Jedro

Z novelo ZZK-1C je bil 40. člen dopolnjen z novim tretjim odstavkom, po katerem se za zemljiškoknjižno dovolilo šteje tudi listina, ki vsebuje izjavo osebe, ki jo izstavlja, da: 1. priznava izvirno pridobitev stvarne pravice v korist druge osebe (posadna listina) ali 2. zaradi uskladitve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim ali zaradi nadomestitve izgubljenih listin dovoljuje vpis lastninske ali druge pravice v korist druge osebe. Razlika med obema vrstama listin je v tem, da s posadno listino zemljiškoknjižni lastnik priznava izvirno pridobitev stvarne pravice v korist druge osebe, z listino iz 2. točke pa se nadomešča pravnoposlovni prenos. Razlika med obema načinoma pridobitve stvarne pravice pa je v tem, da je izvirna pridobitev neodvisna od pravnega prednika, zato izda takšno listino z zemljiškoknjižnim dovolilom tisti, ki je vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik, pa dejansko to ni in v posadni listini prizna dejstva priposestvovanja osebi, ki ji priznava stvarno pravico in zato dovoljuje vpis nanjo. Ko pa gre za izveden način pridobitve stvarne pravice, načela pravnega prednika ni mogoče zaobiti. Zato je zmotno stališče pritožbe, da se v primeru večkratnih prenosov, ki so opisani v listini, na podlagi katere je predlagatelj predlagal vknjižbo lastninske pravice v svojo korist, lahko vmesni pridobitelji kar preskočijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep zemljiškoknjižnega sodnika.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je zemljiškoknjižni sodnik zavrnil ugovor predlagatelja proti sklepu sodniške pomočnice, ki ni dovolila vknjižbe lastninske pravice na podlagi pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim z zemljiškoknjižnim dovolilom z dne 24.08.2012. Predlagatelj v pritožbi proti temu sklepu ponavlja navedbe ugovora, da je bila med Občino, ki je vpisana kot lastnica nepremičnine in predlagateljem sklenjena Pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim in je Občina izstavila tudi zemljiškoknjižno dovolilo, zato predstavlja ta listina listino iz 40. člena ZZK-1, na podlagi katere bi morala zemljiška knjiga dovoliti predlagano vknjižbo lastninske pravice v korist predlagatelja. Z novelo ZZK-1C je bil 40. člen dopolnjen. Odločitev, da se ne dovoli vpis, je v nasprotju z zakonskimi določili. Zemljiškoknjižno dovolilo je izdal zemljiškoknjižni lastnik zadnjemu pridobitelju tako, da je priznal veljavnost vseh pravnih poslov (torej vseh zavezovalnih pravnih poslov), ki so bili sklenjeni s pravnimi predniki zadnjega pridobitelja. Prav na temelju teh pravnih naslovov je zemljiškoknjižni lastnik sklenil ustrezen pravni naslov z zemljiškoknjižnim dovolilom, ki ga predstavlja pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim. Zakon ta pravni posel dovoljuje, zato ne drži ugotovitev sodišča, da bi morali sodelovati pri sklenitvi tega posla tudi vmesni pridobitelji. Sodišče prve stopnje se zmotno opira na določbo drugega odstavka 150. člena ZZK-1. Prvi odstavek tega člena določa, da je vpis dovoljen, če je zemljiškoknjižno dovolilo izstavil zemljiškoknjižni lastnik (oseba, v korist katere je vknjižena pravica). Drugi odstavek pa ureja dovoljenost vpisa, ko gre za večkratne zaporedne prenose. Bistveno pa je, da se določbe tega odstavka uporabljajo le, ko zadnji pridobitelj zahteva vpis v svojo korist, hkrati pa ne razpolaga z zemljiškoknjižnim dovolilom zemljiškoknjižnega lastnika. V tem primeru mora zadnji pridobitelj predložiti vse listine z zemljiškoknjižnimi dovolili izdanimi v korist njegovih pravnih prednikov in tako izkazati večkratne zaporedne prenose od zemljiškoknjižnega lastnika do zadnjega pravnega naslova. V tem primeru pa določba drugega odstavka 150. člena ZZK-1 sploh ni uporabljiva. Sodišče se povsem po nepotrebnem vtika v vsebino listine in razloge zaradi katerih je zemljiškoknjižno dovolilo sploh izdano. Zemljiškoknjižno dovolilo je veljavno. Katere so tiste vsebine listine, ki jih mora sodišče presojati pri vpisu v zemljiško knjigo, ureja 31. člen ZZK-1. Nova določba 40. člena ZZK-1 bi bila ob taki razlagi nesmiselna in neuporabna. Pred novelo ZZK-1C je za nadomestitev izgubljenih izvirnikov bil na voljo zgolj postopek vzpostavitve zemljiškoknjižne listine, kot ga predpisuje 234. člen ZZK-1. Iz obeh sklepov sodišča prve stopnje pritožnik razbere, da bi moral sprožiti ta postopek, zato se sprašuje, zakaj je zakonodajalec dodal nov odstavek 40. člena, če je temu tako, kot navaja sodišče prve stopnje. Zemljiškoknjižno sodišče je pristojno presojati samo ničnost oziroma neveljavnost zemljiškoknjižnega dovolila. Če to ni neveljavno, mora vpis dovoliti, saj gre za povsem formalen postopek. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi in dovoli zahtevani vpis.

