Jedro

Prosilec, ki zaprosi za BPP v kazenski zadevi, v kateri je obdolženec, nima zahteve, ki bi bila lahko nerazumna, ima pa lahko pričakovanje, da ne bo spoznan za krivega očitanega mu kaznivega dejanja oziroma pričakovanja, ki se nanašajo na odmero kazenske sankcije. Tako pričakovanje že po naravi stvari ne more biti ne nepravično ne nemoralno. Ne ZBPP ne ZKP ne kakšen drug zakon ne določajo pogojev, ki bi pravico do BPP za osumljene, obdolžene ali obsojene v kazenskem postopku, omejevali drugače od pravice do BPP, ki jo imajo tožene stranke npr. v pravdi. Z uveljavitvijo ZBPP-B je zakonodajalec namenoma izenačil pogoje za pridobitev BPP tudi za kazenski postopek. To pomeni, da možnost dodeljevanja BPP obdolžencem v kazenskem postopku, kljub posebnostim kazenskega postopka, ne sme biti drugačna od možnosti dodelitve BPP tožniku v pravdnem postopku.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 192/2015 z dne 30. 1. 2015 odpravi in zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Podpredsednica Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju: organ za brezplačno pravno pomoč) zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) z dne 29. 1. 2015 za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči prve in druge stopnje v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kopru I K 1990/2015 zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je sicer bistveni element pravice do poštenega sojenja in je njen namen zagotoviti dejansko enakost strank v kazenskem postopku, vendar je ta pravica fakultativna ali obligatorna. Vendar če obramba ni obvezna, tako kot v obravnavanem primeru, je potrebno v skladu s pravili in načeli veljavnega prava gledati na načelo pravičnosti. Na to načelo se na abstraktni ravni opira tretji odstavek 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP), ki določa, da je zadeva očitno nerazumna, kadar je v nasprotju z načelom pravičnosti. Tožena stranka pojasni okoliščine glede teže kaznivega dejanja in osebnosti storilca, ki jih je ugotovila. Pojasni, da ne gre za zapleten kazenski postopek ter pojasni konkretne okoliščine primera (prosilec je bil že večkrat pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivih dejanj zoper premoženje, ima odprtih še več zadev zaradi tatvine po 205. členu KZ-1). Glede na splošna načela kazenskega prava strokovna pomoč zagovornika oziroma dodelitev BPP tožniku v tem primeru ni potrebna, saj bo pošten postopek zagotovljen tudi brez le-te. Po smislu in namenu BPP je potrebno kateregakoli prosilca zavrniti, če je njegova zahteva v očitnem nasprotju z načelom pravičnosti. Pri tem se sklicuje na sodbe Upravnega sodišča (IV U 95/2014, II U 103/2014). Dodelitev BPP bi bila tudi nesorazmerna glede na opis in težo očitanih dejanj ob dejstvu, da je sodišče v kazenskem postopku dolžno postopati v skladu s kazensko - pravnimi načeli, ki jih tožena stranka navaja. Zato po mnenju tožene stranke v obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP, ki mora biti izpolnjen, poleg finančnega in premoženjskega stanja tožnika.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija navedeno odločitev. Toženi stranki očita, da je na podlagi 33. člena ZBPP opravila zgolj vpogled v Centralni register prebivalstva Republike Slovenije in kazenski vpisnik Okrožnega sodišča v Kopru, ne pa tudi registra transakcijskih računov pri AJPES-u in v podatke o gospodinjstvu. Zato ni mogla pridobiti zadostnih informacij o tožnikovi osebnosti, okoliščinah in dejstvih konkretne kazenske zadeve, niti celotnega vpogleda v tožnikovo finančno in premoženjsko stanje. Navaja 11. člen, 12. člen in 13. člen ZBPP, ki jih citira. Tožnik je brez dohodkov, njegov povprečni mesečni dohodek pa ni presegal višine dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka (269,20 EUR), premoženje tožnika pa tudi ne dosega zneska 13.780,00 EUR. Tožena stranka ni upoštevala, da je bil tožnik obtožen kaznivega dejanja po 3. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, ki obravnava tatvino na posebno predrzen način, za kar se storilca kaznuje z zaporom do petih let. Ker tožnik nima pravnega znanja, je pomembno, da ga pri tako hudem kaznivem dejanju zastopa odvetnik, ki bo lahko učinkovito zastopal njegove pravice in pravne koristi. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je bistveni element pravice do poštenega sojenja. V drugih kazenskih zadevah, kot jih navaja, kjer je zagrožena kazen zapora do treh let, mu je bila odobrena prošnja za BPP. Pri presoji upravičenosti dodelitve BPP je pomembno upoštevati tudi osebnost storilca. Tožnik ima namreč že od leta 2008 duševne in psihične težave in osebnostne motnje in ni sposoben v celoti razumeti dogajanja v sodni dvorani. Zato ni sposoben razumno začeti postopka, se ga samostojno udeleževati ali v postopku samostojno podajati predloge. Navaja psihiatrično izvedensko mnenje z dne 13. 3. 2013. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in tožniku dodeli redno BPP, toženi stranki pa naloži vračilo stroškov postopka.

Tožena stranka je dostavila upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Po prvem odstavku 1. člena ZBPP je namen BPP uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Za sodno varstvo po ZBPP se po drugem odstavku istega člena med drugim šteje tudi varstvo pred obtožbami v kazenskih zadevah. Po prvem odstavku 7. člena ZBPP se BPP lahko odobri med drugim za pravno svetovanje, pravno zastopanje in za druge pravne storitve, ki so določene z zakonom, za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči v Republiki Sloveniji. Iz navedenega izhaja, da se BPP po ZBPP dodeljuje v zvezi z uveljavljanjem pravice do sodnega varstva, kamor zakon šteje tudi varstvo pred obtožbami v kazenskih zadevah. Pogoj za dodelitev BPP iz prvega odstavka 24. člena ZBPP, po katerem je treba pri presoji o dodelitvi BPP kot pogoje upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, je med drugim tudi to, ali zadeva ni očitno nerazumna. ZBPP šteje, da je zadeva očitno nerazumna med drugim tudi v primeru, če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek 24. člena ZBPP).

Izpodbijana odločitev temelji na stališču, da glede na okoliščine konkretnega primera, dodelitev BPP tožniku za kazenski postopek, ki teče zoper njega, ni v interesu pravičnosti iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Takšno stališče je po presoji sodišča napačno, kljub temu, da se opira na upravnosodno prakso. Vendar je ta praksa različna in ne gre za enotno upravnosodno prakso1. Zato sodišče tudi v tem primeru (enako kot že v sodbah I U 1643/2011, I U 1807/2012, I U 1850/2012, I U 1935/2012 in I U 230/2014) pojasnjuje, da pravičnost in morala, na katero se nanaša tretji odstavek 24. člena ZBPP, ne moreta biti pogoj za ocenjevanje pravičnosti dodelitve BPP za obrambo obdolženega v kazenskem postopku na način, na kakršnega je to v obravnavani zadevi storila toženka. Po presoji sodišča namreč tožnikove vloge za dodelitev BPP ni mogoče ocenjevati z vidika pravičnosti, na katero se nanaša pravičnost iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Prosilec, ki zaprosi za BPP v kazenski zadevi, v kateri je obdolženec, nima zahteve, ki bi bila lahko nerazumna, ima pa lahko pričakovanje, da ne bo spoznan za krivega očitanega mu kaznivega dejanja oziroma pričakovanja, ki se nanašajo na odmero kazenske sankcije. Tako pričakovanje že po naravi stvari ne more biti ne nepravično ne nemoralno.

ZBPP v 8. členu jasno določa, v katerih zadevah se BPP ne dodeli. Med temi navaja zadeve zaradi kaznivih dejanj razžalitve, obrekovanja, žaljive obdolžitve in opravljanja (prva alineja navedenega člena), vendar se v teh primerih pogojev za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP niti ne ugotavlja. Ne ZBPP ne ZKP ne kakšen drug zakon ne določajo pogojev, ki bi pravico do BPP za osumljene, obdolžene ali obsojene v kazenskem postopku, omejevali drugače od pravice do BPP, ki jo imajo tožene stranke npr. v pravdi. V 3. členu ZBPP je sicer predvidena možnost drugačne ureditve BPP prav zaradi morebitnih potreb glede na vrsto postopka, vendar zakonodajalec BPP za kazenske postopke ni uredil drugače. Nasprotno, z uveljavitvijo ZBPP-B je zakonodajalec namenoma izenačil pogoje za pridobitev BPP tudi za kazenski postopek2. To pomeni, da možnost dodeljevanja BPP obdolžencem v kazenskem postopku, kljub posebnostim kazenskega postopka, ne sme biti drugačna od možnosti dodelitve BPP tožniku v pravdnem postopku.

Zato po mnenju sodišča navedenih določb 24. člena ZBPP ni mogoče razlagati na način, na kakršnega jih razlaga tožena stranka. Sodišče se sicer strinja s stališčem toženke, da mora vsak prosilec izpolnjevati pogoje, ki jih določa 24. člen ZBPP, vendar je zahteva po izpolnjevanju teh pogojev že po zakonskem besedilu vezana na naravo zadeve, na katero se nanaša prošnja za BPP. Pri presoji kriterijev iz prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP torej ne gre za presojo razumnosti zahteve za dodelitev BPP, temveč za presojo razumnosti zadeve (pričakovanja oz. zahtevka), v zvezi s katero je vložena prošnja za dodelitev BPP.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in sodne prakse, na katero se sklicuje, izhaja, da gre pri načelu pravičnosti iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP za „interes pravičnosti“ iz 6. člena EKČP, vendar sodišče temu stališču ne more slediti. Tretji odstavek 6. člena EKČP res določa minimalne pravice, ki jih ima, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, med drugimi tudi pravico, da dobi zagovornika brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti (točka c). Gre za interes pravičnosti, kot so ga vsebovale tudi določbe ZKP do uveljavitve sprememb ZBPP leta 2008 (Uradni list RS, št. 23/08 – v nadaljevanju ZBPP-B). Stališča, ki jih toženka navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe in ki vplivajo na zagotavljanje poštenega postopka, je sodna praksa izoblikovala glede na to, tj. prej veljavno zakonsko ureditev, ki BPP za kazenske postopke ni predvidevala. Je pa v kazenskih postopkih omogočala postavitev zagovornika na stroške države tudi v primerih, ko postavitev zagovornika ni obvezna, če je bilo to v interesu pravičnosti3. Načelo pravičnosti in morale iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP pa odobritev brezplačne pravne pomoči odreka. Po navedenem torej obeh, čeprav jezikovno podobnih določb (obe vsebujeta pojem pravičnosti), ni mogoče enačiti. To pomeni, da pri presoji upravičenosti do BPP za obdolženca v kazenskem postopku ne gre za presojo upravičenosti do dodelitve zagovornika, kot je bila ta urejena s prej navedenimi določbami ZKP. Zgolj to, da je ZBPP-B razveljavil te določbe ZKP, pa tudi ne pomeni, da jih na enak način nadomeščajo določbe 24. člena ZBPP. Iz navedenih razlogov se pravna stališča, na katera se opira odločitev v obravnavani zadevi (kot tudi npr. že v zadevah I U 230/2014, I U 1935/2012, I U 1850/2012, I U 1807/2012 in I U 1643/2011), razlikujejo od pretežnega dela prejšnje sodne prakse, ki se je omejevala na preizkus pravilne uporabe načela pravičnosti v smislu 6. člena EKČP oziroma prej veljavne ureditve ZKP.

Glede na navedeno je toženka nepravilno uporabila določbe prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP, zato je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo organu za BPP v ponovno odločanje.

Ker Upravno sodišče ni pristojno za odločanje o prošnji za BPP, razen v izjemnih primerih, ko so izpolnjeni pogoji po 65. členu ZUS-1, sodišče v tej zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije. V konkretnem primeru pogoji iz 1. in 2. točke prvega odstavka 65. člena ZUS-1 niso izpolnjeni, saj tožnik težko popravljive škode niti ne zatrjuje in tudi narava stvari (delitev oblasti) v danih okoliščinah konkretnega primera odločanja sodišča o prošnji za BPP ne zahteva. Zaradi tega je sodišče ugodilo tožbi in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285 EUR (drugi odstavek 3. člena omenjenega pravilnika), ki se povišajo za 22 % DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).