Jedro

Pri tožnici, invalidki II. kategorije invalidnosti, ni prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma do popolne izgube delovne zmožnosti ali do poklicne invalidnosti, zato je tožbeni zahtevek, naj se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 11. 3. 2010 ter da se pri tožnici ugotovi I. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni. Sodišče je tudi odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. O odločilnih dejstvih je namreč nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih napadene sodbe o vsebini listin ter zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi listinami ter zapisniki o izvedbi dokazov. Tožnica je presenečena ter razočarana nad izpodbijano sodbo, ki je neobjektivna ter nesprejemljiva. Sodišče je z njo brez podlage in razlogov favoriziralo toženo stranko in ji sledilo, čeprav je ta očitno in grobo izigrala pravice tožnice. Za tožnico izpodbijana sodba predstavlja presenečenje. Sodba je izdana v posledici zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje namreč ni izvedlo potrebnih dokazov. Za delo je bila popolnoma nezmožna že vsaj od leta 2009 dalje, kar je potrdila tudi njena lečeča psihiatrinja. Izključno njej bi moralo slediti sodišče prve stopnje, ne pa izvedencu. Nenazadnje je že sodišče prve stopnje kljub temu, da je že postavilo sodnega izvedenca in pridobilo njegovo izvedensko mnenje, v nadaljevanju angažiralo še Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja A. fakultete v B.. Tožnica je bila prepričana, da bo mnenje podala komisija, ne pa posamezni izvedenec v okviru te komisije in da bodo tako celovito obravnavane vse tožničine težave, tako s področja kardiologije, ortopedije, kot tudi psihiatrije. S tem, ko je izvedensko mnenje podala zgolj izvedenka psihiatrinja tožnica meni, da izvedensko mnenje nima nobene teže za objektivno odločitev o zadevi. Gre namreč zgolj za parcialno strokovno mnenje, ki ni upoštevalo vseh dejansko prisotnih zdravstvenih težav tožnice. Sodišče ni upoštevalo splošnih življenjskih izkušenj niti pravil logičnega mišljenja. Ni izpeljalo ustrezne dokazne ocene, pri čemer je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo. Tožnica je že na glavni obravnavi vztrajala pri izvedbi dodatnega dokaza po pridobitvi celovitega izvedenskega mnenja, ki bo upoštevalo vse njene zdravstvene težave. Pritoženemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnice oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne drugemu sodniku v ponovno odločanje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere opozarja tožnik v pritožbi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba vsebuje odločilne razloge bistvene za odločitev v zadevi in se jo tako tudi da preizkusiti. Razlogi tudi niso med seboj v nasprotju, prav tako tudi ne obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih in sicer med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ter samimi temi listinami in zapisniki. Sodišče torej ni zagrešilo kršitve niti po 14. niti po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 11. 3. 2010, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbi tožnice in njenega delodajalca zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 14. 10. 2009 ter v nadaljevanju odločbo odpravila in odločila, da je tožnica še nadalje delovni invalid II. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in ima pravico do dela na svojem delu zdravstveni tehnik v negovalni enoti s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno. Odločila je tudi, da pri tožnici zdravljenje ni končano.

Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, izhaja pa tudi iz dokumentacije v spisu, je bila tožnica z odločbo tožene stranke z dne 12. 10. 1999 razvrščena v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno lažje fizično delo, brez stalnega predklona, brez stalnega dviganja bremen težjih od 10 kg, psihično neodgovornega dela s skrajšanim delovnim časom 6 ur dnevno. Z odločbo z dne 26. 3. 2011 pa je bilo odločeno, da se tožnici kot invalidu II. kategorije invalidnosti, prizna pravica do dela na svojem delu zdravstveni tehnik v negovalni enoti s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno od 1. 4. 2001 dalje. Nov predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja je bil podan 26. 3. 2009. Tožena stranka je sicer s prvostopenjsko odločbo, ki je temeljila na mnenju invalidske komisije I. stopnje z dne 21. 9. 2009, odločila, da pri tožnici ni več podana invalidnost od 21. 9. 2009. V nasprotju s tem pa je invalidska komisija II. stopnje dne 22. 2. 2010 podala mnenje, da pri tožnici diagnostika in terapija še ni končana ter da je pri njen še nadalje podana II. kategorija invalidnosti zaradi bolezni od 15. 3. 2011 dalje in je zmožna za delo na katero je razporejena s polovičnim 4-urnim delovnim časom.

