Jedro

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da 12. člen ZUPPJS16 ni neustaven.

Iz izpodbijanega sklepa o določitvi letnega dopusta za leto 2016 izhaja, da je bilo tožnici za leto 2016 odmerjeno 35 dni letnega dopusta na podlagi 12. člena ZUPPJS16, pri čemer ji je tožena stranka odmerila dopust po posameznih kriterijih. Tožnica uveljavlja, da je šlo za diskriminacijo iz razloga starosti in invalidnosti, vendar je potrebno ugotoviti, da tožnici ni bil omejen dopust zaradi starosti in invalidnosti, pač pa ob seštevku vseh kriterijev za odmero dopusta skupaj, ki jih je tožnica izpolnjevala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Sklep Vlade Republike Slovenije, A., št. ... z dne 31. 3. 2016 in Sklep Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 22. 6. 2016 se razveljavita.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izdati odločbo, s katero ji odmeri 42 dni letnega dopusta za leto 2016." Tožeči stranki je naložilo, da sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 140,45 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in v njej podaja tudi predlog, da sodišče prekine postopek in na Ustavno sodišče RS vloži zahtevo za presojo ustavnosti 12. člena ZUPPJS16. V pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov postopka. Navaja, da je omejevanje letnega dopusta javnim uslužbencem kot začasen ukrep z veljavnostjo v letu 2016 v nasprotju z 2. členom Ustave RS, ki določa, da je Slovenija pravna in socialna država. Omejevanje višine letnega dopusta javnim uslužbencem, kot to določa 12. člen ZUPPJS16, je kot ukrep krepitve vzdržnosti javnih financ vseboval že 187. člen Zakona o uravnoteženju javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/12 in naslednji - ZUJF). Ukrep iz ZUJF je bil utemeljen kot sorazmeren glede na zasledovano vrednoto - uravnotežiti javne finance. Ker je gospodarska rast že v letu 2014 presegla v ZUJF določeno stopnjo 2,5 %, ni več razloga, da bi se ohranjal sistem varčevanja tudi na račun pravic iz delovnega razmerja javnih uslužbencev. Ukrep zato ni rezultat potreb države, da poskrbi za vzdržnost javnih financ. Tožnica ocenjuje, da je 12. člen ZUPPJS16 neskladen tudi s 14. členom in 52. členom Ustave RS. Določba na prvi pogled ne dela razlik med posameznimi skupinami zaposlenih v javnem sektorju, saj zakon formalno ne določa, da se dopust omeji na 35 dni na leto. Vendar izračun pripadajočih dni dopusta po posameznih postavkah Zakona o starejšim, invalidom in osebam, ki negujejo težje telesno ali duševno prizadeto osebo delavcev v javnih organih (Ur. l. RS, št. 15/90, 2/91-I, 5/91, 18/91, 22/91, 4/93, 18/94 - ZRPJZ, 70/97, 87/97 - ZPSDP, 38/99 in 56/2002 - ZJU) (Ur. l. RS, št. 15/90, 2/91-I, 5/91, 18/91, 22/91, 4/93, 18/94 - ZRPJZ, 70/97, 87/97 - ZPSDP, 38/99 in 56/02 - ZJU) pokaže, da javni uslužbenec omejitve 35 dni ne more ne doseči ne preseči, če ni upravičen tudi do dodatnih dni dopusta zaradi starosti, invalidnosti in/ali nege prizadete osebe. Navedeno izhaja iz dejstva, da večina funkcionarjev in delavcev doseže 35 dni dopusta šele, ko so starejši in imajo zato več delovne dobe in s tem več dni dopusta ali (in) postanejo invalidi in so upravičeni do posebnih kategorij dopusta iz naslova pozitivne diskriminacije bolnih in invalidov ali presežejo 50 let in s tem dosežejo dodelitev dodatnih dni dopusta, ki se dodeljuje zaradi zaščite starejših delavcev. Ker večine zaposlenih omejitev ne zadeva, to pomeni, da se varčevanje, zaradi katerega se je določba vnesla v zakonsko besedilo, dosega na nedopusten način, kar ni skladno s 14. členom Ustave RS in načelom enakosti pred zakonom. Ustavno sodišče se je glede načela nediskriminacije opredelilo v odločbi U-I-146/07. Omejitev je dovoljena le na ustavno dopusten način, če prestane strogi test sorazmernosti. Potrebno je upoštevati načelo enakosti pred zakonom zakonodajalca in enake položaje urejati enako. Gre za ranljive skupine, kot so starejši delavci, invalidi in osebe, ki negujejo težje telesno ali duševno prizadeto osebo. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče prekine postopek in vloži zahtevo za oceno ustavnosti 12. člena ZUPPJS16, čeprav je navedeni zakon z nastopom novega koledarskega leta konzumiran, vsebinsko enaka pa je določba tudi v 10. členu ZUPPJS17, tako da bo tožnica prikrajšana tudi pri dopustu za leto 2017. Sodišče prve stopnje ni ugodilo tožničinemu predlogu, da prekine postopek in vloži zahtevo za oceno ustavnosti iz razloga, ker je štelo, da določba ni neustavna. Neustavna pa naj ne bi bila zato, ker določba 52. člena Ustave invalidom ne zagotavlja določenega večjega števila dni letnega dopusta. Za presojo diskriminacije iz drugega člena Ustave je treba upoštevati celotno zakonsko ureditev položaja invalidov in drugih ranljivih skupin, saj se zgolj na omejitev iz 12. člena ZUPPJS16 ne more zaključiti, da je tožnica diskriminirana. Pozitivno diskriminacijo ranljivih oseb pozna tudi Zakon o delovnih razmerjih. Varčevanje na račun teh skupin je zato ne le neustavno, ampak nehumano. Ukrep je navidez začasen, pri čemer pa je identična ureditev dopusta v ZUPPJS17. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev je tudi materialnopravno pravilna.