Pritožba ni utemeljena.

Z novelo ZZK-1C je bil 40. člen dopolnjen z novim tretjim odstavkom, po katerem se za zemljiškoknjižno dovolilo šteje tudi listina, ki vsebuje izjavo osebe, ki jo izstavlja, da: 1. priznava izvirno pridobitev stvarne pravice v korist druge osebe (posadna listina) ali 2. zaradi uskladitve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim ali zaradi nadomestitve izgubljenih listin dovoljuje vpis lastninske ali druge pravice v korist druge osebe. Razlika med obema vrstama listin je v tem, da s posadno listino zemljiškoknjižni lastnik priznava izvirno pridobitev stvarne pravice v korist druge osebe, z listino iz 2. točke pa se nadomešča pravnoposlovni prenos. Ta listina bo torej izdana pri izvedenem načinu pridobitve lastninske pravice. Razlika med obema načinoma pridobitve stvarne pravice pa je v tem, da je izvirna pridobitev neodvisna od pravnega prednika, zato izda takšno listino z zemljiškoknjižnim dovolilom tisti, ki je vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik, pa dejansko to ni in v posadni listini v skladu s pravnim mnenjem, sprejetim na VS RS 18.12.2001 prizna dejstva priposestvovanja osebi, ki ji priznava stvarno pravico in zato dovoljuje vpis nanjo. Ko pa gre za izveden način pridobitve stvarne pravice, načela pravnega prednika ni mogoče zaobiti, kot si to zmotno razlaga pritožnik. V primeru večkratnih prenosov so po stališču VS RS (odločba II Ips 230/2010 z dne 7.10.2010) vsi vmesni pridobitelji celo udeleženci zemljiškoknjižnega postopka, saj z vpisom na zadnjega pridobitelja tudi vmesni pridobitelji „dejansko izgubijo“ svojo pravico. Zato je zmotno stališče pritožbe, da se v primeru večkratnih prenosov, ki so opisani v listini, na podlagi katere je predlagatelj predlagal vknjižbo lastninske pravice v svojo korist, lahko vmesni pridobitelji kar preskočijo. Pri vseh izvedenih prenosih velja načelo pravnega prednika (9. člen in 150. člen ZZK-1).

Tudi s stališčem pritožbe, da zemljiškoknjižno sodišče zaradi načela formalnosti postopka sploh ne bi smelo presojati vsebine listine, da bi se moralo opreti le na veljavno zemljiškoknjižno dovolilo, se ni mogoče strinjati. Drži sicer navedba, da je zemljiškoknjižno sodišče pri odločanju o vpisu, ki se predlaga na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila, pristojno presojati samo popolnost in ničnost zemljiškoknjižnega dovolila (četrti odstavek 149. člena ZZK-1). Iz te določbe v strogo formalnem pomenu bi lahko sklepali, da pa ne sme presojati vsebine oziroma veljavnosti zavezovalnega pravnega posla, ki pomeni podlago za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Če bi se to res držalo, pa bi v skrajnem primeru lahko pomenilo, da predlagatelj lahko doseže vpis tudi, če bi zemljiškoknjižnemu dovolilu priložil popolnoma nepovezan zavezovalni pravni posel. Vendar mora zemljiškoknjižnemu dovolilu obvezno priložiti listino o zavezovalnem pravnem poslu (člen 36 ZZK-1). Če bi za vpis zadoščalo zemljiškoknjižno dovolilo, bi bila ta določba nepotrebna. Ta določba tudi ni nepomembna, saj temelji na načelu kavzalnosti, ki je uzakonjeno v 40. členu SPZ. Iz teh določb torej sledi sklep, da mora zemljiškoknjižno sodišče preveriti tudi, da je vsebina zemljiškoknjižnega dovolila usklajena s predmetom zavezovalnega pravnega posla (tako tudi odločba VSL I Cp 707/2007).

Sodišče prve stopnje je zato v zadevi pravilno odločilo. Zemljiškoknjižnemu predlogu ni bila priložena listina, ki bi bila sposobna za vknjižbo lastninske pravice v korist predlagatelja. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in na podlagi 2. točke drugega odstavka 161. člena ZZK-1 potrdilo izpodbijani sklep.