Za odločitev v sporni zadevi je torej bistvena ugotovitev, ali je pri tožnici prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, to je do sprememb v zdravstvenem stanju, glede na zdravstveno stanje, kakršno je obstajalo v času, ko je bila tožnica razvrščena v II. kategorijo invalidnosti in so ji bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanja in če je prišlo do sprememb, ali teh sprememb ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Skladno s 1. odstavkom 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v času odločanja tožene stranke, je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. To pa pomeni, da mora biti za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, kot jo uveljavlja tožnica, v katero se skladno s 1. alineo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti, najprej izpolnjen pogoj po 1. odstavku 60. člena ZPIZ-1, torej mora biti zdravljenje končano.

Zaradi ugotovitve dejanskega stanja je sodišče prve stopnje izpeljalo obširen dokazni postopek, v katerem je med drugim zaslišalo tožnico kot stranko v postopku in pa njeno lečečo zdravnico, v nadaljevanju pa je pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca s področja psihiatrije mag. sc. C.C., ki ga je tudi zaslišalo na glavni obravnavi ter pridobilo dodatno pisno dopolnitev izvedenskega mnenja. V nadaljevanju postopka je sodišče kot izvedenski organ postavilo Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja. Za navedeni organ je izvedensko mnenje podala prof. dr. D.D., dr. med., specialistka psihiatrinja. Tudi omenjeno izvedenko je sodišče zaslišalo na glavni obravnavi.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na podani izvedenski mnenji, ki ju je pridobilo z namenom razjasnitve dejanskega stanja. Nedvomno gre pri tožnici za zdravstvene težave, pri čemer še posebej izstopajo psihične težave, zaradi katerih se zdravi že od leta 1999 dalje, s tem, da je bila od tega leta dalje tudi že razvrščena v II. kategorijo invalidnosti in so ji bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanja. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca specialista psihiatra mag. sc. C.C., psihiatrična preiskava pri tožnici ni odkrila znamenj prave duševne bolezni iz spektra katerekoli od različic shizofrenije ali čustvene motnje s psihotičnim obeležjem, tudi ne duševne manj razvitosti, pač pa dobro povprečno razumsko opremljeno moteno osebnost na področju čustvene neuravnovešenosti. Tako stanje pa pomeni težnjo k impulzivnemu reagiranju, ne glede na posledice. Sodni izvedenec glede na objektivne pokazatelje kot tudi večkrat že ugotovljeni psihični status ter rezultate psiholoških izvidov meni, da ostajajo tožničine objektivne delovne sposobnosti na nivoju že ugotovljenega stanja, kot je bilo ugotovljeno na invalidski komisiji, kar pomeni, da je tožnica zmožna za 4 urno delo na delovnem mestu, na katerega je bila že razporejena, to je medicinska sestra v negovalni enoti. V obdobju od podaje mnenja invalidske komisije II. stopnje pri tožnici tudi ni prišlo do psihičnih sprememb, ki bi pomembno spremenile njeno delovno zmožnost. Osebnostna motnja je namreč pri tožnici podana že od zgodnjega otroštva dalje. Sodni izvedenec se je opredelil tudi do izpovedbe lečeče psihiatrinje. Tudi lečeča psihiatrinja ugotavlja, da gre pri tožnici za čustveno neuravnovešeno osebnostno motenost, pri kateri občasno izstopajo tako impulzivnost kot motnja razpoloženja v smislu nepredvidljivosti, hitrih sprememb in prepirljivosti. Pri preučevanju psihiatrične dokumentacije sodni izvedenec ni našel navedb o zaznavnih motnjah ali formiranih blodnjah. Depresonalizacija, ki jo omenja lečeča psihiatrinja namreč sodi med vsebinske motnje mišljenja oziroma blodnje. Panični napadi, ki jih tožnica anamnestično navaja niso bili nikoli verificirani. Tudi sodna izvedenka prof. dr. D.D., specialista psihiatrinja, ki je kot članica Komisije za