Jedro

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi zahteve za plačilo varščine pravilno oprlo na določbo iz 3. točke prvega odstavka 91. člena ZMZPP, po kateri toženec nima pravice do varščine za pravdne stroške, če se tožbeni zahtevek nanaša na tožnikove terjatve iz njegovega delovnega razmerja v Republiki Sloveniji. Tožena stranka neutemeljeno vztraja, da ta določba ne zajema tudi odškodninskih terjatev iz delovnega razmerja. Napačno meni, da bi se določba lahko nanašala npr. na terjatev iz naslova neizplačanih plač (ko je poudarjena lastnost delavca kot šibkejše stranke), ne pa na odškodninsko terjatev delavca iz nesreče pri delu. Po stališču pritožbenega sodišča ni podlage za razlago jasne določbe, ki zajema vse terjatve iz delovnega razmerja, na način, da bi bile odškodninske terjatve izvzete.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo tožene stranke, da naj ji tožnik plača varščino za celotne pravdne stroške najmanj v višini 5.000,00 EUR.

2. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka, ki se sklicuje na vse pritožbene razloge. Ne strinja se z uporabo 3. točke prvega odstavka 91. člena ZMZPP, na podlagi katere je sodišče zavrnilo zahtevo za plačilo varščine. Po tej določbi toženec nima pravice do varščine za pravdne stroške, če se tožbeni zahtevek nanaša na tožnikove terjatve iz delovnega razmerja v Republiki Sloveniji. Tožena stranka se zavzema za razlago, da bi navedena podlaga lahko veljala npr. za spor iz naslova plače, ne pa za spor iz naslova odškodnine za nesrečo pri delu, kot je predmetni.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja tožena stranka v pritožbi, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik (tuj državljan) je vložil tožbo iz naslova odškodnine zaradi nesreče pri delu, v zvezi s katero je tožena stranka podala zahtevo, naj ji tožnik plača varščino, pri čemer se je sklicevala na 90. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP, Ur. l. RS, št. 56/1999 in nasl.), ki v prvem odstavku določa, da kadar začne tuj državljan ali oseba brez državljanstva, ki nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, pravdo pred sodiščem Republike Slovenije, mora dati tožencu na njegovo zahtevo varščino za pravdne stroške.

7. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi zahteve za plačilo varščine pravilno oprlo na določbo iz 3. točke prvega odstavka 91. člena ZMZPP, po kateri toženec nima pravice do varščine za pravdne stroške, če se tožbeni zahtevek nanaša na tožnikove terjatve iz njegovega delovnega razmerja v Republiki Sloveniji. Tožena stranka neutemeljeno vztraja, da ta določba ne zajema tudi odškodninskih terjatev iz delovnega razmerja. Napačno meni, da bi se določba lahko nanašala npr. na terjatev iz naslova neizplačanih plač (ko je poudarjena lastnost delavca kot šibkejše stranke), ne pa na odškodninsko terjatev delavca iz nesreče pri delu. Po stališču pritožbenega sodišča ni podlage za razlago jasne določbe, ki zajema vse terjatve iz delovnega razmerja, na način, da bi bile odškodninske terjatve izvzete.

8. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa zato, ker odgovor na pritožbo, s katerim je izrazil strinjanje z sodiščem prve stopnje, ni bil potreben za odločitev o pritožbi, bistvo katere je le pravno vprašanje (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).