Jedro

Če je bil sporni davek tožnici odmerjen na podlagi podatkov njene napovedi in tožnica niti ne trdi, da bi njena napoved vsebovala podatke, ki bi kazali na to, da tožnica kot lastnica poslovnega prostora ni davčna zavezanka in tudi ne zatrjuje, da bi kdo drug (uživalec) vložil napoved s potrebnimi podatki (1. tč. 156. čl., 1. odst. 157. čl., 2. odst. 184. čl.), ne more uspeti s tožbo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Republiške uprave za javne prihodke - Izpostave Ljubljana z dne 15.11.1994, s katero ji je bil za leto 1993 med drugim odmerjen davek od premoženja v znesku 213.514,20 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka med drugim ugotavlja, da je tožnica lastnica poslovnih prostorov, ki se nahajajo v M.15, Ljubljana. Del teh poslovnih prostorov v izmeri 364 m2 ne uporablja sama, ampak iz upravnih spisov in njene izjave ob zaslišanju izhaja, da je 15.2.1991 sklenila najemno pogodbo s svojimi sinovi oziroma je poslovne prostore dala v najem svojemu sinu P.. Ker v danem primeru tudi ne gre za užitek je - glede na določbe 156. in 157. člena Zakona o davkih občanov - po presoji tožene stranke, tožnica zavezanka za plačilo davka od premoženja.

Tožnica v tožbi navaja, da se tožena stranka sklicuje na najemno pogodbo z dne 15.2.1991, ki pa je nehala veljati že 22.6.1992, ko je s sedanjim uživalcem poslovnih prostorov sklenila služnostno pogodbo. Tako te prostore uporablja in uživa tretja oseba, ki bi bila dejanski zavezanec za plačilo tega davka. Tožena stranka je zato napačno ugotovila dejansko stanje, saj bi morala upoštevati pogodbo, ki nima nobene zveze z najemom. Po uradni dolžnosti bi morala razčistiti dejansko stanje. Podlaga za užitek je služnostno razmerje in bi se morala tožena stranka o teh dejstvih izjasniti. Zakaj obrazložitev odločbe teh dejstev ne razlaga, njej ni znano. Ker je bil zato tudi zakon nepravilno uporabljen, predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izreku in razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Glede na podatke predloženih upravnih spisov tožbeni ugovori sodišču ne vzbujajo dvoma o tem, da je tožena stranka v zadevi odločila v skladu z določbami Zakona o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 36/88, 8/89 in Uradni list RS, št. 8/91 in 7/93, v nadaljevanju: ZDO).

Po določbi 1. točke 156. člena ZDO plačujejo davek od premoženja tudi fizične osebe, ki posedujejo stavbe, dele stavb, stanovanja in garaže (v nadaljnjem besedilu: stavbe). V skladu z določbo 1. odstavka 157. člena ZDO je zavezanec za davek od navedenega premoženja lastnik oziroma uživalec. Drugi odstavek 184. člena ZDO nalaga zavezancu, da mora vložiti napoved s podatki, potrebnimi za odmero davka, v 15 dneh od dneva nastanka davčne obveznosti. Tretji odstavek iste zakonske določbe pa zavezanca obvezuje, da mora v istem roku napovedati tudi vse spremembe, ki vplivajo na višino davčne obveznosti.

Po podatkih upravnih spisov je bil tožnici sporni davek odmerjen na podlagi podatkov njene napovedi in tožnica v tožbi niti ne trdi, da bi ta napoved vsebovala podatke, ki bi kazali na to, da tožnica kot lastnica poslovnih prostorov, ni davčna zavezanka. Tudi ne zatrjuje, da bi kdo drug (uživalec) vložil napoved s potrebnimi podatki, kot to določajo citirane določbe ZDO. Upoštevaje navedena določila ZDO tožnica zato po presoji sodišča tudi ne more šele v pritožbenem postopku zatrjevati drugačnega dejanskega stanja, ki se razlikuje od podatkov napovedi. Pa tudi sicer so bile njene pritožbene navedbe pavšalne in nekonkretizirane in se niso sklicevale na nobene dokaze. Zato tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka po uradni dolžnosti razčistiti dejansko stanje, ni utemeljen. Tudi ostali tožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev sodišča. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77), ki ga je smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94), upoštevaje pri tem tudi določbo 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).