Jedro

Sankcija za neuresničitev namena razlastitve ni ničnost, pač pa izpodbojnost, ki bi jo lahko pravni prednik tožnika uveljavljal v maksimalnem roku pet let od sklenitve pogodbe namesto razlastitve oziroma v roku treh let, če je za razlog izpodbojnosti izvedel prej.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) v roku 15 dni plačati odškodnino zaradi razlastitve v znesku 734.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 3. 2017 dalje do plačila.

2. Zoper delno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in delno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podredno naj delno sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku. Stališče sodišča, da v primeru sklenitve obravnavanih odškodninskih pogodb ni bilo treba izvesti postopka ugotovitve javnega interesa, ki je bil določen z Zakonom o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe (v nadaljevanju ZRPPU) in nato z Zakonom o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZRPPN), je v nasprotju z mednarodnimi predpisi, Ustavo RS in vsemi zakoni, ki so in urejajo razlastitev nepremičnin. Vztraja, da sta obravnavani odškodninski pogodbi iz razloga, ker javni interes ni bil ugotovljen v skladu s predpisanim postopkom, neveljavni. Poleg tega F. D. nikoli ni bila izplačana odškodnina v višini tržne cene nepremičnin. Toženka tudi v tem postopku ni dokazala, da je njena pravna prednica zakonito pridobila sporno zemljišče, ki je sedaj v naravi zgrajena cesta, pri čemer je kategorizirana kot občinska cesta. Gre za del javne infrastrukture in se obravnava kot zazidano stavbno zemljišče. Ocena tržne vrednosti odvzetega zemljišča je primerljiva z oceno tržne vrednosti, za katero sta se pravdni stranki dogovorili v Pogodbi namesto razlastitve za javno infrastrukturo z dne 21. 4. 2010, in sicer znaša 120 EUR/m2. Toženka ni pojasnila in še manj dokazala, kdaj je bilo zgrajeno predmetno cestno omrežje. Že Temeljni zakon o razlastitvi (Ur. l. FLRS, št. 12/57), ki je bil podlaga za uveljavljanje zahtevkov za denacionalizacijo, je kot pogoj določal predhodno ugotavljanje javnega interesa in predvideval pravično odškodnino. Ta zakon je kot obvezni zvezni zakon SFRJ veljal do leta 1991. Enako sta določala tudi ZRPPU in ZRPPN. V skladu z Zakonom o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) se šteje, da odškodnina ni bila izplačana v vseh primerih, ko odškodnina ne dosega 30 % pravične odškodnine. V skladu s tedaj veljavno zakonodajo bi moral biti v ugotovitvenih določbah odškodninskih pogodb opredeljen akt, iz katerega bi izhajalo, kdaj in na kakšen način je bil ugotovljen javni interes, še posebej zato, ker je bil rok za uvedbo razlastitvenega postopka le dve leti od z odločbo občinske skupščine ugotovljenega javnega interesa, vendar ni bil. Tožnik je utemeljeval povezavo med razlastitvami, katerim je bil izpostavljen F. D. v več drugih primerih, in določbami ZDen. Če slednji ne bi prej umrl, bi lahko tudi v zvezi s spornima pogodbama uveljavljal pravice na podlagi 5. člena ZDen. Iz sklepa »D« N 230/95 izhaja, da so bile F. D. na podlagi 5. člena ZDen vrnjene v last in posest nepremičnine, ki so mu bile odvzete na prisilen način, odškodnine pa so znašale 10 % tržne vrednosti. Ta odločba (ne)posredno potrjuje trditve tožnika v zvezi z odtujitvijo spornih parcel, ker gre za identičen način izsiljevanja z identičnimi posledicami, če bi F. D. uveljavljal svoja upravičenja po ZDen. Določba drugega odstavka 90. člena ZDen potrjuje, da so se nepremičnine uradno ocenjevale tudi za manj kot 30 % tržne vrednosti, kar je treba upoštevati tudi v tem primeru. Skladno s 5. členom ZDen je za neveljavnost pogodbe zadoščala že grožnja, sila ali zvijača, kar je bilo v tem primeru izpolnjeno. Določbe ZDen je treba v tem primeru uporabiti analogno. Poleg tega v času podpisa odškodninske pogodbe iz leta 1979 take pogodbe še niso bile možne, ker jih je uvedel šele ZRPPN, kar pomeni, da bi moral biti izveden razlastitveni postopek po 17., 18. in 19. členu ZRPPU. V skladu z ZRPPN pa bi morali pogodbi vsebovati vse bistvene zahteve, ki so bile določene za izvedbo razlastitvenega postopka. V 17. členu je bil celo predviden poseben postopek za razlastitev kmetijskih zemljišč. Vse pojasnjeno pomeni, da za sklenitev spornih pogodb ni bilo zakonske podlage oziroma je bila ta nedopustna, ker je bila v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi načeli, ter da je šlo za nedopustni nagib, kar pomeni, da gre za nični pogodbi. Tudi če bi bili pogodbi veljavni in bi ju sodišče priznalo kot podlago za vknjižbo lastninske pravice, to ne spremeni dejstva, da F. D. ni prejel pravične odškodnine. Ker pogodba namesto razlastitve nadomešča razlastitveni postopek in predstavlja samo način razlastitve, zanjo veljajo vsa pravna pravila, ki veljajo za postopek razlastitve. V konkretnem primeru postopek razlastitve doslej še ni bil izveden niti ni bil nadomeščen s spornima odškodninskima pogodbama. V sodbi je napačno naveden datum delilnega načrta, ki se pravilno glasi 17. 11. 