Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov sprejelo pravilen zaključek, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik sam podal odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je bila odjava iz zavarovanj zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bilo prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 10. 2017 na podlagi izjave o sporazumnem prenehanju z dne 1. 9. 2018 nezakonito (I. točka izreka sodbe), ter da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 1. 9. 2018 ni prenehalo, temveč je z vsemi pravicami in obveznostmi trajalo do 14. 10. 2018 (II. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika za obdobje od 2. 9. 2018 do 14. 10. 2018 prijaviti v socialna zavarovanja (III. točka izreka sodbe) ter mu izplačati plačo za mesec september 2018 v neto znesku 638,42 EUR, za mesec oktober 2018 pa v neto znesku 319,21 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od neto zneskov plače pa obračunati in odvesti prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine (IV. točka izreka sodbe). Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna za tožnika obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2017 v bruto znesku 134,16 EUR, za leto 2018 pa v bruto znesku 632,09 EUR, od teh zneskov plačati akontacijo dohodnine, ustrezen neto znesek pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka sodbe). Kar je zahteval tožnik več ali drugače, je zavrnilo (ugotovitev obstoja delovnega razmerja do 15. 10. 2018 in prijavo v socialna zavarovanja za 15. 10. 2018; prijavo v socialna zavarovanja v roku 24 ur od vročitve sodbe; obračun in plačilo prispevkov za socialno varnost v znesku 426,99 EUR in akontacijo dohodnine v znesku 105,04 EUR za mesec september 2018; obračun in plačilo prispevkov za socialno varnost v znesku 213,50 EUR in akontacijo dohodnine v znesku 52,25 EUR za mesec oktober 2018; nadomestilo za prehrano za mesec september 2018 v znesku 122,40 EUR in stroške prihoda na delo in z dela v znesku 37,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; nadomestilo za prehrano za mesec oktober 2018 v znesku 67,32 EUR in stroške prihoda na delo in z dela v znesku 18,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; obračun in izplačilo regresa za leto 2017 v bruto znesku 33,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; obračun in izplačilo regresa za leto 2018 v bruto znesku 105,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; zakonske zamudne obresti od prisojenega regresa za letni dopust za leto 2018 za 1. 7. 2018; plačilo zneska 40,00 EUR ‒ VI. točka izreka sodbe). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške postopka v znesku 1.082,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (VII. točka izreka sodbe).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je tožnika odjavila iz delovnega razmerja na podlagi njegove izjave, podane 1. 9. 2018, in dejstva, da ga od 27. 7. 2018 ni bilo na delo. Tožnik ji tudi ni predložil potrdila o vloženi prošnji ali odločbe o podaljšanju enotnega dovoljenja za delo in bivanje, ki je po Zakonu o tujcih pogoj za podaljšanje delovnega razmerja. V zvezi s tem opozarja, da je imel tožnik veljavno delovno dovoljenje le do 15. 9. 2018. Tožniku zato ni bila dolžna izdati odločbe o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, saj bi bila ta le deklaratorne narave. Navaja, da je tožniku za mesec avgust 2018 pisala dopust, nato pa je sam podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je tožnik prejel odločbo o podaljšanju dovoljenja za delo in bivanje, zaradi želje po zaposlitvi drugje pa podal odpoved, ki jo je pustil v pisarni ter se 1. 9. 2018 odjavil z naslova A. ulica 1B, B., ne da bi jo obvestil. Po vrnitvi iz Nemčije se je očitno odločil, da ne bo več delal pri njej, zaradi navedenih razlogov in tožnikove nedosegljivosti pa mu ni mogla odrediti dela na drugih deloviščih, čeprav je delavce nujno potrebovala. Opozarja na neskladje v tožnikovih trditvah, saj je najprej zatrjeval, da je delal do 26. 9. 2018, nato pa, da ga tožena stranka zaradi pomanjkanja dela ni pozvala na delo. Ker je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi do 15. 10. 2018, ga na delo niti ni bila dolžna pozvati. Sklicuje se na izpovedi priče C.C. ter zakonitega zastopnika in trdi, da je imela delo. Opozarja na nelogičnost odjave tožnika iz zavarovanj mesec dni pred potekom časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Trdi, da tožnikovo ravnanje potrjuje resničnost vsebine odpovedi. Zatrjuje, da tožnik obvlada slovenski jezik za normalno sporazumevanje. Zavzema se za pobotanje regresa z najemnino za stanovanje, saj je tožnik v Nemčiji delal le dva meseca, ostalo pa na terenu po Sloveniji. Navaja, da je tožniku zaračunala stroške stanovanja, ne glede na to, kje je dejansko bival, saj je stroške poravnala. Sklicuje se na izrecno podpisano soglasje tožnika za kompenziranje najemnine z regresom. Uveljavlja, da tožnik sporazuma gotovo ne bi podpisal, če njegove vsebine ne bi razumel, poleg tega mu je D.D. vsebino računa gotovo prevedla v jezik, ki ga razume. Priznava, da s tožnikom ni sklenila pisne najemne pogodbe, vendar je imel tožnik v stanovanju prijavljeno bivanje, tja je prejemal pošto in v njem dejansko bival, kadar je delal v B. in okolici, ni pa plačeval stroškov. Zatrjuje obstoj kršitev določb pravdnega postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga spremembo sodbe v izpodbijanem delu tako, da se tožnikov zahtevek zavrne v celoti, njej pa povrnejo stroški postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Predvsem ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj teh pritožbenih očitkov ne obrazloži in jih zato ni mogoče preizkusiti.

6. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

7. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki pred potekom časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi izjave z dne 1. 9. 2018 ni bilo zakonito, saj tožena stranka ni dokazala svojih trditev, da ji je tožnik podal odpoved pogodbe o zaposlitvi.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 10. 2017, ki je bila sklenjena za določen čas enega leta, da je 26. 7. 2018 zadnji dan opravljal delo na delovišču v Nemčiji in da ga je tožena stranka na podlagi listine z dne 1. 9. 2018 (listina A 5), ki naj bi predstavljala tožnikovo odpoved delovnega razmerja, z dnem 1. 9. 2018 odjavila iz vseh socialnih zavarovanj. Na podlagi izvedenih dokazov je sprejelo pravilen zaključek, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik sam podal odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je bila odjava iz zavarovanj zakonita.

9. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne in prepričljive razloge za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnika dne 1. 9. 2018. Tožena stranka sicer v pritožbi uveljavlja, da tožnikovo ravnanje potrjuje resničnost vsebine listine z dne 1. 9. 2018, vendar je sodišče prve stopnje ob odsotnosti originala te listine in zanikanju tožnika, da bi jo podpisal, sprejelo pravilno dokazno oceno, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik sam podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. S sklicevanjem na indice (tožnikovo domnevno zadostno poznavanje slovenskega jezika, svojo potrebo po delavcih, nelogičnost odjave pred potekom časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas), ki naj bi dokazovali drugače, tožena stranka pri pritožbenem sodišču ni vzbudila dvoma v pravilnost dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izvedenih neposrednih dokazih.

10. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je bilo tožnikovo delovno dovoljenje veljavno le do 15. 9. 2018, zaradi česar bi ji moral predložiti ali prošnjo za njegovo podaljšanje ali novo delovno dovoljenje za čas po tem datumu. Iz dovoljenja na podlagi sporazuma med RS in BIH o zaposlovanju državljanov BIH v RS z dne 31. 8. 2017 (A 2), ki je bilo vročeno tudi toženi stranki, izhaja, da je bilo tožniku dovoljenje izdano za določen čas od 15. 9. 2017 do 14. 9. 2020. Tudi sicer ob ugotovitvi, da je tožena stranka tožnika s 1. 9. 2018 nezakonito odjavila iz zavarovanj na podlagi listine, ki je tožnik ni podpisal, za odločitev niti ni pomembno, ali je tožnik izpolnjeval pogoje za nadaljevanje delovnega razmerja tujca v RS po 15. 9. 2018. Za presojo zakonitosti prenehanja delovnega razmerja v obravnavani zadevi tudi ni bistvena tožnikova odjava z naslova A. ulica 1B v B. niti domnevna nezakonita odsotnost z dela od 27. 7. 2018 dalje, saj tožena stranka v pritožbi sama priznava, da to ni bil razlog za odjavo tožnika iz zavarovanj.

11. Neutemeljeno je pritožbeno nasprotovanje odločitvi o tem, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati sorazmerni del regresa za letni dopust za leti 2017 in 2018 ter zavzemanje za upoštevanje kompenzacije te terjatve s terjatvijo tožene stranke iz naslova najemnine za stanovanje. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da pobotanje najemnine s terjatvijo tožnika ni bilo zakonito, saj tožena stranka na računu ni navedla, da gre za terjatev iz naslova najemnine, niti ni dokazala, koliko naj bi ta mesečno znašala. Hkrati iz zapisa o kompenzaciji (račun z dne 23. 7. 2018 ‒ B 2) ne izhajajo podatki o pobotani tožnikovi terjatvi (da gre za sorazmerna dela regresa za letni dopust za leti 2017 in 2018, njuna višina, bruto in neto znesek). Na drugačno presojo ne vplivajo pritožbene navedbe, da je tožnik račun z dne 23. 7. 2018 podpisal, pri čemer pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je to storil le zato, ker mu je tako naročila D.D. (lastnica stanovanja), čeprav vsebine zapisa o kompenzaciji ni razumel. 12. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno pomembne, zato pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP nanje ne odgovarja.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, odmerjene po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.). Tožniku mora povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo, in sicer nagrado za njegovo sestavo 375 točk, izdatke za poštne in telefonske storitve v višini 2 %, to je 7,5 točk, in 22 % DDV v višini 50,49 EUR, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR skupaj znaša 279,99 EUR. V primeru zamude tožniku dolguje tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.