Jedro

Kadar dve ali več držav zahtevajo izročitev storilca kaznivega dejanja od tretje države, je treba spoštovati določbe Evropske konvencije o izročitvi. V obravnavanem primeru je minister za pravosodje odločil na podlagi 17. člena Konvencije o izročitvi eni od zahtevajočih držav in dal soglasje za morebitno izročitev drugi zahtevajoči državi po prestani kazni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.3.2003; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe (ki je postal pravnomočen s sklepom Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 578/2003-2 z dne 14.5.2003). Z navedeno odločbo je minister za pravosodje dovolil izročitev tožnika Zvezni republiki Nemčiji zaradi kazenskega pregona zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja po členu 253/1 in IV Kazenskega zakonika Zvezne republike Nemčije, kaznivega dejanja kupčevanja s stvarmi, ki jih je nekdo drug ukradel ali pridobil na nezakonit način po členu 259 Kazenskega zakonika Zvezne republike Nemčije in kaznivega dejanja prisiljenja v posebno težkem primeru po členu 240 Kazenskega zakonika Zvezne republike Nemčije. Izročitev je dovolil pod pogoji, navedenimi v 2. točki odločbe. V 3. točki izreka odločbe je odločil, da se tožnik po končanem kazenskem postopku in morebitni prestani kazni v Zvezni republiki Nemčiji lahko izroči Republiki Hrvaški zaradi kazenskega pregona zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja poskusa posilstva po členu 188/1 Kazenskega zakona Republike Hrvaške, v zadnji točki pa je še odločil, da bo izročitev izvršilo Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije.

Sodišče prve stopnje se je strinjalo z razlogi in odločitvijo tožene stranke. Iz pooblastil, ki jih ima minister za pravosodje na podlagi določbe 530. člena Zakona o kazenskem postopku Republike Slovenije (ZKP), sodišče prve stopnje meni, da izročitev obdolženca oziroma obsojenca (ekstradicija), čeprav je njen postopek urejen v določbah ZKP, ni kazenski postopek, pač pa poseben postopek, ki se zaključi z odločbo ministra za pravosodje, ki ima po svoji naravi značaj posamičnega dokončnega upravnega akta. Zato je zavrnilo tožbeni ugovor o zatrjevani nepristojnosti tožene stranke za odločitev, kateri izmed dveh držav, ki sta zahtevali tožnikovo izročitev, gre v konkretnem primeru prednost. Zavrnilo je tudi nadaljnji tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava, kolikor se nanaša na določbo 2. odstavka 533. člena ZKP, na katero se sklicuje tožnik, ko zatrjuje, da bi morala dati tožena stranka prednost prošnji za izročitev Republiki Hrvaški pred Zvezno republiko Nemčijo, ker je tožnik hrvaški državljan. Pri tem je sodišče prve stopnje še menilo, da je tožena stranka pravilno uporabila določbo 17. člena Evropske konvencije o izročitvi z dodatnimi protokoli.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče na podlagi določbe 77. člena ZUS izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožnika izroči Republiki Hrvaški. Meni, da grobo protiustavno vmešavanje izvršilne oblasti v sodni odločitvi upravnega sodišča ne moti. Tudi na podlagi določbe 17. člena Evropske konvencije o izročitvi bi bila opravičljiva prednost izročitve tožnika Republiki Hrvaški. V Hrvaški je storil hujša kazniva dejanja kot v Nemčiji. Storil jih je hrvaški državljan na ozemlju Hrvaške. Bistveni pa sta še dve okoliščini, in sicer, če bi bil izročen Hrvaški, se ne bi izognil sojenju za kazniva dejanja, glede katerih zahteva izročitev Hrvaška. Obstaja pa tudi načelo humanosti, po katerem bi zaradi zdravstvenih, jezikovnih in drugih razlogov bili za obravnavanje tožnika bolj primerni hrvaški pravosodni organi.