1992. Napačna je tudi obrazložitev sodišča o nesklepčnosti tožbe. Tožnik namreč trdi, da odškodnina ni bila plačana v skladu s predpisi v zvezi s postopki razlastitve, ki so vsi določali, da se vrednost odvzetega premoženja opredeljuje v višini tržne cene. Ta pogoj ni bil izpolnjen niti v primeru, da bi bili odškodninski pogodbi veljavni. Pravna narava odškodninske pogodbe, katere pogodbenika soglašata z obstojem javnega interesa, ni sporna, pač pa je bila sporna njena veljavnost in protipravnost določene odškodnine. Tožnik je dokazoval, da za vpis toženke v zemljiško knjigo ni bilo pravne podlage, vendar je sodišče pravno podlago napačno uporabilo, kar pa na ta zahtevek za plačilo odškodnine nima vpliva. Če bo pritožbeno sodišče ugotovilo, da odškodnina ni bila določena v skladu s predpisi, bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju ugotoviti tržno vrednost odvzetih zemljišč. Sodišče v 20. točki obrazložitve sodbe napačno razume ZRPPN in si prihaja samo s seboj v nasprotje. Napačna je tudi obrazložitev sodišča v točkah 21 do 24 sodbe. Ker javni interes ni bil ugotovljen po veljavnih predpisih, gre za nični pogodbi. Nasprotnega toženka ni niti trdila niti dokazala. Na prvem naroku naveden a nepredložen predpis ne more imeti pravne veljave, ker ga ni bilo možno preizkusiti, poleg tega ni bil naveden kot pravna podlaga v pogodbah. Tožnik je toženko ves čas pozival, naj predloži uradni dokument, ki bi utemeljeval javni interes za gradnjo ceste na spornem zemljišču, vendar tega ni storila. Stališče sodišča, da je nezakonito postopanje v zvezi z ugotavljanjem javnega interesa kršitev manjšega pomena, katere posledica ni ničnost pogodbe, je v nasprotju s predpisi. Če javni interes ni ugotovljen po veljavnih predpisih, je to bistvena kršitev vsake razlastitve. Sodišče je v 28. točki obrazložitve napačno uporabilo materialno pravo, saj grožnja istočasno pomeni tudi prisilo, ki jo tožnik ves čas kot nedopusten način za izsiljene podpise pogodb uveljavlja kot razlog za ničnost pogodb. Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti in ni treba vložiti nobenega zahtevka. Tožnik sklepa »D« N 230/95 ni navedel kot pravno podlago za obravnavani zahtevek, temveč z njim pojasnjuje splošno prakso pri razlastitvah nepremičnin. F. D. je bil prava neuka stranka, pri čemer je zaradi nezakonito odvzetih zemljišč praktično obubožal. Vse pogodbe so bile sklenjene zaradi domnevnega javnega interesa z grožnjo razlastitve s strani državnih organov in ne med dvema fizičnima osebama, kjer bi šlo za manj intenzivne napake volje. Napačne so ugotovitve sodišča, da ZDen v 5. členu časovno omejuje uveljavljanje pravic na podlagi tega zakona zaradi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega orana ali predstavnika oblasti. Zmotna je ugotovitev sodišča, da bi lahko F. D. zahteval vrnitev nepremičnin po ZDen, saj je slednji umrl leta 1990, tožnik pa je za sporni pogodbi izvedel šele leta 2016. Tožnik ni utemeljeval ničnosti zgolj zaradi višine odškodnine, temveč je pojasnjeval, da tudi bistveno prenizka odškodnina dokazuje, da F. D. ne bi nikoli prostovoljno podpisal zanj take škodljive posledice. Določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) o čezmernem prikrajšanju, o razvezi pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin in o oderuški pogodbi nimajo nobene pravne povezave s to zadevo. Tožnik ni utemeljeval ničnosti z neplačilom odškodnine. Glede na vse navedeno je napačen zaključek sodišča, da sta bili pogodbi veljavno sklenjeni in da je bila odškodnina pravilno določena. Ker se sodišče ni opredelilo do vseh okoliščin, s katerimi je tožnik utemeljeval tožbeni zahtevek, je podana procesna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Za odločitev v tem sporu sicer ni bistveno, ali sta sporni pogodbi nični, temveč je ob nespornem dejstvu, da so na vseh spornih zemljiščih zgrajene ceste, bistveno, ali je bila F. D. določena in izplačana pravična odškodnina, do česar pa se sodišče ni opredelilo. Sodišče se tudi ni opredelilo do 69. člena Ustave RS. Sodišče je kršilo načelo kontradiktornosti, saj je povzelo stališča toženke, ni pa se opredelilo do navedb tožnika. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo tožniku.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej pravdi tožnik s primarnim tožbenim zahtevkom od toženke zahteva plačilo odškodnine zaradi razlastitve v višini 734.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Bistvo njegovih navedb v postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo, da sta odškodninski pogodbi št. M 00/80 z dne 4. 1. 1979 in z dne 20. 8. 1980, s katerima je pravni prednik tožnika (F. D.) proti plačilu denarne odškodnine prenesel na pravnega prednika toženke (razlastitvenega upravičenca) lastninsko pravico na tedanji nepremičnini parc. št. 1111 k. o. ... (danes parc. št. 1111/1 in 1111/2, obe k. o. ...), na kateri je bila zgrajena javna cesta, nični, ker ni bil v skladu z zakonom oziroma po predpisanem postopku ugotovljen splošni interes za razlastitev. Zatrjeval je tudi, da je F. D. navedeni pogodbi podpisal pod vplivom grožnje in sile ter da mu ni bila izplačana pravična odškodnina (tržna vrednost nepremičnin). Pri teh navedbah tožnik vztraja tudi v pritožbi.

6. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana delna sodba vsebuje jasne in zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki si niso med seboj v nasprotju. Njen preizkus je zato mogoč. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do vseh relevantnih navedb in dokazov tožnika, zaradi česar ni podana niti uveljavljena procesna kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Sodišče prve stopnje je kot primarni razlog za neutemeljenost primarnega tožbenega zahtevka navedlo, da je tožba glede tega zahtevka nesklepčna, saj če bi sodišče ugotovilo, da sta odškodninski pogodbi z dne 4. 1. 1979 in 20. 8. 1980 nični, potem bi bilo treba ugotoviti tudi, da ni bilo razlastitve obravnavane nepremičnine ter posledično tožnik ne bi bil upravičen do odškodnine zaradi razlastitve. Povzetemu razlogovanju sodišča prve stopnje, ki ga tožnik v pritožbi graja, ni mogoče pritrditi, saj pri njem ni upoštevano, da sodna praksa priznava razlaščencu odškodnino tudi v primeru dejanske razlastitve (za de facto razlastitev gre, ko si razlastitveni upravičenec prisvoji zemljišče npr. za gradnjo ceste, z lastnikom zemljišča pa ne sklene pravnega posla za pridobitev zemljišča oziroma lastnika ne razlasti1),2 pri čemer gre v primeru, ko odvzem zemljišča, na katerem razlastitveni upravičenec zgradi cesto, temelji na neveljavni pogodbi namesto razlastitve, za podoben položaj kot v primeru dejanske razlastitve. Stališče tožnika, da bi šlo za sklepčno tožbo tudi, če bi bili odškodninski pogodbi veljavni, sicer ni pravilno, saj po materialnem pravu (ZRPPU in ZRPPN pa tudi ZOR), veljavnem v času sklenitve spornih pogodb, lastnik nepremičnine, ki je z razlastitvenim upravičencem sklenil veljavno pogodbo namesto razlastitve, ki je nadomestila razlastitveni postopek in pravnomočno razlastitveno odločbo, ne more zahtevati od razlastitvenega upravičenca višje odškodnine od dogovorjene z utemeljitvijo, da ni bila dogovorjena oziroma plačana pravična odškodnina. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, v primeru veljavne pogodbe namesto razlastitve ni nobene materialnopravne podlage, da bi sodišče ponovno odločalo o vprašanju višine odškodnine za razlaščeno nepremičnino (glej tudi obrazložitev pod 17. točko te sodbe).

8. Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje zavzelo (nepravilno) stališče o nesklepčnosti tožbe v primeru ničnosti odškodninskih pogodb, se je opredelilo do navedb tožnika o ničnosti obeh pogodb ter ocenilo, da zatrjevani razlogi za ničnost niso podani, s čimer se pritožbeno sodišče strinja.

Ničnost pogodb zaradi opustitve postopka ugotavljanja splošnega interesa za razlastitev :

9. Prva odškodninska pogodba je bila sklenjena v času veljavnosti ZRPPU, druga pa v času veljavnosti ZRPPN. Po vsebini gre za pogodbi namesto razlastitve, katerih sklepanje je izrecno urejal ZRPPN, ni pa ga urejal ZRPPU, vendar pa to ne pomeni, da je bilo sklepanje takih pogodb, ki nadomeščajo postopek razlastitve in razlastitveno odločbo,3 prepovedano. Da so se že pred uveljavitvijo ZRPPN veljavno sklepale pogodbe namesto razlastitve, izhaja tudi iz sodne prakse.4 Podlaga navedene pogodbe je pričakovanje razlastitve oziroma splošni (javni) interes za razlastitev opredeljuje njeno kavzo. Javni interes za razlastitev mora zato biti podan tudi v primeru sklenitve pogodbe namesto razlastitve oziroma je njegov obstoj pogoj za veljavnost take pogodbe. Tako kot glede ostalih elementov pogodbenega razmerja (predmet pogodbe, višina odškodnine, …) morata pogodbenika tudi z obstojem javnega interesa za razlastitev soglašati.5

