Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da dolžnikovi ugovorni razlogi, zakaj se je odločil za samokaranteno, in razlogi glede bivanjskih razmer upnice, njene službe in njegova kritika glede skrbi za zdravje njunih otrok, še posebej mld. M., ne predstavljajo ugovorih razlogov, ki preprečujejo izvršbo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje: - v I. točki izreka spremeni tako, da se ugovoru dolžnika delno ugodi, sklep o izvršbi I 106/2020 z dne 9. 4. 2020 se v III. točki izreka razveljavi za znesek 86,60 EUR in se predlog za izvršbo v tem obsegu zavrne, v preostalem delu pa se ugovor dolžnika zavrne, - v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek 186,66 EUR nadomesti z zneskom 119,46 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v še izpodbijanih in nespremenjenih delih (II. točka izreka in nespremenjen del III. točke izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Dolžnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Dolžnik mora v 8 dneh, od vročitve tega sklepa, povrniti upnici njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 119,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika (I. točka izreka), odločilo, da dolžnik sam trpi stroške ugovornega postopka (II. točka izreka) in dolžniku naložilo, da v roku 8 dni povrne upnici izvršilne stroške v višini 186,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osmih dni od dneva vročitve sklepa dolžniku dalje, do dne plačila (III. točka izreka).