Tožena stranka in državni pravobranilec na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je predmet tega upravnega spora odločanje o zakonitosti posamičnega upravnega akta, ki ga je na podlagi pooblastila iz 1. odstavka 530. člena ZKP izdal minister za pravosodje. Z odločbo z dne 21.3.2003 je minister za pravosodje odločil o izročitvi tožnika dvema tujima državama, in sicer Zvezni republiki Nemčiji in Republiki Hrvaški, zaradi kaznivih dejanj, ki so navedena v izpodbijani odločbi. Odločbo o dovolitvi izročitve je minister izdal potem, ko je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 31.1.2003 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 18.2.2003 ugotovilo, da so izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev tožnika tako Zvezni republiki Nemčiji, kot tudi Republiki Hrvaški. Čeprav je Okrožno sodišče v Ljubljani z navedenim sklepom dalo prednost prošnji Republike Hrvaške, katere državljan je tožnik, pa po presoji pritožbenega sodišča minister za pravosodje ni vezan na mnenje o prednosti neki državi, pač pa je v primeru, če izročitev sočasno zahteva več držav, minister za pravosodje vezan na določbe Evropske konvencije o izročitvi, Dodatnega protokola k Evropski konvenciji o izročitvi in Drugega dodatnega protokola k Evropski konvenciji o izročitvi (Uradni list RS, št. 79/94 - MB, št. 22/94 - v nadaljevanju Konvencija). Uporabo določb konvencije določa že 521. člen ZKP, pa tudi 8. člen Ustave Republike Slovenije. V obravnavanem primeru je zato minister za pravosodje tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno odločal na podlagi določbe 17. člena Konvencije, po kateri v primeru, če izročitev sočasno zahteva več držav bodisi za enako kaznivo dejanje ali za različna kazniva dejanja, se zaprošena pogodbenica odloči ob upoštevanju vseh okoliščin in še zlasti relativne resnosti in kraja zagrešitve kaznivega dejanja, datumov prošenj, državljanstva zahtevane osebe in možnosti za kasnejšo izročitev drugi državi. Glede na dejstvo, da so vse tri države (Hrvaška, Slovenije in Zvezna republika Nemčija) podpisnice Konvencije, morajo tudi vse tri države spoštovati obveznost izročitve, kot tudi druge določbe Konvencije. Zato na podlagi podatkov v upravnih in sodnih spisih, in dejstva, da Republika Hrvaška svojih državljanov ne izroča drugim državam, glede na datume prošenj obeh držav prosilk in teže kaznivih dejanj, je po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje, da je ob upoštevanju 17. člena Konvencije tožena stranka pravilno odločila o izročitvi tožnika Nemčiji in nato o soglasju Republike Slovenije za morebitno naknadno izročitev tožnika Hrvaški, pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor o vmešavanju izvršilne oblasti v odločbi sodišč. Minister za pravosodje s svojo odločitvijo ni posegel v ugotovitev obstoja pogojev za izročitev, pač pa je le v mejah svoje pristojnosti odločil o dovolitvi izročitve. Pri tem pa je, kot je bilo že navedeno, moral upoštevati določbo 17. člena Konvencije.

Kot nerelevantnega pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor o nespoštovanju načela humanosti. Na dovolitev izročitve načelo humanosti ne vpliva in po svoji vsebini tudi ne more vplivati. Načelo humanosti se namreč lahko upošteva šele pri morebitnem prenosu izvršitve kazni, o katerem pa lahko v konkretni zadevi odloča le nemško sodišče. Pritožbeno sodišče dodaja, da je tožnik v svoji tožbi pravilno označil kot toženo stranko ministra za pravosodje, sodišče prve stopnje pa je brez pravne podlage v sodbi označilo kot toženo stranko Ministrstvo za pravosodje RS. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta kršitev postopka v upravnem sporu ni vplivala na zakonitost odločitve sodišča prve stopnje in samo zaradi napačne označitve tožene stranke zato sodbe ni razveljavilo.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.