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil (dejanski) splošni interes za razlastitev sporne nepremičnine v izgradnji severne mestne obvoznice, ki je bila po sklenitvi odškodninskih pogodb na razlaščeni nepremičnini tudi zgrajena, kar ni bilo sporno. Soglasje pogodbenih strank o tem, da obstoji javni interes za razlastitev, pa je izkazano z uvodnimi določbami spornih odškodninskih pogodb, v katerih je po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje zapisano, da je pravni prednik toženke investitor in razlastitveni upravičenec za gradnjo severne mestne obvoznice na določenem odseku in da je treba za realizacijo tega projekta pridobiti nepremičnino parc. št. 1111 k. o. ... (najprej del te nepremičnine v izmeri 940 m2, nato pa še preostali del v izmeri 5.180 m2). Iz povzete vsebine sklenjenih (podpisanih) odškodninskih pogodb izhaja, da razlastitveni upravičenec potrebuje sporno nepremičnino za gradnjo javne ceste, kar je gotovo v javnem interesu (primerjaj 2. člen ZRPPU in 2. člen ZRPPN), s čimer se je pravni prednik tožnika strinjal. Javni interes za razlastitev, z obstojem katerega sta pogodbeni stranki soglašali, je bil tako podlaga spornih odškodninskih pogodb.

11. Da bi bilo treba pred sklenitvijo pogodbe namesto razlastitve izvesti formalni postopek za ugotovitev javnega interesa pa, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v 20. in 21. točki obrazložitve delne sodbe, ZRPPN ni zahteval (še manj ZRPPU, ki pogodbe namesto razlastitve ni urejal). ZRPPN je v 20. členu določal, da je po določbah (16. - 19. člen) tega zakona ugotovljen splošni interes pogoj za začetek razlastitvenega postopka, ki pa se v primeru pogodbe namesto razlastitve ne opravi oziroma ga pogodba nadomešča. Pogoj za veljavnost pogodbe je, da javni interes za razlastitev obstoji, kar je v konkretnem primeru izkazano. Da zadošča obstoj javnega interesa za razlastitev, potrjuje tudi določba 2. člena ZRPPN, ki je umeščena v I. poglavje z naslovom „SPLOŠNE DOLOČBE“, ki velja tudi za primer sklenitve pogodbe namesto razlastitve in iz katere izhaja, da je pogoj za razlastitev obstoj splošnega interesa, ne pa splošni interes, ki je ugotovljen po predpisanem postopku oziroma na predpisan način.6 V prid stališču, da se v primeru sklenitve pogodbe namesto razlastitve ni zahtevala izpolnitev (vseh) zahtev, ki jih je ZRPPN določal za razlastitveni postopek, govori tudi dejstvo, da je bila sklenitev pogodbe kljub pričakovanju (grožnji) razlastitve prostovoljna (potrebni sta bili soglasni volji obeh strank), razlastitveni postopek pa se je vodil praviloma proti volji razlastitvenega zavezanca (lastnika nepremičnine) in je bil zato predvsem zaradi varstva njegovega položaja kot pogoj za začetek razlastitvenega postopka določen postopek ugotavljanja splošnega interesa. Teza tožnika, da sta obravnavani odškodninski pogodbi nični, ker ni bil po predpisanem postopku ugotovljen splošni interes, se s tem izkaže za neutemeljeno. Ker torej v primeru pogodbe namesto razlastitve ni bilo nujno, da je javni interes izkazan s prostorskim izvedbenim aktom ali odločbo občine (16. in 17. člen ZRPPN, podobno 14. in 15. člen ZRPPU), tožnik prav tako ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da toženka ni predložila uradnega dokumenta, ki bi utemeljeval javni interes za gradnjo ceste na spornem zemljišču. Brezpredmetno je tudi pritožbeno opozarjanje, da toženka ni pojasnila in dokazala, kdaj je bilo zgrajeno predmetno cestno omrežje. Da je bila cesta zgrajena na sporni nepremičnini pravnega prednika tožnika, med pravdnima strankama ni bilo sporno. Sankcija za neuresničitev namena razlastitve sicer ni ničnost, pač pa izpodbojnost, ki bi jo lahko pravni prednik tožnika uveljavljal v maksimalnem roku pet let od sklenitve pogodbe namesto razlastitve oziroma v roku treh let, če je za razlog izpodbojnosti izvedel prej,7 da je pravni prednik tožnika vložil tožbo za razveljavitev spornih odškodninskih pogodb v navedenem roku pa ni bilo zatrjevano.

