Jedro

Tožnik je za kršitev pravic izvedel, ko mu je bil vročen sklep tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, čeprav ta sklep ni imel opozorila iz 2. odst. 86. člena ZDR. Zato je 30-dnevni rok za vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično za ugoditev reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku (3. odstavek 204. člena ZDR) začel teči z vročitvijo tega sklepa in ne z dnem vročitve odločbe zavoda za zaposlovanje o denarnem nadomestilu za čas brezposelnosti, s katero je bil opozorjen, da mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu razveljavi ter se tožba v tem delu zavrže. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti ugotovitvenega sklepa tožene stranke z dne 30.7.2003, na podlagi katerega je tožniku prenehala pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki, kakor tudi tisti del tožbe, s katerim je zahteval ugotovitev, da tožniku pri toženi stranki delovno razmerje ni prenehalo 31.7.2003, temveč mu še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja.

Z izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da se toženi stranki naloži, da mu za čas od 1.8.2003 do 31.12.2003 vpiše delovno dobo v delovno knjižico, mu za ta čas obračuna in izplača pripadajoče nadomestilo plače, kot če bi delal in mu za čas od 1.1.2004 do odločitve sodišča prve stopnje izplača mesečne bruto plače v višini 120.000,00 SIT mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečno zapadlih zneskov neto plače do plačila. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

Formalno se tožnik sicer pritožuje zgolj zoper sodbo, vendar je iz vsebine pritožbe razvidno, da izpodbija tudi sklep sodišča prve stopnje o zavrženju dela tožbe. Tožnik pri tem uveljavlja vse tri pritožbene razloge, naštete v prvem odstavku 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da ugotovitveni sklep, ki je bil tožniku vročen

20.7.2003, niti ne govori o prenehanju delovnega razmerja, vsekakor pa ne vsebuje obveznih sestavin iz 86. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002). Ta sklep tudi ni vseboval pravnega pouka, ki bi tožnika opozoril, da lahko uveljavlja pravno varstvo pred sodiščem in to le v roku 30 dni.

To je bil tudi razlog, da je tožnik tožbo vložil šele po izteku 30 dni od dneva vročitve ugotovitvenega sklepa, vsekakor pa znotraj 30 dni od dneva, ko je bil seznanjen, da lahko vloži tožbo pred sodiščem. O tem je bil tožnik seznanjen šele potem, ko se je obrnil na Zavod za zaposlovanje zaradi zavrnitve njegove vloge za priznanje pravice do nadomestila za čas brezposelnosti.

Odločba zavoda je bila poslana 6.10.2003, naslednjega dne pa se je tožnik zoper njo že pritožil. Ravnanje tožene stranke ob prekinitvi delovnega razmerja tožnika je v nasprotju z ZDR.

Tožena stranka tožnika ni povabila na zagovor zaradi nameravane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in mu razlogov za odpoved nikoli ni obrazložila. Tožnik je tožbo vložil v roku 30 dni od dneva, ko je izvedel za kršitev pravic, kakor to dopušča tretji odstavek 204. čl. ZDR. V kolikor bi bil namen zakonodajalca v resnici takšen, kot ga prikazuje sodišče prve stopnje, potem tretji odstavek 204. čl. ZDR ne bi vseboval drugega dela, ki določa, da delavec ugotovitev nezakonitosti drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi lahko zahteva v 30 dneh od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Prekluzivni 30 dnevni rok začne teči z vročitvijo odpovedi oz. z dnem, ko delavec zve za kršitev, tožniku pa nikoli ni bila vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi, kakršno zahteva 86. čl. ZDR. Dejstvo, da odpoved ni vsebovala pravnega pouka, ne more biti v škodo tožniku, ki je tožbo vložil v 30 dneh potem, ko je bil s to možnostjo seznanjen, kar je bilo tudi v razumnem roku po prenehanju delovnega razmerja. Brez pravne podlage naj bi bilo stališče sodišča prve stopnje, da bi se tožnik moral sam pozanimati pri pristojnih organih o svojih pravicah. Tožnik bi v resnici moral sam poskrbeti za uveljavljanje pravnega varstva, če bi bil na to vnaprej pravilno opozorjen, kar pa se ni zgodilo.

Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7.,

8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

S tem, ko je zavrglo le del in ne celotne tožbe, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 274. čl. ZPP.