2. Dolžnik po pooblaščencu pravočasno pritožbeno izpodbija ta sklep sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni, podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Navaja, da je že v ugovoru in v odgovoru na odgovor na ugovor (v nadaljevanju odgovor na odgovor) navedel vsa pravno odločilna dejstva, s katerimi je dokazal, da stikov med upnico in mld. otrokoma ni nikoli omejeval, zato predlaga, da se njegove trditve in dokazi iz navedenih vlog štejejo kot trditvena podlaga tega ugovora (pravilno: pritožbe). Nadalje navaja, da je v sredini marca 2020 prišlo do epidemije, ko nikomur ni bilo jasno, kako naj postopa in na kakšen način naj zavaruje zdravje svojih najbližjih. Zato se je najmanj neživljenjsko sklicevati na načelo stroge formalne legalitete in izpolnjevanje sodnih odločb, kot je predmetna. Opozarja, da je Varuh človekovih pravic RS šele 2. 4. 2020 in Vrhovno sodišče RS šele 6. 4. 2020, oba torej več kot dva tedna po nastopu epidemije in ne morebiti nemudoma, izdala načelni stališči glede izvajanja stikov med starši in otroci v času epidemije. Sklicuje se na 16. člen Ustave RS, ki določa, da je človekove pravice in temeljne svoboščine izjemoma dopustno začasno razveljaviti ali omejiti v vojnem ali izrednem stanju, do česar je v mescu marcu 2020 dejansko prišlo. Do stikov med upnico in mld. otrokoma ni prišlo zgolj v času nastopa epidemije, kar dokazuje dejstvo, da upnica zoper dolžnika nikoli prej in nikoli kasneje ni sprožila postopka, kot je predmetni. Do stika med upnico in mld. otrokoma ni prišlo iz razloga, ker je bila 13. 3. 2020 razglašena epidemija koronavirusa, poleg tega pa sta se otroka, ki ju je dolžnik 13. 3. 2020 po zaključku šole oziroma vrtca prevzel, počutila slabo. Dolžnik je 13. 3. 2020 popoldan poklical na CSD ... in govoril s strokovno delavko M. B., ki mu je svetovala, da naj bosta otroka zaradi celotne situacije nekaj časa pri enem staršu. Naslednji dan 14. 3. 2020 je klical na NIJZ, kjer so mu svetovali, naj pokliče osebnega zdravnika, kar je tudi storil, vendar osebne zdravnice ni bilo v ambulanti, mu pa je dežurni zdravnik svetoval, naj ostanejo doma in v primeru, če ne pride do hujšega poslabšanja zdravstvenega stanja, naj sploh ne hodijo v ZD ..., ampak naj po telefonu obvešča njihovo osebno zdravnico. Iz fotokopij zdravstvenih kartonov M. in T. izhaja, da je zavedena njuna bolezen v predmetnem obdobju. Dolžnik prilaga zdravstveni karton za mld. T., z zdravstvenim kartonom mld. M. pa ne razpolaga, se pa ta listina nahaja v spisu I Kpd 27410/2020 pri Okrajnem sodišču v Žalcu. Čeprav je dolžnik storil vse, da bi zavaroval koristi mld. otok, torej njuno zdravje, pa se mu sedaj v okviru predmetnega postopka očita, da ni deloval v njuno korist. Dolžnik je v kritičnih trenutkih storil, kar je bil možno pričakovati in zahtevati od skrbnega starša. Navaja tudi, da sodišče ni upoštevalo, da je dolžnik na podlagi sodne odločbe N 212/2018 zakoniti zastopnik obeh mld. otrok. Čeprav do zdaj ni izrecno izpostavil, ker je ocenil, da za odločanje v predmetni zadevi ni neposredno relevantno, pa očitno je, saj je sodišče te navedbe upnice povzelo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, pa navaja, da upnica manipulira z neresničnimi navedbami, ki se tičejo dolžnika. Glede fotografije, objavljene na FB, z dne 28. 3. 2020 pojasnjuje, da na njej sploh ni mld. otrok in da je ta fotografija nastala jeseni 2018. Ravnanja upnice niso v korist otroka, ampak gre za škodovanje in šikaniranje dolžnika. Dolžnica je 15. 3. 2020 zoper upnika vložila kazensko ovadbo zaradi grožnje, 16. 3. 2020 pa še kazensko ovadbo zaradi odvzema mladoletne osebe. Upnica želi vsako dolžnikovo ravnanje obrniti v njegovo škodo. Zoper dolžnika že poteka kazenski postopek pri Okrajnem sodišču v Žalcu, v okviru katerega je dolžnik že podal zagovor, ki naj se šteje, kot del njegove trditvene podlage te pritožbe. Navaja tudi, da mu dobesedno strežejo po življenju, o čemer je že v teku predkazenski postopek, tudi sam pa občasno o neprimernem ravnanju upnice obvesti pristojne institucije, pa se v tej smeri ne premakne nič. Upoštevajoč, da do stika ni prišlo enkrat in to iz več kot objektivnih, razumsko sprejemljivih in logičnih razlogov, ki se nanašajo na koranavirus, slabo počutje otrok, zaskrbljenost staršev zase in za zdravje otrok, splošne pojave strahu, predmetni stik ne bi bil v korist mld. otrok, stiki pa ves čas sicer potekajo nemoteno. Glede stroškovne odločitve v III. točki izreka izpodbijanega sklepa navaja, da je sodišče upnici za odgovor na ugovor zmotno odmerilo 400 točk, saj se za tovrstno vlogo odmeri 160 točk po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju: OT). Opozarja tudi, da je na zmotno odmero izvršilnih stroškov opozoril že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, ko je sodišče upnici za predlog za izvršbo priznalo 200 točk po OT, čeprav je upnica upravičena do 80 točk po OT. Pritožbeno izpodbijani sklep o navedeni ugovorni trditvi nima nobenih razlogov, zato se ga ne da preizkusiti, kar izkazuje bistveno kršitev določb postopka.

3. Upnica v po pooblaščenki vloženem odgovoru na pritožbo zatrjuje prepozno vloženost dolžnikovega ugovora ter nasprotuje pritožbenim navedbam dolžnika, predlaga zavrženje ugovora oziroma zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Predmet pritožbenega preizkusa je sklep o zavrnitvi ugovora zoper sklep o dovolitvi izvršbe za izvršitev odločbe o osebnih stikih. Sodišče prve stopnje je v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno navedlo, da lahko dolžnik zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova, s katerim je bilo predlogu za izvršbo ugodeno, ugovarja iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo (55. člen ZIZ) ter, da mora biti ugovor dolžnika obrazložen, v njem mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ).