12. Podrejeno pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi če bi moral biti v primeru obravnavanih odškodninskih pogodb po določbah ZRPPU oziroma ZRPPN ugotovljen splošni interes, bi bilo treba kršitev oziroma neupoštevanje te zakonske zahteve šteti za kršitev manjšega pomena, saj je glede na že omenjeno splošno določbo ZRPPU in ZRPPN iz 2. člena za razlastitev nepremičnine bistven obstoj splošnega interesa, ki je v konkretnem primeru izkazan, ne pa to, kako (po kakšnem postopku) je bil splošni interes ugotovljen. Če pa je bila prepoved manjšega pomena, pogodba pa izvršena, kar po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje velja za obravnavani odškodninski pogodbi (glej 24. točko obrazložitve delne sodbe), pa se ničnost ne more uveljavljati.

Ničnost zaradi (pri)sile

13. Tožnik je ničnost pogodb utemeljeval tudi z navedbami, da je bil pravni prednik tožnika v sklenitev obeh pogodb prisiljen, saj mu je sicer grozila razlastitev, v kateri bi dobil še bistveno nižjo odškodnino. Sodišče prve stopnje je pri obravnavanju teh navedb izhajalo iz pravilnega materialnopravnega izhodišča, da pogodba namesto razlastitve ne pomeni prometa z nepremičninami ter da ima glede prehoda lastnine enak učinek kot odločba državnega organa, zato je treba pri njeni presoji primarno upoštevati določbe ZRPPN, določbe drugih predpisov pa le podredno in omejeno. Ker ZRPPN neveljavnosti pogodbe namesto razlastitve zaradi (pri)sile ni urejal niti njegovih določb ni mogoče smiselno uporabiti, je sodišče prve stopnje presojo, ali je podan zatrjevan ničnostni razlog, pravilno opravilo na podlagi splošnega predpisa (ZOR). Pravilno je pojasnilo, da bi bilo mogoče zatrjevana dejstva obravnavati kot grožnjo v smislu 60. člena ZOR, ki pomeni eno od napak volje. V primeru napak glede volje pa velja, da je pogodba izpodbojna, neveljavnost pa se lahko doseže samo s tožbo oziroma sodbo, pri čemer za vložitev tožbe veljajo prekluzivni roki (111. in 117. člen ZOR). Ker tožnik tožbe za razveljavitev pogodbe ni vložil, prekluzivni roki za uveljavljanje izpodbojnosti pa so tudi že zdavnaj potekli, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so navedbe tožnika o neveljavnosti odškodninskih pogodb zaradi prisile neutemeljene. Ob tem velja glede na pritožbene navedbe še dodati, da gre v primeru nedopustne grožnje tudi za protipravno in nemoralno ravnanje, vendar pa v skladu s 103. členom ZOR ni vsaka pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom ali morali, nična. Nična je le, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Prav za primer grožnje (napaka volje) pa ZOR v že omenjenemu 111. členu določa izpodbojnost pogodbe. Pritožbene navedbe, da sta zaradi groženj oziroma prisile sporni pogodbi nični ter da posebnega zahtevka za ugotovitev ničnosti ni treba vložiti, ker sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti, so tako neutemeljene.