fakultetna izvedenska mnenja podala izvedensko mnenje ugotavlja, da pri tožnici ni podane globlje depresivne simptomatike, psihotičnih motenj ali psihoorganske oškodovanosti. Psihiatrična preiskava pokaže somatizacijsko motnjo, ki se manifestira z izrazito usmerjenostjo in preokupiranostjo s telesnimi, zdravstvenimi tegobami in poudarjenim doživljanjem telesnih zdravstvenih težav, posebno v okoliščinah stresa ali drugih psihičnih neugodij. Med izvidi dosedanje psihiatrične obravnave je večkrat navedena tudi osebnostna motnja (v smislu čustveno neuravnovešene osebnostne motnje). Ta slabša tožničine motnje prilagajanja ter veča njen odziv na (subjektivno doživete) psihosocialne preizkušnje. V anamnezi in psihiatričnih izvidih navedena depresivna motnja je zelo dobro zdravljena in se klinično ne manifestira. Tožnica je v regresu (manj zreli stopnji psihosocialnega funkcioniranja), počuti se nemočno. Glede duševnega zdravstvenega stanja izvedenka ugotavlja, da ni mogoče ugotoviti takega poslabšanja zdravja, da ne bi mogla opravljati psihično nezahtevnega dela z omejitvami (ki jih določa njeno ortopedsko in internistično zdravstveno stanje) v 4 urnem delovnem času v okviru II. kategorije invalidnosti. Glede na skladna izvedenska mnenja obeh sodnih izvedencev pri tožnici zaenkrat še ni prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, kot to tožnica uveljavlja s tožbo. Oba sodna izvedenca sta tudi prepričljivo pojasnila, da je tožnica še vedno zmožna opravljati delo z omejitvami. Glede na podani skladni izvedenski mnenji je izpovedba lečeče psihiatrinje, da tega dela ni zmožna opravljati, ker se zaradi osebnostne motnje ne more prilagoditi spremembi same sebe zaradi starosti, pa tudi zato, ker je to z njeno idealno predstavo nezdružljivo, tudi po stališču pritožbenega sodišča, neprepričljiva. Pritožba tako neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče upoštevati zgolj izpovedbo njene lečeče psihiatrinje, ne pa podanih izvedenskih mnenj. Izvedenska mnenja sta bila namreč pridobljena ravno z namenom, da se razčisti dejansko stanje, torej da se ugotovi dejstva bistvena za odločitev. ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. V spornem primeru je sodišče prve stopnje razčistilo dejansko stanje s pridobitvijo dveh izvedenskih mnenj. Izvedenca sta upoštevala medicinsko dokumentacijo, tožnico osebno pregledala ter tudi ustrezno obrazložila, zakaj mnenje lečeče psihiatrinje, da tožnica ni več zmožna za delo, ni sprejemljivo. Tudi pogosti bolniški staleži kažejo na to, da je tožnica v postopku zdravljenja ter da se njeno zdravstveno stanje spreminja. Ker je bilo za presojo sporne zadeve bistveno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, to pomeni, da bo tožnica lahko v primeru ugotovljenega poslabšanja zdravstvenega stanja pri toženi stranki ponovno uveljavljala priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Nenazadnje iz pritožbe niti ne izhaja, v čem bi bila podana izvedenska mnenja pomanjkljiva, temveč da bi moralo sodišče zaradi ugotovitve dejanskega stanja angažirati še izvedence s področja kardiologije ter ortopedije. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tak dokazni predlog utemeljeno zavrnilo, saj kot je bilo že pojasnjeno, so pri tožnici izražene predvsem zdravstvene težave, ki se nanašajo na njeno duševno stanje, kar nenazadnje izhaja tudi iz ugotovitev invalidske komisije II. stopnje. Na tožničino delovno zmožnost vplivajo tudi bolečine v križu (lumbago) z išiasom ter prilagoditvena motnja, vendar pa iz medicinske dokumentacije v spisu ne izhaja, da bi bila tožnica zaradi teh težav nezmožna za pridobitno delo. Tožnica tekom sodnega postopka tudi ni predložila druge medicinske dokumentacije iz katere bi glede ortopedskih težav in pa kardioloških težav izkazovala drugačno stanje, kot je bilo upoštevano že v predsodnem postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.