Ta namreč določa, da predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo. Tak poseben predpis je tudi ZDR, ki v tretjem odstavku 204. čl. določa, da delavec lahko pred pristojnim delovnim sodiščem v roku 30 dni od dneva vročitve oz. od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca. Navedeno pomeni, da bi sodišče prve stopnje moralo zavreči celotno tožbo, če je štelo, da je tožnik tožbo vložil po izteku prekluzivnega roka iz citiranega tretjega odstavka 204. čl. ZDR. Za spor o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi namreč ni mogoče šteti le zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega ugotovitvenega sklepa in zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, temveč tudi reparacijski zahtevek in zahtevek za vpis delovne dobe, saj se oboje nanaša na obdobje po prenehanju delovnega razmerja. Temelj zahtevka za plačilo nadomestila plače za čas od 1.8.2003 in vpis delovne dobe za isto obdobje, je namreč ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. V kolikor je tožba, s katero se izpodbija zakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi, prepozna, je prepozna tudi v delu, ki se nanaša na reintegracijski in reparacijski zahtevek za čas po prenehanju pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Tako je na podlagi izpovedbe tožnika pravilno ugotovilo, da je tožnik za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi zvedel 30.7.2003, ko je prejel zaključeno delovno knjižico in izpodbijani sklep. Da se je tožnik zavedal, da mu je tega dne prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, je razvidno tudi iz tega, da se je takoj naslednjega dne prijavil na Zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba.

Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da je 30-dnevni rok za vložitev tožbe pričel teči šele z vročitvijo odločbe Zavoda za zaposlovanje, s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

Res je sicer, da ugotovitveni sklep tožene stranke ne vsebuje vseh elementov, ki jih mora imeti odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar to ne spremeni dejstva, da je pogodba o zaposlitvi, ki sta jo sklenili stranki tega spora, dejansko prenehala veljati, da je bilo delovno razmerje tožniku pri toženi stranki zaključeno in da se je tožnik tega zavedal. Navedeno pomeni, da bi tožnik na podlagi tretjega odstavka 204. čl. ZDR v roku 30 dni od dneva vročitve izpodbijanega ugotovitvenega sklepa, ki je hkrati tudi dan, ko je zvedel za kršitev pravice, moral vložiti tožbo za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik pa je tožbo vložil po preteku prekluzivnega roka iz 204. čl. ZDR, zato je sodišče prve stopnje tožbo kot prepozno pravilno zavrglo v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega ugotovitvenega sklepa in na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, še bolj pravilno pa bi ravnalo, če bi tožbo zavrglo v celoti, kakor je to že razloženo zgoraj.

Nepravilno ravnanje tožene stranke v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, na katero tožnik opozarja v pritožbi, pa ne more povzročiti podaljšanja roka za vložitev tožbe. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar izpodbijani ugotovitveni sklep po svoji vsebini dejansko je, res nima vsebine, ki je predpisana z drugim odstavkom 86. čl. ZDR. Ta namreč določa, da mora delodajalec (v odpovedi pogodbe o zaposlitvi) navesti odpovedni razlog in ga pisno obrazložiti ter opozoriti delavca na pravno varstvo in na njegove pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti.

Vendar pa zaradi tega, ker tožena stranka tožnika ni opozorila na pravno varstvo, rok za vložitev tožbe ne more začeti teči šele takrat, ko naj bi tožnik od uslužbencev Zavoda za zaposlovanje zvedel, da bi lahko vložil tožbo zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odsotnost pravnega pouka ne pomeni, da rok za vložitev tožbe prične teči šele, ko nekdo tretji, v našem primeru Zavod za zaposlovanje, delavca opozori, v kakšnem roku in kje lahko uveljavlja sodno varstvo. Zmotno je stališče tožnika, da bi ga rok za vložitev tožbe vezal le, če bi ga delodajalec nanj posebej opozoril. Rok za vložitev tožbe je določen v zakonu, sodišče pa je pravilno ugotovilo, da je tožnik za odpoved pogodbe o zaposlitvi in dejansko prenehanje delovnega razmerja zvedel

30.7.2003, ko mu je bil vročen ugotovitveni sklep in zaključena delovna knjižica. Tudi iz tožnikove pritožbe zoper odločbo Zavoda za zaposlovanje je razvidno, da se je ta zavedal, da mu je na podlagi negativne ocene poskusnega dela prenehala pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki, saj v njem navaja, da ga je delodajalec tolažil, da bodo še naprej lahko delali pogodbeno, kar pa ni bilo realizirano. Upoštevajoč vse navedeno ni mogoče šteti, da tožnik za kršitev svojih pravic ni zvedel že 30.7.2003, čeprav v ugotovitvenem sklepu ni izrecno zapisano, da gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi četrte alinee

111. čl. ZDR.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 354. čl. ZPP pritožbi delno ugodilo in zavrnilni del izpodbijane sodbe razveljavilo ter tožbo tudi v tem delu zavrglo.

V preostalem je pritožbo na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.