14. Neutemeljeno je tudi pritožbeno vztrajanje, da je treba v konkretnem primeru analogno uporabiti določbe ZDen, konkretno njegov 5. člen, ki se nanaša na tiste primere, ko je bilo premoženje podržavljeno na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa. ZDen je specialen predpis8 in ga ni mogoče uporabiti v primerih, ki jih ne ureja oziroma se nanje ne nanaša. Z analogno uporabo ZDen bi dejansko prišlo do nedopustnega širjenja kroga denacionalizacijskih upravičencev, ki je določen v členih 3, 4 in 5 ZDen - do plačila odškodnine bi bili upravičeni tudi tisti, ki so jim bile nepremičnine odvzete na podlagi predpisa oziroma pravnega posla, ki ni zaobjet v 3. - 5. členu ZDen, kar pa ni bil namen zakonodajalca, ki je bil v popravi krivic, ki so se zgodile v obdobju veljavnosti predpisov, naštetih v 3. in 4. členu ZDen, in ne tudi izven tega časovnega okvirja9. Ker nobeden izmed predpisov, naštetih v 3. in 4. členu ZDen, v letih 1979 in 1980, ko sta bili sklenjeni obravnavani odškodninski pogodbi, ni več veljal,10 je sklicevanje tožnika na določbe ZDen neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno poudarilo, da je treba silo in grožnjo zatrjevati in dokazati za konkretno sklenjen pravni posel in ne zadostuje sklicevanje na splošen način delovanja tedanje oblasti ali odsvojitve obseženega premoženja pravnemu predniku tožnika. Denacionalizacijskih odločb, na katere se je skliceval tožnik in se nanašajo na druge nepremičnine,11 zato ni mogoče upoštevati kot dokaz o tem, da sta bili tudi obravnavani pogodbi sklenjeni pod vplivom sile in grožnje. Poleg tega, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je bilo treba zahtevo za denacionalizacijo vložiti najkasneje v roku dveh let od uveljavitve ZDen (rok se je iztekel 7. 12. 1993), da bi tožnik tako zahtevo pravočasno vložil, pa ni bilo zatrjevano. Ker navedeni rok, ki je določen v 64. členu ZDen, velja tudi, če so bili upravičenci do denacionalizacije iz 3., 4. in 5. člena tega zakona ob njegovi uveljavitvi mrtvi ali razglašeni za mrtve, in so bili zato upravičeni za uveljavljanje pravic iz tega zakona njihovi pravni nasledniki, je v tej zvezi brezpredmetno pritožbeno opozarjanje, da je F. D. umrl leta 1990, tožnik pa je za sporni pogodbi izvedel šele leta 2016. Ničnost pogodbe zaradi nesorazmerno nizke odškodnine

15. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ZRPPN določil o sredstvih, ki jih ima na razpolago „razlaščenec“, ki meni, da je s pogodbo dogovorjena odškodnina prenizka oziroma da je bistveno nižja od takratne tržne vrednosti „razlaščenih“ nepremičnin, ni imel, zaradi česar bi lahko razlaščenec v primeru prenizke odškodnine uveljavljal varstvo, ki mu ga dajejo splošni predpisi. Trditve o očitno prenizki odškodnini bi se lahko obravnavale kot čezmerno prikrajšanje v smislu 139. člena ZOR, vendar pa bi bilo treba v takem primeru v prekluzivnem roku zahtevati razveljavitev pogodbe. Ker tožnik take tožbe ni vložil, po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje navedene določbe ZOR v tem primeru ni mogoče uporabiti. Prav tako niso izpolnjeni pogoji za uporabo pravil o oderuški pogodbi iz 141. člena ZOR, saj trditve tožnika, da je pravnemu predniku tožnika pretil razlastitveni postopek, če ne bi sklenil odškodninske pogodbe, ter da je bil prava neuka stranka, za subjektivni element oderuške pogodbe ne zadoščajo.

16. Ker ni nobene druge materialnopravne podlage, na podlagi katere bi bila pogodba lahko nična zaradi prenizko določene odmene eni od pogodbenih strank, se sodišče prve stopnje utemeljeno ni posebej opredeljevalo do trditev in dokazov tožnika, s katerimi je utemeljeval, da je bila dogovorjena odškodnina bistveno nižja od tržne vrednosti tedanje nepremičnine parc. št. 1111 k. o. ... .

