Jedro

Pritožba ne pojasni, v čem naj bi prisotnost predlagateljeve partnerke deklico ogrožala. Iz mnenja CSD izhaja, da je oče sposoben stike z deklico izvajati samostojno; ima ustrezne starševske kapacitete in bo znal v času stika poskrbeti za deklico in varovati njene koristi. Z ničemer ni izkazano, da bi bila deklica ob stikih z očetom ogrožena na način, ki bi narekoval posebno omejevanje stikov oz. določitev načina izvajanja stikov (omejitev prisotnosti tretjih oseb ali drugačen poseg v stike med deklico in očetom).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju: sodišče) je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu in tudi po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo, s katero je uredilo stike med mld. A. A. in predlagateljem. Ti potekajo vsako sredo, ko predlagatelj ob 16. uri prevzame deklico v vrtcu, in trajajo do 19. ure (I. točka izreka). Za primer kršitve obveznosti iz te začasne odredbe je določilo denarno kazen v višini 500 EUR (II. točka izreka). Začasna odredba stopi v veljavo z dnem njene izdaje in velja do drugačne odločitve sodišča oz. do pravnomočnega zaključka sodnega postopka za varstvo koristi otroka (III. točka izreka), pritožba pa ne zadrži njene izvršitve (IV. točka izreka).

2. Nasprotna udeleženka odločitve sodišča ne sprejema in zoper njo vlaga pravočasno pritožbo. V njej poudarja, da stikom hčerke s predlagateljem ne nasprotuje. Vendar pa bi morali potekati brez prisotnosti tretjih oseb. Opozarja, da sta s partnerko predlagatelja v hudem konfliktu. Ni v dekličino korist, da so v času stikov prisotne tudi tretje osebe. Takšno širitev bi bilo treba vzpostavljati postopoma, pa še to ob predpostavki nekonfliktnega odnosa med njo in predlagateljevo partnerko.

3. Pritožba je bila vročena predlagatelju, ta pa se nanjo ni odzval. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče je pravilno uporabilo določbo 161. člena Družinskega zakonika (DZ). Ta zapoveduje izdajo začasne odredbe (že) v primerih verjetne izkazanosti otrokove ogroženosti. Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oz. verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju (drugi odstavek 157. člena DZ).

6. Sodišče je zgoraj navedene kriterije pravilno uporabilo. V izpodbijanem sklepu je jasno, prepričljivo in izčrpno pojasnilo dekličino ogroženost. Iz mnenja CSD izhaja, da odsotnost stikov z očetom zavira dekličin razvoj čustvene navezanosti nanj. Deklica se stikov z očetom veseli in tudi v času, ko so potekali stiki pod nadzorom, ni izkazovala stiske. Oče ima ustrezne starševske kapacitete ter zna poskrbeti za deklico in njene koristi. Ob njem se deklica počuti varno in sproščeno. Nenazadnje tudi nasprotna udeleženka stikom med predlagateljem in deklico ne nasprotuje ter se strinja z njihovim obsegom. Pritožbeno ost usmerja (le) v prisotnost predlagateljeve partnerke v času stika. V pritožbi opozarja na hud konflikt, ki ga ima z njo. Zato se zavzema, da bi stiki potekali brez njene prisotnosti.

7. Vendar pa pritožba ostane na ravni posplošenih zatrjevanj. Zgolj z navedbo, da imata s predlagateljevo partnerko konflikt in da deklici njena prisotnost v času stika ni v korist, pritožnica ne more uspeti. Pritožba ne pojasni, v čem naj bi prisotnost predlagateljeve partnerke deklico ogrožala. Iz mnenja CSD izhaja, da je oče sposoben stike z deklico izvajati samostojno; ima ustrezne starševske kapacitete in bo znal v času stika poskrbeti za deklico in varovati njene koristi. Z ničemer ni izkazano, da bi bila deklica ob stikih z očetom ogrožena na način, ki bi narekoval posebno omejevanje stikov oz. določitev načina izvajanja stikov (omejitev prisotnosti tretjih oseb ali drugačen poseg v stike med deklico in očetom). Ker tudi pritožbene navedbe teh dilem konkretneje ne naslavljajo, jim pritožbeno sodišče ni sledilo.

8. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, podane pa tudi niso kršitve materialnega in procesnega prava, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo v skladu s prvim odstavkom 151. člena ZPP.