Jedro

Sodišče prve stopnje ni prekoračilo odločanja o vsebini in obsegu predloga za izvršbo na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova, v katerem paricijski rok ni določen. Tudi izvršilni naslov, v katerem paricijski rok ni določen, je dopusten in primeren izvršilni naslov. Vendar pa mora sodišče v takšnem primeru paricijski rok določiti v skladu z 21. členom ZIZ ob smiselni uporabi določbe 313. člena ZPP.

Kadar sodišče paricijskega roka po določbi 21. člena ZIZ ne določi v sklepu o izvršbi, to sicer lahko sanira pri odločitvi o dolžnikovem ugovoru, vendar le na način, da ugovoru dolžnika ugodi in dolžniku določi rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, hkrati pa ga opozori, da v kolikor v navedenem roku sam ne bo prostovoljno izpolnil obveznosti po izvršilnem naslovu, bo dovolilo predlagano izvršbo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se ugovoru ugodi in se sklep o izvršbi z dne 7. 10. 2019 razveljavi, razveljavijo pa se tudi opravljena izvršilna dejanja v zvezi z vpisom v zemljiški knjigi pri dolžnikovih nepremičninah ID znak X 005 in 002 do celote pod Dn 000 z dne 9. 10. 2019 ter glede določitve izvršitelja in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje o predlogu za izvršbo.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za nadaljnjo odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v 1. točki ugovor dolžnika zavrnilo in potrdilo sklep o izvršbi z dne 7. 10. 2019, hkrati pa je določilo, da se v sklepu o izvršbi doda rok za izpolnitev obveznosti plačila dolžniku na 15. dni po pravnomočnosti tega sklepa. V 2. točki izreka je dolžniku naložilo, da mora upniku povrniti v osmih dneh po pravnomočnosti sklepa znesek 746,64 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo dolžnik in poudarja, da se s sklepom ne strinja. Nepravilna je odločitev, ko je sodišče ugovor dolžnika zavrnilo. To izhaja že iz same odločitve sodišča prve stopnje, ko je v 1. točki izreka dodalo rok za izpolnitev obveznosti dolžnika po izvršilnem naslovu na 15. dni po pravnomočnosti sklepa. Upnik pred vložitvijo predloga za izvršbo dolžnika ni pozival na prostovoljno izpolnitev obveznosti po izvršilnem naslovu, dolžnik pa je že v ugovoru ugovarjal, da izvršilni naslov ni postal izvršljiv dne 14. 9. 2019, saj v njem ni bil določen rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, ta rok pa tudi ni določilo sodišče v sklepu o izvršbi. Dolžnik je tako uveljavljal ugovorni razlog po 3. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, da odločba, na podlagi katere je sodišče izdalo sklep o izvršbi, še ni izvršljiva. Sodna odločba je namreč izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je potekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti. Sodišče pa v skladu z 21. členom ZIZ roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti v sklepu o izvršbi ni določilo, ta pa tudi ni določen v samem izvršilnem naslovu. Izvršba bi bila lahko tako dovoljena le za primer, če dolžnik v določenem roku ne bi izpolnil svoje obveznosti. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je predlog za razveljavitev potrdila o izvršljivosti vložen prepozno, saj se je s potrdilom dolžnik seznanil šele takrat, ko je prejel sklep o izvršbi naslovnega sodišča s prilogami. Meni tudi, da je potrebno upoštevati določbo 261. člena ZFPPIPP, ki določa, da če ob začetku stečajnega postopka hkrati obstajata terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika, terjatvi z začetkom stečajnega postopka veljata za pobotani, če ni v 263. členu tega zakona drugače določeno. Dolžnik je v stečajni postopek nad upnikom prijavil svojo terjatev, ki jo ima do upnika in mu je bila s strani stečajne upraviteljice priznana v znesku 45.254,18 EUR, kar je razvidno iz zaporedne številke 52 končnega seznama preizkušenih terjatev St 000 z dne 20. 2. 2015 in na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Krškem z dne 6. 3. 2015 o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic. Zato dolžnik uveljavlja v pobot svojo terjatev v znesku 45.254,18 EUR. Sicer pa dolžnik ni prejel odgovora upnika pred izdajo izpodbijanega sklepa in mu tudi vsebina ni poznana in zato ne ve, za kakšno sodbo Okrajnega sodišča na Jesenicah naj bi se upnik skliceval v odgovoru na ugovor. Ker sodišče dolžniku ni vročilo odgovora, se o njem ne more izjasniti in mu je s tem kršilo pravico do izjave. Nasprotuje tudi odločitvi o povrnitvi stroškov ugovornega postopka.

3. Upnik je podal odgovor na pritožbo in predlagal zavrnitev dolžnikove pritožbe. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ, Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami).

6. Sodišče prve stopnje je dne 7. 10. 2019 izdalo sklep o izvršbi, s katerim je v točki I dovolilo predlagano izvršbo po upnikovem predlogu z rubežem, cenitvijo in prodajo dolžnikovih premičnin ter s prodajo dveh dolžnikovih nepremičnin. V točki II je dolžniku naložilo, da mora v roku osmih dni povrniti 193,33 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov ter v točki III za izvršitelja določilo A. A. iz Celja.

