Jedro

Če rok v izvršilnem naslovu ni določen, je podan ugovorni razlog po 3. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 55. člena ZIZ). Navedeno pomanjkljivost pravnomočne odločbe pa je mogoče v izvršilnem postopku sanirati.

Izrek

I. Pritožbi dolžnika se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka izreka spremeni tako, da se ugovoru dolžnika ugodi še v ostalem delu in se sklep o izvršbi z dne 4. 7. 2016 razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, v IV. in naložitvenem delu V. točke izreka pa razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V ostalem delu se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijani, a nespremenjeni oziroma nerazveljavljeni III. točki izreka potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklep o izvršbi z dne 4. 7. 2016 razveljavilo glede v sklepu dovoljene izvršbe zaradi izterjave terjatve v višjem znesku od zneska 72.356,81 EUR, ugovoru dolžnika z dne 17. 8. 2016 v tem delu ugodilo, predlog za izvršbo upnika v tem delu zavrnilo in izvršilni postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka), v ostalem je ugovor dolžnika z dne 17. 8. 2016 zavrnilo (II. točka izreka), predlog dolžnika z dne 14. 8. 2017 za odlog izvršbe zavrnilo (III. točka izreka), zavrnilo zahtevo dolžnika za povrnitev stroškov, podano v ugovoru z dne 17. 8. 2016 (IV. točka izreka) ter odločilo, da mora dolžnik upniku v 8 dneh povrniti strošek v višini 1,94 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za plačilo dalje do plačila. V višjem znesku pa je zahtevo upnika za povrnitev stroškov s pripadki zavrnilo (V. točka izreka).

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje dolžnik. Uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru dolžnika ugodi in sklep o izvršbi v celoti razveljavi, podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni ustrezno opredelilo do dolžnikovih navedb, da gre za ponovni izvršilni postopek z istimi sredstvi, ki ni dopusten. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi glede na 34. člen ZIZ moralo ponovni predlog upnika zavreči, ker le ta ni izkazal spremenjenih okoliščin. Navedeno stališče je potrdilo tudi Vrhovno sodišče, in sicer v odločbi II Ips 332/2011. Vrhovno sodišče je najvišje sodišče v državi, ki skrbi za enotno sodno prakso, njihova stališča pa morajo zaradi zagotavljanja pravne varnosti upoštevati tudi nižja sodišča. Sodišče teka dveh izvršilnih postopkov za isto terjatev z istimi izvršilnimi sredstvi ne bi smelo dopustiti.

3. Upnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je na dolžnikovo pritožbo sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v delu, v katerem ta ni uspel. Preizkus je opravilo v okviru pritožbenih razlog in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

6. Po oceni sodišča druge stopnje očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana. Ne držijo pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje do ugovora „ne bis in idem“ ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da le ta ugovorni razlog ni podan. ZIZ sicer posebnih določb o pravnomočnosti nima, zato se smiselno uporabljajo določbe ZPP. Po ZPP postane pravnomočna ne le sodba, temveč tudi meritorni sklepi in sklepi, ki pomenijo konec postopka. Na primer sklep o zavrnitvi predloga za izvršbo je meritorni sklep: z njim sodišče odloči, da izvršba iz določenih razlogov ni dovoljena. Nova izvršba je mogoča ob spremenjenih pogojih (npr. če je bil predlog za izvršbo zavrnjen, ker še ni potekel rok za izpolnitev terjatve - 6. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ je seveda dovoljena izvršba potem, ko ta rok preteče). Izvršbo je mogoče voditi vse dokler upnik ni poplačan. Tako iz različnih razlogov neuspešno zaključen izvršilni postopek ne more biti vedno v procesnem smislu ovira za ponovno vodenje izvršilnega postopka zoper dolžnika z novim ali istim izvršilnim sredstvom. Prepoved ponovnega odločanja (res iudicata predstavlja negativno procesno predpostavko za vodenje postopka) pa se prav tako ne more nanašati na obravnavano situacijo. V predmetni zadevi upnik izterjuje terjatev, ki jo ima zoper dolžnika na podlagi sklepa o končanju postopka osebnega stečaja z dne 24. 9. 2010 v zvezi s pogodbo o odstopu terjatve med sedanjim upnikom in prejšnjim upnikom A. d.d. Le to terjatev je sicer prejšnji upnik pred začetkom postopka osebnega stečaja neuspešno izterjeval v postopku I 1211/2003 na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1192/2001 z dne 26. 9. 2001. 7. Sklicevanje na 34. člen ZIZ ter z njim povezano odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 332/2011, ki se nanaša na ponovne predloge upnika v okviru istega izvršilnega postopka, v predmetni zadevi, ko gre za za popolno drugačno stanje, ni primerljivo. Kot že navedeno, upnik v tej zadevi izterjuje svojo terjatev v drugem postopku na podlagi drugega izvršilnega naslova.

8. Sodišče dovoli predlagano izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 17. člena ZIZ). Izvršilni naslov je med drugim tudi izvršljiva sodna odločba, pri čemer je odločba izvršljiva, če je postala pravnomočna (takšna po določbi prvega odstavka 319. člena ZPP postane, ko se ne more več izpodbijati s pritožbo) in je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti, ki teče od dneva vročitve odločbe dolžniku (prvi in drugi odstavek 19. člena ZIZ). V izvršilnem postopku velja načelo stroge formalne legalitete, kar pomeni, da je izvršilno sodišče na izvršilni naslov vezano in se ne sme spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti. Nanj je vezano toliko časa, dokler izvršilni naslov obstaja (dokler ni razveljavljen, odpravljen ali spremenjen). Izvršilni naslov je rezultat predhodnega postopka, v katerem je bila ugotovljena upnikova terjatev. Izvršilni postopek je namreč namenjen izključno temu, da se obveznost iz izvršilnega naslova izpolni, torej, da upnik pride do uveljavitve svoje terjatve. Navedeno pomeni, da lahko sodišče izvršbo dovoli le v obsegu iz izvršilnega naslova, kar pomeni, da se izvršilno sodišče v višino terjatve, ki je v njem ugotovljena, ne sme več spuščati.

9. Kdaj je izvršilni naslov primeren za izvršbo, določa 21. člen ZIZ, po katerem mora izvršilni naslov vsebovati navedbo upnika in dolžnika ter predmet, vrsto, obseg in čas izpolnitve obveznosti. V predmetni izvršilni zadevi izvršilni naslov predstavlja pravnomočen sklep o končanju postopka osebnega stečaja z dne 24. 9. 2010. Ker rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti s pravnomočnim sklepom o končanju postopka osebnega stečaja, ki v predmetni zadevi predstavlja izvršilni naslov za izterjavo neplačanih priznanih terjatev, ni določen, je podan ugovorni razlog po 3. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 55. člena ZIZ). Navedeno pomanjkljivost pravnomočne odločbe pa je mogoče v izvršilnem postopku sanirati. ZIZ namreč v drugem odstavku 21. člena določa, da v primeru, če je izvršilni naslov odločba, v kateri ni določen rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, ta rok določi sodišče v sklepu o izvršbi in nato za primer, če dolžnik terjatve v tem roku ne bo poravnal, dovoli izvršbo. Tega sodišče prve stopnje ni storilo. Sklep o izvršbi z dne 4. 7. 2016 v povezavi z upnikovim predlogom za izvršbo ne vsebuje naložitvenega dela, temveč zgolj dovolitveni del. 10. V obravnavanem primeru bi zato moralo sodišče prve stopnje presoditi obstoj vseh predpostavk za dovoljenost izvršbe in po ugotovitvi, da rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti ni določen, ta rok določiti in izvršbo v skladu s predlogom odrediti šele ob pogoju, da dolžnik v roku, ki ga je določilo, ne bo izpolnil svoje obveznosti. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi dolžnika glede odločitve o ugovoru ugodilo in sklep v izpodbijani II. točki izreka spremenilo tako, da je ugovoru dolžnika ugodilo še v ostalem delu in sklep o izvršbi z dne 4. 7. 2016 razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje o predlogu za izvršbo, odločitvi o stroških ugovornega postopka v IV. in naložitvenem delu V. točke izreka pa posledično razveljavilo ter vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ni še namreč znan končni uspeh postopka s predlogom za izvršbo.

11. Pravilno pa je sodišče druge stopnje zavrnilo dolžnikov predlog za odlog izvršbe z dne 14. 8. 2017. V njem dolžnik ni izkazal zahtevanih zakonskih pogojev iz 71. člena ZIZ, saj ni postavil nobenih konkretnih trditev o nastanku nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode. V tem delu je sodišče druge stopnje pritožbo dolžnika zavrnilo in izpodbijano odločitev potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Glede ne sprejeto odločitev je sodišče druge stopnje odločilo, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo (četrti v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.