Jedro

Ker je pri navadnem sosporništvu vsak sospornik v pravdi samostojna stranka, je tudi zahtevek vsakega navadnega sospornika samostojni zahtevek. Ker pa se glede na določilo 18. čl. ZST sodne takse plačajo od vrednosti zahtevka, je stališče sodišča prve stopnje, po katerem dejansko od vsote vseh tožbenih zahtevkov obračunana sodna taksa v konkretnem primeru ne predstavlja dolžne takse, povsem pravilno.

Izrek

Pritožbe tožečih strank se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zaradi umika tožb vseh tožnikov postopek v zvezi z vsemi tožbenimi zahtevki ustavilo. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedlo, da je prvi tožnik z vlogo z dne 26.09.2006 umaknil tožbo, glede preostalih tožnikov pa je ugotovilo, da ti kljub pozivu sodišča na plačilo dolžnih sodnih taks, te svoje obveznosti niso v celoti izpolnili, zaradi česar je v skladu z 2. odst. 105.a čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tudi tožbe preostalih tožnikov štelo za umaknjene in postopek v zvezi z njihovimi tožbenimi zahtevki ustavilo.

Zoper ta sklep so se po svojih pooblaščencih pritožili vsi tožniki. V pritožbi navajajo, da so kot tožeče stranke že ob vložitvi tožbe navedli, da znaša vrednost spornega predmeta 13.586.361,10 SIT, zaradi česar so plačali 135.586,10 SIT sodne takse za tožbo. Po 18. čl. Zakona o sodnih taksah (ZST) je za plačilo sodne takse odločilna v točkah določena vrednost zahtevka oziroma predmeta ob vložitvi vloge oziroma opravi dejanja. V predmetni zadevi je vrednost zahtevka določena na 13.586.361,10 SIT in so tožniki s plačilom zneska 13.586.361,10 SIT sodne takse svojo obveznost tudi izpolnili. Sodna taksa za tožbo je bila v celoti poravnana. Zato predlagajo, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožbe tožečih strank niso utemeljene.

Glede prvotožeče stranke K.Š. pritožbeno sodišče ugotavlja, da je postopek v zvezi s tem tožnikom sodišče prve stopnje ustavilo zaradi tega, ker je prejelo njegovo izjavo, da tožbo umika. Ker iz pritožbenih navedb ni razvidno, da bi pritožnik kakorkoli oporekal dejstvu, da je tožbo umaknil, dejansko pritožbene navedbe te odločitve sodišča prve stopnje s konkretnimi trditvami niti ne izpodbijajo. V pritožbi uveljavljeni razlogi pa se evidentno nanj sploh ne nanašajo. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob preizkusu po 2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s tem pritožnikom ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti glede na določilo 2. odst. 350. čl. ZPP, pa tudi ne nepravilne uporabe materialnega prava, je pritožba tega pritožnika že iz tega razloga neutemeljena.

Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru deset tožečih strank po skupnem pooblaščencu vložilo skupno tožbo, v kateri pa vsak od njih posamično uveljavlja svoj tožbenih zahtevek. Glede na tožbene navedbe je ugotoviti, da gre v obravnavanem primeru za aktivno sosporništvo, saj več tožnikov toži enega toženca, glede na predpostavke pa bi lahko šlo za formalno sosporništvo, saj so predmet spora zahtevki iste vrste, ki se opirajo na istovrstno dejansko in pravno podlago. Ker je v obravnavanem primeru glede na naravo pravnega razmerja mogoče izdati zoper vsakega sospornika različno sodbo oziroma sodbo različne vsebine, pa gre v obravnavanem primeru tudi za navadno sosporništvo. Pri navadnem sosporništvu pa se vprašanje dopustnosti sojenja in s tem obstoja procesnih predpostavk presoja za vsakega sospornika ločeno. Po določbah 195. čl. ZPP je vsak sospornik v pravdi samostojna stranka.

Plačilo sodne takse za tožbo je procesna predpostavka za odločanje sodišča in to absolutne narave, saj mora nanjo paziti sodišče po uradni dolžnosti. Ker je pri navadnem sosporništvu vsak sospornik v pravdi samostojna stranka, je tudi zahtevek vsakega navadnega sospornika samostojni zahtevek. Ker pa se glede na določilo 18. čl. ZST sodne takse plačajo od vrednosti zahtevka, je stališče sodišča prve stopnje, po katerem dejansko od vsote vseh tožbenih zahtevkov obračunana sodna taksa v konkretnem primeru ne predstavlja dolžne takse, povsem pravilno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je tožeče stranke s sklepi pozvalo na dopolnitev tožbe v skladu z določbami 105.a čl. ZPP. Da tožeče stranke zahteve sodišča za dopolnitev tožb niso upoštevale ni sporno. Posledica takega ravnanja pa se odraža v tem, da takse za tožbe niso bile plačane v celoti. Ker pa velja, da tudi v primeru ko taksa ni plačana v celoti, ni izpolnjena predpostavka za meritorno odločanje sodišča oziroma ker delno plačilo ne omogoča odločanja o delu tožbe oziroma delu tožbenega zahtevka, je bilo ravnanje sodišča prve stopnje, ko je štelo tožbe v skladu z 2. odst. 105.a čl. ZPP za umaknjene in je postopek v zvezi s tožbenimi zahtevki na tej podlagi ustavilo tudi po mnenju pritožbenega sodišča povsem pravilno. Zato je pritožbeno sodišče neutemeljene pritožbe tožečih strank zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.