Jedro

Določba druge alinee prvega odstavka 164. člena ZUTD ne daje podlage za stališče tožeče stranke, po katerem bi se kot (upoštevna) kršitev delovnopravne zakonodaje lahko obravnavali zgolj hujši prekrški oziroma prekrški, za katere je izrečena sankcija globe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve odločilo, da se tožeča stranka ne vpiše v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu. V obrazložitvi pojasnjuje, da je ministrstvo tožečo stranko v skladu z Zakonom o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (v nadaljevanju ZZZPB) in Pravilnikom o pogojih za opravljanje dejavnosti agencij za zaposlovanje (v nadaljevanju Pravilnik) vpisalo v register agencij za zagotavljanje dela z odločbo št. 11002-4/2010/5. Z dnem 1. 1. 2011 je stopil v veljavo Zakon o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD), ki v drugem odstavku 185. člena določa, da delodajalci, ki so na dan začetka uporabe tega zakona vpisani v register agencij za zagotavljanje dela, v roku treh mesecev od začetka uporabe zakona, predložijo ministrstvu ustrezna dokazila o izpolnjevanju pogojev iz 164. člena ZUTD.

Na podlagi poročila Inšpektorata Republike Slovenije za delo (v nadaljevanju IRSD) in pravnomočnih odločb istega organa tožena stranka ugotavlja, da je tožeča stranka kršila delovnopravno zakonodajo in zato ne izpolnjuje pogoja za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu iz 1. alineje prvega odstavka 164. člena ZUTD, kar je podlaga za odločitev, da se ne vpiše v register domačih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu, ker meni, da hujšega prekrška delovnopravne zakonodaje ni storila. Z odločbami o prekršku, ki jih navaja tožena stranka, je bila tožeči stranki namreč izrečena le sankcija opomina. Zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in pri razlogih. Iz pridobljenega poročila IRDS nedvoumno izhaja, da je tožeča stranka kršila delovnopravno zakonodajo. Pri tem ni relevantno, ali je izdana odločba o prekršku ali ureditvena inšpekcijska odločba. Relevantna tudi ni vrsta izrečene sankcije za prekršek. Bistveno je, da je bila ugotovljena kršitev delovnopravne zakonodaje, kar pa pomeni neizpolnjevanje pogojev iz prve alineje prvega odstavka 164. člena ZUTD. Tožeča stranka si navedeno določbo napačno in preozko razlaga. Tožena stranka skladno z ZUTD ne presoja teže in narave ugotovljenih kršitev delovnopravne zakonodaje, saj zakon sankcionira vsakršno kršitev.

Tožba ni utemeljena.

Delodajalec, ki zagotavlja delo delavcev drugemu uporabniku (v nadaljevanju: delodajalec), je vsaka pravna ali fizična oseba, ki sklepa pogodbe o zaposlitvi z delavci z namenom, da bi delavce napotil k uporabniku, pri katerem ti delavci začasno delajo pod nadzorom in v skladu z navodili uporabnika, in je pri ministrstvu, pristojnem za delo, vpisan v register (163. člen ZUTD). Pogoji, pod katerimi lahko delodajalec opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, so predpisani v 164. členu ZUTD. Eden od pogojev je, da delodajalec pred oddajo vloge za opravljanje te dejavnosti v obdobju zadnjih dveh let ni kršil delovnopravne zakonodaje.

Med strankama ni spora o tem, da so s pravnomočnimi odločbami, ki jih navajata, kršitve delovnopravne zakonodaje v relevantnem obdobju dveh let pred predpisanim datumom za oddajo vloge ugotovljene. Različno pa je med strankama tolmačenje vprašanja, kaj se šteje za kršitev delovnopravne zakonodaje iz druge alinee prvega odstavka 164. člena ZUTD. Navedena določba po presoji sodišča ne daje podlage za tolmačenje, kot ga ponuja tožeča stranka in po katerem bi se kot (upoštevna) kršitev delovnopravne zakonodaje lahko obravnavali zgolj hujši prekrški oziroma prekrški, za katere je izrečena sankcija globe. Kaj takega tudi po mnenju sodišča iz omenjenega zakona ne izhaja, saj ta ne določa niti teže kršitve, niti nujnosti njenega sankcioniranja. Ugotovljena kršitev je namreč podlaga tudi za izdajo ureditvene inšpekcijske odločbe.

Ker so tožbeni ugovori po navedenem neutemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni našlo, je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

V zadevi je odločilo na nejavni seji, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).