17. Ob tem velja še dodati, da ne držijo pritožbene navedbe, da tožnik ni trdil, da uveljavlja ničnost na podlagi nepravilno in protipravno določene višine odškodnine, saj je iz njegovih trditev moč razbrati, da sta obravnavani pogodbi nični tudi iz tega razloga (primerjaj trditve tožbe, iz katerih izhaja, da je bila pravnemu predniku tožnika ponujena odškodnina v višini zgolj 10 % tržne vrednosti zemljišč ter da sta (tudi) zato pogodbi nični). Tožnik je sicer zahtevek za plačilo odškodnine zaradi razlastitve poleg z uveljavljanjem ničnosti odškodninskih pogodb utemeljeval s trditvami, da pravnemu predniku tožnika ni bila izplačana pravična odškodnina, ki jo zagotavljajo vsi zakoni, ki urejajo razlastitev nepremičnin, ter se skliceval na določbe ZDen o tem, kdaj se šteje, da odškodnina ni bila izplačana. Vendar pa tožnik ob dejstvu, da v konkretnem primeru ni mogoče (niti analogno) uporabiti določb ZDen, po katerih je denacionalizacijski upravičenec lahko zahteval plačilo odškodnine, četudi pravni posel (sklenjen zaradi sile, grožnje ali zvijače državnega organa), ki je bil podlaga za podržavljenje premoženja, ni bil razveljavljen, ne more zahtevati plačila odškodnine zaradi razlastitve, ne da bi prej dosegel razveljavitev spornih odškodninskih pogodb oziroma ne da bi bila ugotovljena njuna ničnost. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni nobene materialnopravne podlage, da bi sodišče v primeru, ko je z veljavno pogodbo namesto razlastitve določena odškodnina, ponovno odločalo o vprašanju višine odškodnine za razlaščeno nepremičnino. V takem primeru se lahko zahteva le izpolnitev pogodbe, ne more pa tožnik zahtevati plačila odškodnine, ki je višja od dogovorjene. Posledično se sodišču prve stopnje ni bilo treba posebej opredeljevati do trditev in dokazov tožnika glede (neplačila) pravične odškodnine ter do predpisov oziroma zakonov, ki določajo, kakšna mora biti odškodnina v primeru razlastitve. Sklicevanje tožnika na Ustavo RS (konkretno njen 69. člen) sicer ni utemeljeno tudi iz razloga, ker ta v času sklenitve obravnavanih odškodninskih pogodb niti še ni bila sprejeta.

18. Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta bili obravnavani odškodninski pogodbi veljavno sklenjeni, je primarni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine pravilno zavrnilo.

19. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev materialnega in procesnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Pritožbeno sodišče se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k razjasnitvi zadeve in odločitvi na pritožbeni stopnji (155. člen ZPP).

1 Primerjaj VS RS sklep II Ips 213/2013. 2 Primerjaj VS RS sklep II Ips 335/2017 3 Primerjaj VS RS sklep II Ips 856/1994 in VS RS sodba II Ips 1190/2008. 4 Primerjaj VSL sodba in sklep I Cp 807/2012 in VSL sodba I Cp 2295/2013. 5 Primerjaj VSL sodba I Cp 2180/2017. 6 Podobno določbo je vseboval 2. člen ZRPPU. 7 Primerjaj VS RS sklep II Ips 856/1994 in VS RS sodba II Ips 17/2010. 8 ZDen ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu (1. člen). Glej tudi 6. člen ZDen, v katerem je poudarjeno, da gre za specialen zakon glede na splošne premoženjske in odškodninske predpise. 9 Glej VS RS sklep II Ips 401/94. 10 Primerjaj VS RS sklep II Ips 754/94. 11 Gre zlasti za sklep »D« N 230/95, na katerega opozarja tožnik tudi v pritožbi.