Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali bi Upravno sodišče Republike Slovenije moralo izvesti glavno obravnavo.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali bi Upravno sodišče Republike Slovenije moralo izvesti glavno obravnavo?

Obrazložitev

1. Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Medobčinskega inšpektorata in redarstva občin Dol pri Ljubljani, Ivančna Gorica, Litija, Šmartno pri Litiji, št. 061-5/2019-8 z dne 9. 5. 2019, v zvezi z odločbo Občine Ivančna Gorica, št. 351-0288-2019-2 z dne 17. 7. 2019. Navedeni prvostopenjski upravni organ je odločil, da mora predlagatelj tega postopka svoj stanovanjski objekt v skladu z izdanim soglasjem izvajalca javne službe priključiti na javno kanalizacijo Šentvid pri Stični, določil 2-mesečni rok za izvršitev te obveznosti in v primeru ne-izvršitve določil,da se bo izvedla izvršba z denarno prisilitvijo. Drugostopenjski upravni organ je pritožbi delno ugodil in odločil, da naj stanovanjski objekt priključi na navedeno omrežje ter pridobi soglasje za priključitev s strani izvajalca.

2. Iz obrazložitve sodbe Upravnega sodišča izhaja, da je Upravno sodišče potrdilo odločitev tožene stranke, da naj tožeča stranka priključi svoj stanovanjski objekt na javno kanalizacijsko omrežje ter za to pridobi soglasje izvajalca. Ugotovilo je, da je tožeča stranka oddala vlogo za odmero komunalnega prispevka, ki ga je nato tudi plačala. Glede tega je Upravno sodišče zaključilo, da je bilo z odmero komunalnega prispevka tako ugotovljeno, da je tožnikova nepremičnina na območju, na katerem se zagotavlja priključevanje na javno kanalizacijo. Ker je bila na zadevnem območju javna kanalizacija zgrajena, tožeča stranka pa ni niti začela postopka pridobivanja soglasja izvajalca (čeprav bi morala), je Upravno sodišče presodilo, da je bila odločitev o naložitvi obveznosti priključitve in pridobitve soglasja pravilna. Dodalo je, da so konkretne tehnične rešitve, na katere je tožeča stranka opozarjala v tožbi, predmet samega projekta priključka, pripravljenega v soglasju z izvajalcem, zato za rešitev upravnega spora niso relevantne. Upravno sodišče je v obravnavani zadevi odločalo na seji, in sicer je glede tega pojasnilo, da „glede na nespornost dejanskih ugotovitev, ki so ob zavzetem pravnem stališču relevantne za odločitev, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 v predmetni zadevi odločilo brez glavne obravnave.“

3. Tožeča stranka je na Vrhovno sodišče vložila predlog za dopustitev revizije po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagala, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo zoper navedeno sodbo Upravnega sodišča zaradi pomembnega pravnega vprašanja navedenega v izreku tega sklepa.

4. Predlog je utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjeni, zato je predlogu tožeče stranke za dopustitev revizije ugodilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP). Predlagatelj je namreč v predlogu pravilno opozoril, da je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče o tem, da mora Upravno sodišče konkretizirano navesti in utemeljiti, zakaj glavne obravnave ni opravilo in ni izvedlo predlaganih dokazov ter da so ti razlogi v upravnem sporu sestavina obrazložene sodne odločbe, saj pomenijo odgovor na strankine navedbe, povezane z opravo glavne obravnave, ki jih lahko izpostavi bodisi kot neposredno zahtevo, naj se odločitev sprejme na glavni obravnavi, bodisi kot navedbe, s katerimi konkretizirano nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju v upravnem postopku, in zanje predlaga dokaze, ali navedbe o kršitvah pravil upravnega postopka, ki naj se odpravijo na glavni obravnavi. Opustitev teh razlogov pomeni kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe kot sestavine pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave.1 Glede obrazloženosti odločitve o odločanju na seji pravilno izpostavi tudi stališče Vrhovnega sodišča, da v primeru, da so podani ustavno dopustni in zakonsko predpisani izjemni razlogi, da glavne obravnave ne izvede, pa mora Upravno sodišče to v svoji sodbi jasno in izrecno obrazložiti.2 Nadalje utemeljeno opozarja še na stališče Vrhovnega sodišča, da Upravno sodišče s tem, ko v primeru spornega dejanskega stanja ne izvede glavne obravnave, bistveno krši določbe postopka v upravnem sporu3 in nedopustno posega v pravice strank do glavne obravnave iz 22. člena Ustave.4

6. Na podlagi obrazloženega gre torej za pravno vprašanje, ali odločitev Upravnega sodišča v okoliščinah obravnavanega primera (ne)dopustno odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, zato je odgovor nanj pomemben za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava.

1 Sklep VSRS X Ips 21/2020 z dne 27. 5. 2020. 2 Sklep VSRS X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020. 3 Prim. Sklep VSRS X Ips 396/2016 z dne 24. 10. 2018. 4 Sklep VSRS X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020.