžnosti pričevanja, če pa je bil postavljen, se sodna odločba ne sme opirati na njegov izvid in mnenje. Skladno s 5. alineo 1. odstavka 236. člena ZKP je dolžnosti pričevanja o dejstvih, za katera je zvedel pri opravljanju poklica, oproščen zdravnik, če velja dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je zvedel pri opravljanju poklica. Dolžnost zdravnika, da kot poklicno skrivnost varuje podatke o zdravstvenem stanju posameznika in o vzrokih, okoliščinah in posledicah tega stanja, izhaja iz določbe 1. odstavka 51. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej). Na podlagi 3. odstavka istega člena lahko zdravstvenega delavca dolžnosti varovanja poklicne skrivnosti razreši prizadeta oseba sama ali sodišče. Določba 236. člena ZKP omogoča oprostitev pričevanja, ki jo lahko izkoristijo v 236. členu ZKP navedene osebe. Pravna dobrota oprostitve dolžnosti pričevanja je določena v korist navedenih oseb in ne obdolženca. Če bi bile dolžne pričati, bi te osebe, zaradi tesnih družinskih vezi (sorodniki) ali posebnega razmerja zaupnosti (verski spovednik, odvetnik, zdravnik,...), lahko prišle v položaj, da bi morale izpovedovati v škodo obdolženca, na katerega jih veže to razmerje.

Razlog, zaradi katerega osebe iz 236. člena na podlagi 251. člena ZKP ne morejo biti postavljene za izvedence, je drugačen. Zaradi njihove povezanosti z obdolžencem obstoji namreč dvom v njihovo nepristranskost. To je lahko tudi razlog za izločitev izvedencev na podlagi 39. člena v zvezi s 44. členom ZKP.

Ker lahko osebe iz 5. točke 1. odstavka odstavka 236. člena ZKP pravno dobroto - za razliko od drugih oseb, naštetih v tej določbi - uveljavljajo le pod pogojem, da zanje velja dolžnost, da morajo kot tajnost ohraniti tisto, kar so zvedele pri opravljanju svojega poklica, jih v primeru, da ta dolžnost obstaja in so s tem oproščene dolžnosti pričanja, ni mogoče postaviti za izvedence. Oprostitev pričanja velja le glede dejstev, za katera velja dolžnost varovanja tajnosti, ne pa tudi glede vseh ostalih dejstev, ki s tem niso povezana. Privilegirane priče je torej v omejenem obsegu mogoče zaslišati. Če dolžnost varovanja tajnosti ne obstaja, osebe iz 5. odstavka 236. člena ZKP ne veljajo za privilegirane priče in pričanja ne morejo odreči, zato tudi ni razloga, da ne bi mogle biti postavljene za izvedence.

V primeru, ko sodišče za izvedenca postavi zdravstvenega delavca, je zaradi določbe 3. odstavka 51. člena ZZDej, ki jo je potrebno uporabiti zaradi blanketne narave 5. točke 1. odstavka 236. člena ZKP, podana specifična situacija. Sodišče lahko skladno z določbo 3. odstavka 51. člena ZZDej zdravstvenega delavca odveže dolžnosti varovanja poklicne skrivnosti. S tem ko sodišče zdravstvenega delavca postavi za izvedenca, je zanj s strani sodišča obenem podana tudi odveza varovanja poklicne skrivnosti. Odveza se ne nanaša le na informacije, ki jih bo izvedenec pridobil v času po odreditvi izvedenstva, temveč tudi na informacije, ki so mu že znane ali pa se nahajajo v zdravstveni dokumentaciji, ki jo lahko uporabi ob izdelavi izvedenskega mnenja. Do podobnega primera pride, ko je za izvedenca postavljen zdravnik, ki je bil pred tem že izvedenec v drugem kazenskem postopku zoper istega obdolženca. Za ponovno postavitev tega zdravnika za izvedenca ni ovir, prav tako pa zanj ni razloga, da ne bi uporabil vseh informacij o obdolžencu, ki so mu znane že iz prejšnjega izvedenskega dela. Seveda pa se bo sodišče pri postavljanju izvedenca praviloma izogibalo temu, da bi postavilo izvedenca, pri katerem obstaja možnost, da bi bil lahko zaradi svojega prejšnjega stika z obdolžencem pristranski.