6. Uvodoma je pojasniti, da ugovor dolžnika ni prepozen, kot navaja upnica v odgovoru na ugovor in v odgovoru na pritožbo. Na podlagi tretjega odstavka 9. člena ZIZ je treba ugovor vložiti v osmih dneh od vročitve sklepa o izvršbi. Iz podatkov v spisu izhaja, da je dolžnik sklep o dovolitvi izvršbe z dne 9. 4. 2020 prejel 11. 5. 2020 (vročilnica, ki pripada redni številki 15 spisa) in je ugovor zoper sklep o izvršbi z dne 15. 5. 2020 vložil priporočeno po pošti 15. 5. 2020 (kuverta na list. št. 132 spisa in dohodni zaznamek, enolična oznaka pošiljke 38115334). Dolžnik je tako vložil ugovor zoper sklep v izvršbi v roku osmih dni od vročitve sklepa o izvršbi, zato pa (že) glede na tretji odstavek 9. člena ZIZ ni bil prepozno vložen.

7. Dolžnik neutemeljeno pritožbeno predlaga, da naj se kot trditvena podlaga predmetne pritožbe štejejo njegove navedbe, ki jih je podal v ugovoru in v odgovoru na odgovor ter njegove navedbe, ki jih je podal v predkazenskem postopku. Po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP (v zvezi s 15. členom ZIZ) pritožbeno sodišče preizkusi izpodbijano odločbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Zato pa navedbe pritožnika v drugih vlogah, na katere se sklicuje v pritožbi, ne morejo biti predmet obravnave v konkretni pritožbeni zadevi.

8. Sodišče prve stopnje je s sklepom 9. 4. 2020 dovolilo izvršbo na podlagi izvršilnega naslova – izvršljive sodne poravnave Okrožnega sodišča v Ljubljani IV P 239/2019 z dne 17. 12. 2019 zaradi uveljavitve nedenarne terjatve – izvršitve odločbe o osebnih stikih. Pravilno je poudarilo načelo stroge formalne legalitete, ki izhaja iz prvega odstavka 17. člena ZIZ, in pomeni, da je sodišče na izvršilni naslov vezano in v vsebino izvršilnega naslova ne sme posegati ter ponovno presojati materialnopravne pravilnosti in zakonitosti izvršilnega naslova. V izvršilnem postopku mora sodišče obveznost, ki izvira iz izvršilnega naslova, le prisilno izvršiti oziroma v predmetnem izvršilnem postopku, ko gre za uveljavitev nedenarne terjatve, ugotoviti, ali se pravnomočna sodna odločba o stikih otroka s starši izvršuje tako, kot glasi oziroma, ali je dolžnik sodno odločbo kršil in če, ali razlog kršitve predstavlja ugovorni razlog po 55. členu ZIZ.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da dolžnikovi ugovorni razlogi, zakaj se je odločil za samokaranteno, in razlogi glede bivanjskih razmer upnice, njene službe in njegova kritika glede skrbi za zdravje njunih otrok, še posebej mld. M., ne predstavljajo ugovorih razlogov, ki preprečujejo izvršbo.

10. Dolžnik je v ugovoru zatrjeval, da sta mld. otroka 15. 3. 2020 nekoliko zbolela, zato se je zaradi varovanja njunega zdravja, upoštevajoč zdravstvene razmere zaradi epidemije, odločil za njihovo samokaranteno. Upnica je v odgovoru na ugovor zatrjevala, da so neresnične navedbe dolžnika, da naj bi mld. otroka nekoliko zbolela, saj je bila upnica v tem času z otrokoma v rednih telefonskih kontaktih in sta ji oba mld. otroka zatrjevala, da se dobro počutita in da sta zdrava. Sta pa mld. otroka imela stik z drugimi ljudmi, saj se je dolžnik skupaj z mld. otrokoma v času epidemije udeležil piknika pri sosedih, poleg tega sta bili na obiskih pri mld. otrokoma dolžnikova mama in dolžnikova sestra. Dolžnik v odgovoru na odgovor ni nasprotoval trditvam upnice, da sta imela mld. otroka v času epidemije stike s sosedi in drugim sorodniki, zato se štejejo te navedbe upnice za priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker se štejejo za priznane navedbe upnice, da sta mld. otroka v času epidemije, ko sta bila pri dolžniku, imela stike s sosedi, prijatelji in drugim družinskim člani, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da po dolžniku zatrjevana skrb za zdravje mld. otrok ob negotovosti ob pojavu COVID-19 in posledično samoizolacija, zaradi katere bi naj ne izvršil obveznosti iz izvršilnega naslova in upnici omogočil izvršitev stika z mld. otrokoma, nista opravičljiva razloga, ki preprečujeta predmetno izvršbo. Pritožbene navedbe dolžnika, s katerimi pojasnjuje dejstva v zvezi s fotografijo, objavljeno na FB, pa skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ predstavljajo nedovoljene pritožbene novote. Novote so dovoljene samo, če pritožnik v pritožbi izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v ugovornem postopku. Dolžnik v pritožbi pojasnjuje, da navedenih navedb ni navedel v fazi ugovornega postopka, ker je menil, da za odločanje niso relevantne. Ker bi dolžnik, zastopan po pooblaščencu, ob vsej procesni skrbnosti moral predvideti relevantnost navedenih trditev, je šteti, da v pritožbi ni izkazal, da teh navedb brez svoje krivde ni mogel navesti že v ugovornem postopku. Zato te navedbe in pritožbi priloženi dokazi zanje, predstavljajo nedovoljene in glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, za pritožbeno sodišče neupoštevne pritožbene novote in dokaze.

