Jedro

Ustaljeno stališče sodne prakse je, da je močnejša pravica tistega dediča, ki svoje zahtevke utemeljuje na obstoječem zemljiškoknjižnem stanju, saj je po zakonski domnevi lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo.

Pritožnica bo v pravdi morala dokazati, da je bilo sporno premoženje dejansko pridobljeno na način iz drugega odstavka 51. člena ZZZDR oziroma sedaj 67. člena DZ, saj zakonske domneve o obstoju skupnega premoženja zgolj na podlagi dejstva obstoja zunajzakonske skupnosti ni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek in dedinjo M. M. napotilo na pravdo zoper dedinjo V. V. z zahtevkom na ugotovitev, da se iz zapuščine izloči solastniški delež do ene polovice nepremičnin: stavba 31, del stavbe 3, in stavba 31, del stavbe 4, obe k. o. ..., ter polovica denarnih sredstev na TRR pri banki X. Tožbo mora dedinja vložiti v 30. dneh, v nasprotnem primeru bo sodišče po izteku tega roka zapuščinski postopek nadaljevalo.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo dedinja M. M. iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov ter predlaga njegovo spremembo, tako da sodišče na pravdo napoti dedinjo V. V. Navaja, da so njeno zunajzakonsko skupnost s pokojnim priznali vsi dediči, torej je vse premoženje, pridobljeno v času te skupnosti, njuno skupno premoženje. Deleži na njem niso določeni, domneva pa se, da so enaki, kot so vpisani tudi na nepremičnini na naslovu ... Zahtevka dedinje M. M. zato ni mogoče šteti kot manj verjetnega, saj je pravno utemeljen in ima podlago v zakonu. Dedinja V. V. prebiva v Srbiji, kar bo povzročalo težave z vročanjem pošiljk in otežilo pritožničin položaj. Sodišče je odločitev napačno utemeljilo, materialnega prava ni upoštevalo, obrazložitev pa je obremenjena s kršitvama iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Ostali dediči odgovora na pritožbo niso vložili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo pavšalno očitanih kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD, saj ima sklep jasne razloge, ki utemeljujejo sprejeto odločitev, prav tako je pravilno uporabilo določili 212. in 213. člena ZD o napotitvi na pravdo.

6. Pritožnica kot zunajzakonska partnerica zapustnika iz zapuščine izloča polovico nepremičnin, stavba 31, del stavbe 3 in 4, vse k. o. ..., ter polovico denarnih sredstev na TRR zapustnika na banki X, saj naj bi spadale v njuno skupno premoženje po enakih deležih. Hčerka zapustnika V. V. izločitvenega zahtevka ne priznava, zato je med dediči nastal spor o obsegu zapustnikovega premoženja.

7. Po določilu prvega odst. 213. člena ZD sodišče na pravdo napoti tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. Meril za presojo, katera pravica je manj verjetna, ZD ne vsebuje in zapuščinskemu sodišču v zvezi s tem tudi ne nalaga izvedbe posebnega dokaznega postopka.

8. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da je močnejša pravica tistega dediča, ki svoje zahtevke utemeljuje na obstoječem zemljiškoknjižnem stanju1, saj je po zakonski domnevi lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo (prvi odst. 11. člena SPZ). Za odločitev glede napotitve torej ni bistveno, da so dediči priznali obstoj zunajzakonske skupnosti (v nasprotnem primeru pritožnica ne bi imela statusa dedinje), temveč da je v zemljiško knjigo kot lastnik premoženja vpisan le zapustnik. Pritožnica bo zato v pravdi morala dokazati, da je bilo sporno premoženje dejansko pridobljeno na način iz drugega odstavka 51. člena ZZZDR oziroma sedaj 67. člena DZ, saj zakonske domneve o obstoju skupnega premoženja zgolj na podlagi dejstva obstoja zunajzakonske skupnosti ni. Enako velja tudi glede denarnih sredstev na bančnem računu. Domneva se, da ta pripadajo imetniku osebnega računa, dokler pritožnica ne bo izkazala, da so bila pridobljena z delom v času trajanja zunajzakonske skupnosti.

9. Ker zakon nima posebne ureditve o napotitvi na pravdo glede dedičev, ki živijo v tujini, se pritožnica ne more uspešno sklicevati na njen neugodni položaj zaradi morebitnih težav z vročanjem sodnih pošiljk v Srbijo. Tudi sicer gre za pavšalen očitek, saj je dedinja V. V. v tem postopku že sodelovala preko slovenskega pooblaščenca, takšno ureditev pa v izogib zastojem v postopku predvideva tudi ZPP v drugem odstavku 146. člena2. 10. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

1 Primerjaj sklepe I Cp 3866/2010, II Cp 4141/2010, II Cp 3540/2010 in druge. 2 Ta določa, da mora sodišče toženi stranki, ki je v tujini, pa v Republiki Sloveniji nima pooblaščenca, ob prvi vročitvi pisanj naložiti, da imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji, če tega ne stori, pa mu v ta namen na njene stroške postavi začasnega zastopnika, upravičenega za sprejemanje pisanj.