Izločitev izvedenca - zdravstvenega delavca zato v primeru, da poleg splošne dolžnosti varovanja poklicne tajnosti iz 51. člena ZZDej, katere ga je sodišče s postavitvijo za izvedenca odvezalo, ne obstaja drug razlog za izločitev (235. člen v zvezi s 1. odstavkom 251. člena, 2. in 3. odstavek 251. člena ter 39. v zvezi s 44. členom ZKP), z zakonom ni predpisana. Zato v obravnavani zadevi ne gre za primer iz 2. odstavka 236. člena in 237. člena in uporaba 251. člena ZKP ne pride v poštev.

Okoliščina, da je postavljeni izvedenec osebo, za katero je podal izvedensko mnenje, pred tem zdravil in to zdravljenje oziroma takratno duševno stanje obsojenca ni v neposredni povezavi z obravnavanim kaznivim dejanjem, na postavitev le-tega za izvedenca ne more imeti vpliva, saj zgolj zaradi te okoliščine ni podan dvom v njegovo pristranskost. V kolikor bi stranke postopka ali sam izvedenec menili, da obstaja dvom v izvedenčevo nepristranskost, bi lahko predlagali izločitev izvedenca po določbi 39. v zvezi s 44. členom ZKP. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje dr. P. v odredbi, s katero mu je odredilo izvedensko delo, opozorilo na možnost izločitve. Odredba je bila vročena tudi obsojencu. Izvedenec in obsojenec odredbi nista ugovarjala oz. nista zahtevala izločitve. Glede na obsojenčevo pasivnost je mogoče sklepati, da v izvedenčevo nepristranskost ni dvomil, tovrstnega pomisleka pa ni imel niti izvedenec sam.

Vložnici je treba pritrditi, da obsojeni "ni nič priznal", čeprav ne pove, kakšna kršitev naj bi pri tem bila storjena. Iz zapisnikov o glavni obravnavi res ni razvidno, da bi bil izveden dokaz, iz katerega bi izhajalo, da bi obsojeni "priznal" (potrdil), da avtomobila, za katerega se je obvezal, da ga bo plačal ali v enem mesecu vrnil, ni niti vrnil niti plačal. Sodišče druge stopnje je ugotovitev o "priznanju" dejstev, da se je obsojeni zavezal avto plačati ali vrniti, pa tega ni storil, sicer lahko izvedlo ali iz izpovedbe priče I.K., ki je o tem govoril z obsojencem po telefonu, ali iz obsojenčeve izjave na glavni obravnavi dne 17.9.1998, ko je dejal, "...da bo na drugi obravnavi povedal, komu je avtomobil prodal...", vendar ne ene ne druge izjave ni mogoče šteti kot priznanje niti kot obsojenčevo neposredno potrditev dejstev.

Tako je res, da ni obsojenčevega priznanja, vendar pa navedena pomanjkljivost oz. netočnost ne predstavlja kršitve postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Sodba sodišča druge stopnje namreč ugotavlja, da je bilo dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje, ki se ne opira na kakršnokoli izjavo obsojenca, pravilno in popolno ugotovljeno. Ker iz sodbe sodišča prve stopnje izhajajo ustrezni in zadostni razlogi, ki utemeljujejo izrek obsodilne sodbe in jih je sodišče druge stopnje potrdilo, nejasnost dodatnega razloga v sodbi sodišča druge stopnje ni mogla vplivati na zakonitost sodne odločbe.

Obsojenec je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan plačati stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti, to je povprečnino v znesku 50.000 tolarjev, ki je bila določena v skladu z določbo 3. odstavka 93. člena ZKP.