11. Dolžnik je v ugovoru nadalje zatrjeval, da upnica opravlja službo v Bolnišnici ..., kjer lahko eventualno pride od okužbe s korona virusom, s čimer bi upnica ogrozila otroka, predvsem mld. M., ki je sladkorni bolnik. Upnica je v odgovoru na ugovor zatrjevala, da dela v čistem delu pralnice Bolnišnice ..., da ima opravka z opranim perilom, ki ga je potrebno prelikati, zložiti, prav tako dela v šivalnici. Vsi zaposleni so podvrženi strogim higienskim ukrepom, upnica na čistem delu nosi zaščitno masko, kapo in rokavice, oddaljenost med sodelavci je po predpisih in ves čas nadzorovana. Zaposleni v umazanem delu pralnice so od čistega dela pralnice strogo ločeni, sicer pa tudi tam velja izjemno strog higienski režim, pri čemer so tam zaposleni dodatno oblečeni še v skafandre. Dolžnik v odgovoru na odgovor ni nasprotoval navedenim trditvam upnice, zato se tudi navedene trditve dolžnice štejejo za priznane. Ob priznanju dejstev, da upničino delo v Bolnišnici ... ni ogrožalo zdravja mld. otrok, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da dolžnikove ugovorne trditve s sklicevanjem na upničino zaposlitev v Bolnišnici ... ne predstavljajo opravičljivih razlogov, ki bi lahko preprečevali predmetno izvršbo.

12. Dolžnik je v ugovoru nadalje zatrjeval, da upnica živi v večstanovanjski hiši, v kateri bivalni pogoji niso primerni niti zanjo niti za mld. otroka. V večstanovanjski hiši živi več žensk in nekaj delavcev na delu v RS, čeprav stavba ni namenjena tolikšnemu številu ljudi, zato med ljudmi gotovo prihaja do bližnjih srečanj, kar pa je v času epidemije škodljivo oziroma nedopustno. Upnica je v odgovoru na ugovor pojasnila, da so bivanjske razmere pri njej primerne in v naravi, kjer je veliko možnosti za gibanje. V času epidemije se v večstanovanjski hiši nihče ni družil, skupni prostori so se dvakrat dnevno razkuževali. Dolžnik v odgovoru na odgovor ni nasprotoval navedenim trditvam upnice, zato se navedene trditve upnice štejejo za priznane. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da dolžnikove ugovorne trditve o ogrožujočih bivanjskih razmerah upnice ne predstavljajo opravičljivega razloga, ki preprečuje predmetno izvršbo.

13. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da ni podan noben izmed ugovornih razlogov po 55. členu ZIZ, ki preprečujejo izvršbo, zato je ugovor dolžnika utemeljeno zavrnilo. Ob obrazloženem na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ne vpliva pritožbeno sklicevanje dolžnika na stališči Varuha človekovih pravic RS in Vrhovnega sodišča RS, poleg tega pa se dolžnik tudi neutemeljeno sklicuje na 16. člen Ustave RS.

