Jedro

Ustavno sodišče je v obrazložitvi citirane odločbe ugotovilo nasprotje 20. člena Zakona o gospodarski zbornici Slovenije z Ustavo, ker je le prenesel pooblastilo za določanje članarine na zbornico, ne da bi opredelil kriterije za določitev njene višine in zagotovil potrebni nadzor nad izvrševanjem tega pooblastila (35. točka obrazložitve). Iz obrazložitve torej izhaja, da po mnenju Ustavnega sodišča sicer samo dejstvo, da je določitev višine članarine prepuščena zborničnim organom, ustavno ni sporna (točka 31. obrazložitve), vendar bi zakon moral predhodno urediti kriterije za določitev njene višine. Iz 37. točke obrazložitve citirane odločbe Ustavnega sodišča, v kateri se sklicuje na 48. člen Zakona o ustavnem sodišču kot podlago za svojo odločitev, tako izhaja, da je Ustavno sodišče neskladnost citiranega zakona z Ustavo ugotovilo v posledici dejstva, da zakon ni uredil vprašanja, ki je na podlagi Ustave zakonska materija, v posledici česar je podana pravna praznina, katere ni mogoče zapolniti s podzakonskim predpisom oziroma aktom same tožeče stranke. Iz navedenih razlogov citirana določba 20. člena Zakona o gospodarski zbornici, veljavna v spornem obdobju, ne more biti zadostna podlaga za nastanek obveznosti, ki jo je uveljavljala tožeča stranka v tem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 98/03111, z dne

16.4.1998 v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik v pritožbi ni konkretiziral bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče v tem okviru preizkušalo izpodbijano sodbo zgolj glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP, v okviru česar pa tovrstnih kršitev ni ugotovilo.

Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom uveljavljala plačilo članarine in pripadajoče zakonske zamudne obresti, zapadle 30.6.1997 oziroma

31.10.1997, torej v času veljavnosti 20. člena Zakona o gospodarski zbornici Slovenije v besedilu, objavljenem v Uradnem listu Republike Slovenije št. 14/90. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje materialnopravnemu izhodišču sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da glede na ugotovitveno odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-290/96, z dne 11.6.1998, s katero je ugotovilo neskladje Zakona o gospodarski zbornici Slovenije z Ustavo, tožeči stranki ni mogoče nuditi pravnega varstva za zahtevek, ki ga je uveljavljala v tem postopku. Drugačna materialnopravna izhodišča, ki jih ponuja pritožnik v pritožbi, so po mnenju pritožbenega sodišča pravno zmotna. Kot je pravilno povzelo v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje, da je neprostovoljnost članstva tožene stranke pri tožeči stranki obveznosti plačila članarine naravo prisilne dajatve, katere se v skladu s 147. členom Ustave smejo določati samo z zakonom.

Ustavno sodišče je v obrazložitvi citirane odločbe ugotovilo nasprotje 20. člena Zakona o gospodarski zbornici Slovenije z Ustavo, ker je le prenesel pooblastilo za določanje članarine na zbornico, ne da bi opredelil kriterije za določitev njene višine in zagotovil potrebni nadzor nad izvrševanjem tega pooblastila (35. točka obrazložitve). Iz obrazložitve torej izhaja, da po mnenju Ustavnega sodišča sicer samo dejstvo, da je določitev višine članarine prepuščena zborničnim organom, ustavno ni sporna (točka 31. obrazložitve), vendar bi zakon moral predhodno urediti kriterije za določitev njene višine. Iz 37. točke obrazložitve citirane odločbe Ustavnega sodišča, v kateri se sklicuje na 48. člen Zakona o ustavnem sodišču kot podlago za svojo odločitev, tako izhaja, da je Ustavno sodišče neskladnost citiranega zakona z Ustavo ugotovilo v posledici dejstva, da zakon ni uredil vprašanja, ki je na podlagi Ustave zakonska materija, v posledici česar je podana pravna praznina, katere ni mogoče zapolniti s podzakonskim predpisom oziroma aktom same tožeče stranke. Iz navedenih razlogov citirana določba 20. člena Zakona o gospodarski zbornici, veljavna v spornem obdobju, ne more biti zadostna podlaga za nastanek obveznosti, ki jo je uveljavljala tožeča stranka v tem postopku.

Navedeni razlogi torej ne dajejo podpore pritožbenim trditvam tožeče stranke, ki se sklicuje na nepravilno uporabo materialnega prava sodišča prve stopnje, češ da ni upoštevalo, da ustavno sodišče s citirano odločbo Zakona o gospodarski zbornici ni razveljavilo, temveč je bil zakonodajalcu zgolj določen rok za odpravo protiustavnosti. Kot rečeno, je Ustavno sodišče ugotovilo neskladnost z Ustavo v delu, kjer zakon vprašanja, ki bi jih moral, ni urejal. Nerazveljavitev zakona zaradi ugotovljene neskladnosti z Ustavo pa ne omogoča njegove uporabe na ta način, da bi dajal pravno varstvo zahtevku tožeče stranke, ki temelji na podlagi, ki bi kot zakonska materija morala biti urejena v zakonu, pa jo je uredila sama tožeča stranka.

Pritožnica se v pritožbi sklicuje na drugačna naziranja, ki naj bi jih glede istega pravnega vprašanja zavzelo drugo sodišče v istovrstnih sporih. Pri tem pa pritožbeno sodišče smatra, da zgolj s sklicevanjem na posamezne drugačne odločitve ni mogoče utemeljevati, da gre v primeru materialnopravne razlage, ki jo je zavzelo sodišče prve stopnje za samovoljni odstop od sodne prakse, ki ni dopusten.

Pritožbeno sodišče pri tem opozarja, da je glede obravnavanega vprašanja samo že zavzelo v večih primerih enako materialnopravno stališče, kot v izpodbijani sodbi zavzelo (glej odločbe I Cpg 618/2002 in I Cpg 945/2003).

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko zatrjuje, da je sodišče odločalo mimo ugovornih trditev tožene stranke. Razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, izhajajo iz vprašanja pravilne uporabe materialnega prava glede podlage tožbenega zahtevka. V tem delu sodišče ni vezano na morebitno trditveno podlago strank v postopku. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala podlage tožbenemu zahtevku, je neupravičen tudi očitek pritožnika, da se sodišče ni ukvarjalo z ugotavljanjem ali so bili posamezni sklepi tožeče stranke kot podlaga za obračun članarine tožene stranke, objavljeni v Uradnem listu.

Ker je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe.