Jedro

Sodišče je pravilno ugotovilo, da se je tožnik kot lastnik služeče nepremičnine (s postavitvijo navedene ograje) uprl izvrševanju stvarne služnosti tožencev, vendar ni izpolnjen drug pogoj, torej, da lastnik gospodujoče stvari svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje. Izvršitev služnosti je lahko dejanska ali pravna in v primeru, ko lastnik gospodujočega zemljišča vloži zahtevo za pravno varstvo, ima takšna (pravna) izvršitev služnosti naravo pretrganja zastaranja. Glede na to, da je toženec zoper tožnika v tej pravdi vložil tožbo na ugotovitev obstoja služnostne pravice in prepoved vsakršnih poseganj v služnostno pravico, je potrebno šteti, da je pravno izvrševal služnost, torej v času trajanja navedenega pravdnega postopka o stanju neizvrševanja, ne moremo govoriti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se stroškovni del sodbe (točka II. izreka) spremeni tako, da se pravdni stroški, ki jih je tožeča stranka dolžna plačati toženima strankama znižajo za 375,18 EUR (na 1.790,80 EUR).

Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da za potrebe gospodujočega zemljišča parc. št. 414/1 k.o. Š. v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine ne obstoji služnostna pravica hoje in voženj z vsemi vozili po obstoječi poti v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 414/3 k.o. Š., ki je v zemljiški knjigi vpisana na podlagi sodbe Temeljnega sodišča v Novem mestu, Enota v Novem mestu, opr. št. 9/89, z dne 31.8.1993; da se v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Novem mestu pri parc. št. 414/3, vl. št. 568 k.o. Š., vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje z izbrisom vknjižbe služnostne pravice hoje in voženj z vsemi vozili po obstoječi poti parc. št. 414/3 k.o. Š; da sta toženca dolžna tožniku solidarno plačati njegove pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poleg tega je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženima strankama plačati njune pravdne stroške v znesku 2.165,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, zaradi relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8., 14 in 15. točke 2. odst. 39. člena ZPP, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožnik svoj zahtevek na ugotovitev, da ne obstoji služnostna pravica hoje in voženj po njegovem zemljišču v korist zemljišča, ki je last tožencev, utemeljeval na dveh podlagah, in sicer, da je služnost prenehala zaradi 3-letnega neizvrševanja po tem, ko je tožnik na traso poti postavil betonski podstavek z žičnato mrežo, oziroma da je služnost prenehala zaradi 3-letnega neizvrševanja vsaj potem, ko je tožnik kasneje na traso poti poleg betonskega podstavka z žičnato mrežo postavil še samostojno leseno ograjo. Glede betonskega podstavka z žičnato mrežo je sodišče pravilno ugotovilo, da postavitev betonskega podstavka z žičnato mrežo pomeni upiranje izvrševanju služnosti, zmotno pa je ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo glede vprašanja, ali je toženec potem, ko je bila nastavljena navedena ovira, služnost pravno izvrševal. Sodišče je zmotno presodilo, da je tožnik potem, ko je bila postavljena omenjena ovira, pravno izvrševal služnost z vložitvijo tožbe na ugotovitev obstoja služnosti, saj je tožnik betonski podstavek z žičnato mrežo postavil šele tekom same pravde. Iz spisa P 9/1989 izhaja, da je bila tožba vložena, ker je toženec (tu tožnik) na traso nastavljal razne premične ovire in tožniku (tu tožencu) verbalno branil uporabo poti, ni se pa toženec s tožbo ali razširitvijo tožbe upiral tudi betonskemu podstavku z žičnato mrežo. Stanje bi bilo mogoče sanirati le z zahtevkom na vzpostavitev prejšnjega stanja, ki ga tožnik (tu toženec) ni postavil. Tožeča stranka navaja, da je kot pravno izvrševanje služnosti mogoče kvalificirati le tiste zahtevke, ki se uveljavljajo kot dajatveni zahtevki na temelju 57. člena ZTLR. Toženec je uveljavljal zgolj prepoved bodočega vznemirjanja, ne pa zahtevka na vzpostavitev prejšnjega stanja. Sodišče bi zato moralo upoštevati tudi objektivne meje pravnomočnosti sodbe z dne 31.8.1993, toženca izvršilnega naslova za odstranitev žičnate ograje na betonskem podstavku nimata. Sodišče je ob pregledu izvršilnih spisov nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, stanje spisov je povzeto tudi v nasprotju z njihovo vsebino, kar je absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP, zmotno je uporabljeno tudi materialno pravo. V zadevi I 1770/96, predlog za izvršbo ni bil vročen tožniku. V zadevi In 1998/12 je bil predlog za izvršbo zaradi dosege dejanja umaknjen, zato ne more pomeniti pravno upoštevnega izvrševanja služnosti. Sodišče je prezrlo, da je bil predlog za izvršbo v zadevi In 2002/176 vložen že potem, ko je preteklo več kot 10 let od postavitve betonskega podstavka z ograjo, kar vodi do ugotovitve, da je služnost do takrat prenehala vsaj na podlagi 3. odst. 58. člena ZTLR. Tudi vodenje izvršilnega postopka pod to številko pa ne more pomeniti pravno upoštevnega izvrševanja služnosti, saj toženca zanj nimata izvršilnega naslova. Sodišče se je pri utemeljitvi sodbe zmotno sklicevalo na pravna pravila o 10-letnem zastaralnem roku in na pravila o pretrganju zastaranja, saj je zastaranje institut obligacijskega prava, stvarnemu pravu pa je tuje. Glede lesene ograje pa pritožba navaja, da je sodišče v nasprotju z resnično vsebino tožnikove izpovedbe zaključilo, da je tožnik leseno ograjo postavil zato, ker se je skozi žičnato ograjo videlo z enega zemljišča na drugega. Izrecno je pojasnil, da je ograjo postavil zato, ker je trdno odločen tožencema braniti pot. Postavil jo je kot oviro za izvrševanje služnosti. Sodišče je stanje lesene ograje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotavljalo fragmentirano, kar je pripeljalo do nepopolne, zato pa zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tožeča stranka nato podaja opis ograje in navaja, da je lesena ograja samostojna konstrukcija in zato samostojna ovira, kar je spoznalo tudi prvostopno sodišče in se zato v nadaljevanje spustilo v razčiščevanje stabilnosti in trajnosti ograje, pri čemer pa je zašlo v medsebojna nasprotja. Sodišče se je namreč nekritično usmerilo na iz konteksta iztrgano izjavo izvedenca, da bi ograja zdržala le do prvega večjega vetra. Ograja je v resnici stabilna in trajna, tudi izvedenec izrecno vprašan ni mogel z gotovostjo zatrditi, da bi se sploh zrušila. Za osvoboditev od služnosti zadostuje kakršnokoli nasprotovanje izvrševanju služnosti oziroma zadostuje, da ovira na kakršenkoli način pripelje do tega, da služnostni upravičenec služnosti ne izvršuje. To bi v konkretnem primeru onemogočila celo polomljena ali nagnjena ograja. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da naj bi bila lesena ograja oziroma konkretno njeni železni horizontalni profili nekdaj pritrjeni na vertikalne kovinske stebričke betonskega podstavka. Za takšno ugotovitev sodišče s strani tožene stranke ni imelo nobene pravočasno zatrjevane trditvene podlage. Sodišče takšnih trditev ne bi smelo upoštevati, ker jih je, je kršilo 1. odst. 286 in 2. odst. 362. člena ZPP. Podredno bi moralo sodišče upoštevati vsaj pravila o dokaznem bremenu, pri čemer toženi stranki dokaz njenih trditev ni uspel, saj toženec zaslišan kot stranka ni znal pojasniti v zvezi s tem prav ničesar. Trditev v navedbah tožene stranke je bila izmišljena za potrebe postopka. Toženec je na naroku celo zatrjeval, da naj bi bila ograja spremenjena celo v soboto ali nedeljo tik pred narokom, čeprav je moral nato le priznati, da v soboto ali nedeljo pred narokom pri ograji ni bilo nikogar. Tožnik vztraja, da na prečnih vodilih ne gre za sledove varov, temveč zgolj za posledice rjavenja in t. i. cvetenje. Za podajo takšnega mnenja nima kvalifikacije niti angažirani izvedenec gradbene stroke, zato je sodišče brez podlage sledilo njegovim domnevam. Sodišče ni moglo z gotovostjo ugotoviti, ali gre v resnici za sledove varov, tožena stranka, ki nosi breme dokazovanja svoje trditve, namreč niti ni predlagala nobenega dokaza. Prav tako je sodišče neutemeljeno sledilo nedokazanim trditvam tožene stranke, da naj bi tožnik stanje ograje spreminjal celo od enega ogleda do drugega. Glede sklepa o stroških tožena stranka navaja, da je sodišče pri odmeri stroškov napačno uporabilo materialno pravo. Za narok za glavno obravnavo dne 5.4.2007 je sodišče toženi stranki neutemeljeno priznalo 300 točk, saj gre za procesni narok (75 točk). Za pripravljalni spis z dne 9.5.2007 je sodišče toženi stranki priznalo 300 točk, šlo je za drugi pripravljalni spis, za katerega se odmeri nagrada v višini 225 točk. Priznalo je toženi stranki stroške odgovora na pritožbo z dne 5.7.2007, pri čemer ni šlo za potrebne stroške postopka, tudi stroški poročila stranki v zvezi z odgovorom na pritožbo, niso bili potrebni za pravdni postopek. Za naroka 19.5.2008 in 19.6.2009 je sodišče toženi stranki priznalo po 40 točk za odsotnost odvetnika iz pisarne za čas potovanja, ti stroški niso nastali, saj se je narok opravljal v istem kraju, kot je sedež odvetnikove pisarne. Za ogled z izvedencem je sodišče neutemeljeno priznalo 50 točk za trajanje, saj je ogled trajal vsega 20 minut, za narok 17.3.2009 toženi stranki ne pripada nagrada za nadaljnji narok (150 točk), temveč zgolj nagrada za procesni narok (75 točk). Predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede betonskega podstavka z žičnato mrežo oziroma glede prvo postavljene žične ograje na betonskem podstavku sodišče druge stopnje soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da pogoji iz 1. odst. 58. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 6/80 in spremembe, enako določa tudi prva alineja 223. člena sedaj veljavnega Stvarnopravnega zakonika, Ur. l. RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ), potrebni za prenehanje stvarne služnosti po zakonu v zvezi s to oviro niso izpolnjeni. Sodišče je pravilno ugotovilo, da se je tožnik kot lastnik služeče nepremičnine (s postavitvijo navedene ograje) uprl izvrševanju stvarne služnosti tožencev, vendar ni izpolnjen drug pogoj, torej, da lastnik gospodujoče stvari svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Kot je sodišče druge stopnje navedlo že v sklepu I Cp 4131/2007 z dne 5.3.2008, je namreč izvršitev služnosti lahko dejanska ali pravna in v primeru, ko lastnik gospodujočega zemljišča vloži zahtevo za pravno varstvo, ima takšna (pravna) izvršitev služnosti naravo pretrganja zastaranja. Glede na to, da je toženec zoper tožnika v tej pravdi vložil tožbo na ugotovitev obstoja služnostne pravice in prepoved vsakršnih poseganj v služnostno pravico (zadeva P 9/89), je potrebno šteti, da je pravno izvrševal služnost, torej v času trajanja navedenega pravdnega postopka (sodba z dne 31.8.1993, pravnomočna v letu 1994) o stanju neizvrševanja, ne moremo govoriti. Dejanska ali pravna izvršitev služnosti ima torej naravo pretrganja zastaranja, pri čemer mora po vsaki izvršitvi lastnik služeče stvari ponovno izraziti svojo voljo, da izvrševanju služnosti nasprotuje, če želi, da steče nov rok za osvoboditev. Iz povedanega izhaja, da glede prvo postavljene ovire pogoji iz 1. odst. 58. člena ZTLR, niso bili izpolnjeni, ne glede na vsebino v pravdi pod opr. št. P 9/89, postavljenega zahtevka. Dejstvo je, da je tožena stranka v navedeni zadevi vložila tožbo na ugotovitev obstoja služnosti in na prepoved nadaljnjih posegov v služnostno pravico, do pravnomočnosti navedene pravne zadeve, je pravno služnost izvrševala, medtem ko je bila žičnata ograja na betonskem podstavku postavljena še pred zaključkom navedene pravdne zadeve, kot v pritožbi navaja sama tožeča stranka. Kot že navedeno, torej v zvezi z betonskim podstavkom z žično mrežo pogoji po 1. odst. 58. člena ZTLR niso bili izpolnjeni.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče ob pregledu izvršilnih spisov zmotno ugotovilo dejansko stanje in da je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP ter zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je vsebino navedenih spisov pravilno povzelo. Dejstvo, ali je bil tožniku v zadevi I 1770/96, predlog za izvršbo vročen, ni relevantno, odločilno je, da je bil predlog za izvršbo vložen. Sodišče je tudi vsebino izvršilnega spisa I 12/98 pravilno povzelo, navedlo je, da se je izvršba nadaljevala v tej zadevi le glede izterjave stroškov, ker upnik nadomestnega dejanja ni opravil, se je v tem delu ustavila. Glede zadeve In 2002/176 tožeča stranka navaja, da je bil predlog vložen, ko je preteklo več kot 10 let od postavitve betonskega podstavka z ograjo in je služnost prenehala vsaj na podlagi 3. odst. 58. člena ZTLR. Tudi tovrstne navedbe so neutemeljene, saj po navedenem odstavku stvarna služnost preneha, če se ne izvršuje v času, potrebnem za njeno priposestvovanje, kar pa pomeni dobo dvajsetih in ne desetih let. Utemeljeno pa pritožba navaja, da se je sodišče v tej zadevi napačno sklicevalo na desetletni zastaralni rok iz Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, OZ), vendar navedeno, ob že povedanem (po izvršitvi je potrebno ponovno izraziti voljo, da se izvrševanju služnosti nasprotuje), na pravilnost odločitve ne vpliva.

Tudi glede lesene ograje, ki jo je tožnik postavil po končani pravdi, opr. št. P 9/89, je sodišče prve stopnje napravilo pravilen zaključek, da ne gre za samostojno oviro. Prav ima sicer pritožba, da tožnik lesene ograje ni postavil le zato, ker se je skozi žičnato ograjo videlo z enega zemljišča na drugega, vendar pa navedeno na zaključek, da lesena ograja ne predstavlja samostojne ovire, ne vpliva. Sodišče se je namreč oprlo tako na lastne ugotovitve (na podlagi ogleda), kot ugotovitve izvedenca in zaključilo, da že sam način postavitve lesenega dela ograje, potrjuje zaključek sodišča, da ograja ni samostojna ovira. Zaključke sodišča prve stopnje v zvezi s tem, sodišče druge stopnje v celoti sprejema kot pravilne in se nanje, v izogib ponavljanju sklicuje (stran 7 in 8 sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče druge stopnje povzema le bistvene ugotovitve, namreč, da je ograja dolga 570 cm, narejena iz dolgih, debelih in širokih desk, njeno težo povečujeta še dva železna profila, na katera so deske pritrjene in je ograja v bistvu na določenih svojih točkah naslonjena na betonsko škarpo pod njo, kar je ugotovilo sodišče ob prvem ogledu, medtem ko je do drugega ogleda prišlo do sprememb. Tudi izvedenec je ugotovil, da se v določenih točkah deske opirajo na škarpo. Sodišče je tudi pravilno zaključilo, da je iz razloga nezmožnosti, da bi lesena ograja dalj časa obstala kot samostojna ovira, bila dejansko pričvrščena z železnima vodiloma na vertikalne stebričke betonske ograje, saj so na stiku le-teh in horizontalnih profilov vidni sledovi varjenja in varov tam, kjer so se stikali. Sodišče se je zato v nadaljevanju brez potrebe spustilo v razčiščevanje stabilnosti in trajnosti ograje, zato so tudi pritožbene navedbe v zvezi s tem nerelevantne in sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja.

Glede nekdanje pričvrščenosti delov sedanje lesene ograje na vertikalne kovinske stebričke, sodišče druge stopnje ugotavlja tudi, da zatrjevana relativno bistvena kršitev določb postopka iz 1. odst. 286. in 2. odst. 362. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP), ni podana. Toženec je na naroku 19.5.2008 navajal, da sta bili prečni vodili pričvrščeni na kovinske stebre, sta pa sedaj odmaknjeni, očitno za potrebe te pravde in da je bilo nekaj dni pred ogledom odtrgano vodilo od srednjih dveh in tudi končnih železnih stebričkov. Ob upoštevanju slednje navedbe je sodišče prve stopnje navedbe tožene stranke o tem, da so bili železni horizontalni profili prej pritrjeni na vertikalne kovinske stebričke betonskega podstavka, upravičeno upoštevalo (4. odst. 286. člena ZPP). Sodba sodišča prve stopnje zato ni nezakonita. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da toženi stranki dokaz njenih trditev ni uspel, saj so bile njene trditve potrjene tako z ugotovitvami samega sodišča na ogledu, kot tudi z izvedencem. Sodišče je dejstvo, da gre za sledove varov ugotovilo z zadostno stopnjo gotovosti, tako da je upravičeno lahko štelo,da je bila trditev tožene stranke dokazana. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je toženec zatrjeval, da naj bi bila ograja spremenjena v soboto ali nedeljo tik pred narokom, nato pa priznal, da pri ograji ni bilo nikogar, saj je izpovedal, da ni videl nikogar, kar pa ni isto.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče neutemeljeno sledilo trditvam tožene stranke, da naj bi tožnik stanje ograje spreminjal celo od enega ogleda do drugega, saj je bilo tudi samo sodišče na podlagi ogleda prepričano, da je prišlo po prvem ogledu do sprememb, glede na to, da je prvotno ugotovilo, da imajo deske oporo na škarpi, pri drugem ogledu pa se je ugotovilo, da so nekatere deske nekoliko dvignjene in oba kola z žico privezana na drevesi.

Delno pa je utemeljena pritožba tožeče stranke glede sklepa o stroških. Neutemeljena je sicer pritožbena navedba, da bi moralo sodišče za narok dne 5.4.2007 priznati le 75 točk, sodišče je pravilno priznalo 300 točk za prvi narok za glavno obravnavo. Nadalje je sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno priznalo po 40 točk za odsotnost odvetnika iz pisarne za čas potovanja, saj je šlo za obravnavo na kraju samem cca. 3 km izven sedeža sodišča oziroma odvetnika. Tudi za ogled z izvedencem je sodišče utemeljeno priznalo 50 točk za trajanje oziroma skupno za ogled z izvedencem 200 točk, toliko je v stroškovniku priglasila tudi sama tožeča stranka. Utemeljeno pa pritožba navaja, da je sodišče za drugi pripravljalni spis z dne 9.5.2007 napačno toženi stranki priznalo 300 točk, namesto pravilno 225 točk. Neutemeljeno je toženi stranki priznalo tudi stroške odgovora na pritožbo v višini 500 točk, saj ni šlo za potrebne stroške postopka, enako velja tudi za stroške poročila stranki v zvezi z odgovorom na pritožbo (20 točk). Za narok 17.2.2009 pa je sodišče toženi stranki neutemeljeno priznalo 150 točk, namesto pravilno 75 točk. V celoti je torej sodišče toženi stranki priznalo 670 točk preveč. Navedeno ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,459 EUR) znaša 307,53 EUR. Skupaj z 2 % materialnimi stroški (6,15 EUR) ter 20 % DDV v višini 61,50 EUR, je sodišče toženi stranki iz naslova pravdnih stroškov priznalo za 375,18 EUR preveč. Za ta znesek je bilo potrebno stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se priznani stroški znižajo za 375,18 EUR (na 1.790,80 EUR). V ostalem delu je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke iz že navedenih razlogov zavrniti in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka na neobstoj služnostne pravice, posledično pa tudi na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, potrditi (353. člen ZPP), saj sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo razlogov, na katere v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Tožeča stranka je s pritožbo uspela le delno v stroškovnem delu, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi tožena stranka, saj njen odgovor na pritožbo ni v ničemer vplival na odločitev sodišča druge stopnje in je bil kot takšen nepotreben (155. člen ZPP).