14. Dolžnik pa pravilno pritožbeno trdi, da je že v ugovoru zoper sklep o dovolitvi izvršbe navedel, da upnica za predlog za izvršbo ni upravičena do nagrade v višini 200 točk OT, ampak do 80 točk po 1. točki tar. št. 27 OT v zvezi z osmo alinejo 2. točke tar. št. 18 OT. Dolžnik utemeljeno pritožbeno izpostavlja, da izpodbijani sklep o navedeni ugovorni trditvi nima nobenih razlogov, zato se ga v tem delu ne da preizkusiti, vendar je pritožbeno sodišče navedeno bistveno kršitev določb postopka odpravilo (prvi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ). Po 1. točki tar. št. 27 OT znaša vrednost odvetniške storitve za sestavo predloga, s katerim se uvaja izvršilni postopek, 50 % iz tarifne številke 18 OT, vendar ne več kot 200 točk. Tar. št. 18 OT določa vrednost odvetniške storitve za pravdne zadeve, ki imajo vrednost spornega predmeta določen (1. točka) in vrednost odvetniške storitve za druge zadeve, ki nimajo določene vrednosti spornega predmeta (2. točka). Po osmi alineji 2. točke tar. št. 18 OT znaša vrednost v sporih o stikih z otroki 160 točk, ob upoštevanju 1. točke tar. št. 27 OT pa znaša vrednost odvetniške točke za predmetni predlog za izvršbo 80 točk. Ob obrazloženem in ob upoštevanju pritožbeno neizpodbijane odmere posameznih postavk stroškov v zvezi s predlogom za izvršbo (2 % materialnih stroškov, 22% DDV in 55,00 EUR sodne takse), je upnica upravičena do 114,73 EUR in ne 204,33 EUR, kot je to odločilo sodišče prve stopnje v sklepu o izvršbi.

15. Dolžnik tudi utemeljeno pritožbeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje upnici neutemeljeno priznalo za odgovor na ugovor 400 točk (pravilno 250 točk). Dolžnik pravilno pritožbeno izpostavlja, da za tovrstno vlogo 6. točka tar. št. 27 OT določa 160 točk. Ob obrazloženem in ob upoštevanju pritožbeno neizpodbijane odmere posameznih postavk stroškov v zvezi z odgovorom na odgovor, je upnica upravičena do 119,46 EUR in ne do 186,66 EUR, kot je to odločilo sodišče prve stopnje.

16. Ob obrazloženem je sodišče druge stopnje delno utemeljeni pritožbi dolžnika ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da se ugovoru dolžnika delno ugodi, sklep o izvršbi I 106/2020 z dne 9. 4. 2020 se v III. točki izreka razveljavi za znesek 86,60 EUR in se predlog za izvršbo v tem obsegu zavrne, v preostalem delu pa se ugovor dolžnika zavrne, v III. točki izreka pa spremeni tako, da se znesek 186,66 EUR nadomesti z zneskom 119,46 EUR. (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V preostalem delu pa je pritožbo dolžnika zavrnilo in v še izpodbijanih in nespremenjenih delih (II. točka izreka in nespremenjen del III. točke izreka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje (1. točka 365. člena ZP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17. Ker je sodišče druge stopnje odločitev o ugovoru spremenilo samo v stroškovni odločitvi, pa še to samo delno, ni spremenilo II. točke in preostalega nespremenjenega dela III. točke izreka izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, ki se nanašata na odločitev o stroških ugovornega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

18. Dolžnik je s pritožbo uspel samo v stroškovni odločitvi, pa še to samo delno, zato mu stroški v zvezi s pritožbo niso bili neutemeljeno povzročeni (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sam trpi svoje pritožbene stroške.

19. Upnica se je v odgovoru na pritožbo obrazloženo opredelila do pritožbenih navedb dolžnika. Zato so stroški v zvezi z odgovorom na pritožbo bili potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ). Sodišče druge stopnje je upnici priznalo priglašenih 160 točk za odgovor na pritožbo po 6. točki tar. št. 27 OT v zvezi s osmo alinejo 2. točke tar. št. 18 OT (ni priznalo priglašeni 250 točk), 2 % materialnih stroškov po 11. členu OT, kar znaša 3,2 točk, 22% DDV po drugem odstavku 2. člena OT v znesku 21,54 EUR, kar vse skupaj znaša 119,46 EUR. Dolžnik je dolžan v roku 8 dni povrniti upnici 119,46 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev, do plačila.