7. Dolžnik je v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedel, da izvršilni naslov – sodba Okrožnega sodišča v Krškem z dne 16. 3. 2017 II K 000/2014 ni izvršljiva in je zato potrdilo o izvršljivosti izdano neutemeljeno in ga je potrebno razveljaviti. Za ta namen je dolžnik pri Okrožnem sodišču v Krškem dne 30. 10. 2019 vložil predlog za razveljavitev potrdila o izvršljivosti. Nadalje je ugovarjal sklepu o izvršbi iz razloga po 3. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, in sicer, da izvršilni naslov, še ni izvršljiv. Navedel je, da izvršilni naslov ne vsebuje roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti in tako terjatev tudi ni zapadla v plačilo. Zato sodišče ne bi smelo dovoliti izvršbe in izdati sklepa o izvršbi. V nadaljevanju pa je dolžnik ugovarjal v pobot terjatev, ki jo ima do upnika v stečaju na podlagi določbe 261. člena ZFPPIPP.

8. Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa ugovor dolžnika zavrnilo ter hkrati potrdilo sklep o izvršbi z dne 7. 10. 2019, nato pa dopolnilo sklep o izvršbi z dne 7. 10. 2019 tako, da je dolžniku rok za izpolnitev obveznosti po izvršilnem naslovu določilo na 15. dni od pravnomočnosti sklepa. V razlogih sklepa je pojasnilo, da rok za izpolnitev obveznosti ni bil določen v izvršilnem naslovu, ga je sodišče določilo z izpodbijanim sklepom na podlagi določbe 21. člena ZIZ.

9. Sodišče prve stopnje sicer ni prekoračilo odločanja o vsebini in obsegu predloga za izvršbo na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova, v katerem paricijski rok ni določen. Tudi izvršilni naslov, v katerem paricijski rok ni določen, je dopusten in primeren izvršilni naslov. Vendar pa mora sodišče v takšnem primeru paricijski rok določiti v skladu z 21. členom ZIZ ob smiselni uporabi določbe 313. člena ZPP. Ta določa, da če v posebnih predpisih ni drugače določeno, znaša rok za izpolnitev dajatve 15 dni. Namen določitve paricijskega roka v sklepu o izvršbi je omogočiti dolžniku, da z izpolnitvijo sam upošteva avtoritativno odločbo sodišča in da se na izpolnitev ustrezno pripravi. Navedba paricijskega roka v samem predlogu za izvršbo pa tudi ni obligatorna sestavina, vendar ga mora sodišče pri odločanju o predlogu za izvršbo upoštevati po uradni dolžnosti.

10. Kadar sodišče paricijskega roka po določbi 21. člena ZIZ ne določi v sklepu o izvršbi, to sicer lahko sanira pri odločitvi o dolžnikovem ugovoru, vendar le na način, da ugovoru dolžnika ugodi in dolžniku določi rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, hkrati pa ga opozori, da v kolikor v navedenem roku sam ne bo prostovoljno izpolnil obveznosti po izvršilnem naslovu, bo dovolilo predlagano izvršbo. Dolžnikova trditev o tem, da rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti še ni potekel, predstavlja ugovorni razlog po 3. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, hkrati pa na obstoj primernega izvršilnega naslova pazi sodišče tudi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 55. člena ZIZ. Zato sodišče prve stopnje lahko po uradni dolžnosti ob odločanju o ugovoru, ugovoru ugodi ter določi paricijski rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, po pretečenem roku in v primeru, če dolžnik prostovoljno ne izpolni obveznosti, pa dovoli izvršbo1. 11. Sodišče prve stopnje pa je ravno nasprotno v točki 1 ugovor dolžnika zavrnilo in potrdilo sklep o izvršbi z dne 7. 10. 2019 (po katerem je že dovoljena izvršba), hkrati pa je dolžniku naložilo rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti 15 dni od pravnomočnosti sklepa. Z izdajo takšnega sklepa je tako izvršba že pravnomočno dovoljena, iz samih podatkov spisa pa tudi izhaja, da so bili vpisi pri dolžnikovih nepremičninah v zemljiški knjigi (Dn 000 z dne 9. 10. 2019) že opravljeni. Izvršba tako po sklepu sodišča prve stopnje ni samo dovoljena, ampak se tudi opravlja.

12. Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče dolžnikovi pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje po 3. točki 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ spremenilo tako, da je ugovoru dolžnika ugodilo in sklep o izvršbi z dne 7. 10. 2019 razveljavilo ter razveljavilo že opravljena izvršilna dejanja in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje o predlogu za izvršbo. V ponovnem postopku bo tako sodišče prve stopnje moralo ponovno odločati o upnikovem predlogu za izvršbo in upoštevati, da v izvršilnem naslovu rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti ni določen. Zato bo moralo v skladu z določbo 21. člena ZIZ rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti določiti v sklepu ter dolžnika opozoriti, da bo dovolilo predlagano izvršbo po poteku roka, v kolikor dolžnik svoje obveznosti ne bo prostovoljno izpolnil. 13. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za nadaljnjo odločbo.

1 Odločbe VSL III Cp 1432/2001, III Cp 954/2004, I Ip 3054/2011, I Cp 4119/2009.