5. Sodišče prve stopnje je glede na predlog obeh strank odločalo na podlagi 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004 in nadalj. - ZDSS-1) brez glavne obravnave, saj dejansko stanje med strankama ni bilo sporno.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke št. ... z dne 31. 3. 2016 in sklepa tožene stranke, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 22. 6. 2016 ter zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici izdati odločbo, s katero se ji odmeri 42 dni letnega dopusta za leto 2016. Tožnica je v postopku predlagala tudi, da sodišče prve stopnje in tudi pritožbeno sodišče postopek prekine in na Ustavno sodišče Republike Slovenije vloži zahtevo za presojo ustavnosti 12. člena Zakona o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela za leto 2016 in drugih ukrepih v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 90/2015 - ZUPPJS16) zaradi omejitve 35 dni letnega dopusta.

7. ZUPPJS16 v 12. členu ureja omejitev števila dni letnega dopusta in določa, da ne glede na določbo zakonov, podzakonskih predpisov, splošnih aktov in kolektivnih pogodb, na podlagi katerih je funkcionarjem in javnim uslužbencem določeno število dni letnega dopusta, funkcionarjem in javnim uslužbencem pripada v letu 2016 iz naslova delovne dobe, zahtevnosti dela, starosti javnega uslužbenca, socialnih in zdravstvenih razmer ter drugih kriterijev največ 35 dni letnega dopusta (prvi odstavek 12. člena). Ne glede na prejšnji odstavek se javnim uslužbencem v letu 2016 lahko določi največ 15 dodatnih dni letnega dopusta za posebne pogoje dela, upoštevaje kriterije in višine, kot so določene v zakonih, podzakonskih predpisih, splošnih aktih in kolektivnih pogodbah (drugi odstavek 12. člena). Kot določa 14. člen ZUPPJS16 je zakon začel veljati 1. 1. 2016 in je veljal za celotno leto 2016. ZUPPJS16 v 1. členu določa, da se s tem zakonom za stabilizacijo javnih financ začasno omejujejo plače, drugi stroški dela javnih uslužbencev oziroma javnih uslužbenk in funkcionarjev oziroma funkcionark ter določajo nekateri drugi ukrepi v javnem sektorju.

8. Pritožbeno sodišče navaja, da sodišče pri svojem odločanju ni vezano na predlog strank za prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti zakona, pač pa to stori v primeru, ko na lastno pobudo ocenjuje, da je določba zakona, ki jo mora sodišče pri svojem odločanju uporabiti, neustavna. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da 12. člen ZUPPJS16 ni neustaven, pri čemer pa mora sodišče uporabiti zakon, ki velja.

9. Iz izpodbijanega sklepa o določitvi letnega dopusta za leto 2016 št. ... z dne 31. 3. 2016 izhaja, da je bilo tožnici za leto 2016 odmerjeno 35 dni letnega dopusta na podlagi 12. člena ZUPPJS16, pri čemer ji je tožena stranka odmerila dopust po posameznih kriterijih: a) na delovno dobo (35. člen ZDDO) 24 dni b) na zahtevnost dela (36. člen ZDDO) 5 dni c) na delovno uspešnost (37. člen ZDDO) 3 dni f)na starost nad 50 let (drugi odstavek 39. člena ZDDO) 5 dni g)za delovno invalidnost (drugi odstavek 39. člena ZDDO) 5 dni Tako da ji po seštevku pripada letni dopust 42 dni in presega 35 dni letnega dopusta iz zakona za 7 dni (točka i).

10. Tožnica uveljavlja, da je šlo za diskriminacijo iz razloga starosti in invalidnosti, vendar je potrebno ugotoviti, da tožnici ni bil omejen dopust zaradi starosti in invalidnosti, pač pa ob seštevku vseh kriterijev za odmero dopusta skupaj, ki jih je tožnica izpolnjevala.

11. Ustava (Ur. l. RS št. 33/91 - URS) v 2. členu določa, da je Slovenija pravna in socialna država, ob tem je izpodbijani 12. člen ZUPPJS16 jasen in določen, pri čemer je dosežen tudi namen zakona, to je stabilizacija javnih financ za leto 2016. Torej gre za ukrep države, ki je tudi začasne narave. Ob navedenem iz zakona ne izhaja, da starejši delavci ali invalidi ne uživajo vseh pravic iz zakonov, ki jih je tožnica citirala. Tožnica kot pritožbeni razlog navaja tudi, da je enaka ureditev vsebovana tudi v ZUPPJS17, vendar pritožbeno sodišče navaja, da navedeno ni pravna podlaga za vložitev zahteve za presojo ustavnosti zakona. Določba 39. člena ZDDO, na podlagi katere bi bilo tožnici odmerjeno 5 dni letnega dopusta za starost nad 50 leti in 5 dni iz naslova invalidnosti ni izvzeta iz omejitve, hkrati pa bi tudi mnogi drugi javni uslužbenci oziroma funkcionarji bili upravičeni celo do večjega števila dni dopusta, kot pripada tožnici in tako ne gre za diskriminacijo tožnice na podlagi starosti, invalidnosti ali spola.

12. URS v 14. členu ureja enakost pred zakonom in določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spor, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino, kar pa v konkretnem primeru ni bilo kršeno, saj omenjeno določilo ureja omejitev dopusta na 35 dni za vse javne uslužbence in uslužbenke ter funkcionarje in funkcionarke enako.

13. Ob navedenem tudi ni kršen 52. člen URS, ki določa, da je invalidom v skladu z zakonom zagotovljeno varstvo ter usposabljanje za delo. Navedeno določilo ne ureja večjega števila dni letnega dopusta za invalide (tožnici je bilo odmerjeno za delovno invalidnost 5 dni dopusta), prav tako URS ne določa večjega števila dni letnega dopusta starejšim delavcem (tožnici je bilo odmerjeno 5 dni dopusta), seveda z omejitvijo dopusta za leto 2016 35 dni po določilih 12. člena ZUPPJS16 iz razloga stabilizacije javnih financ.

14. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

15. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, to je takse za pritožbo in poštnine, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.