Jedro

Izmenično tekanje in plazenje po neravnih tleh, čeprav v polni vojaški opremi) ne predstavlja tveganja, ki bi bilo večje od običajnega in pri katerem bi se udeleženci take aktivnosti srečevali z nevarnostmi, ki presegajo tiste, ki spremljajo vsakodnevna oziroma običajna opravila. Vendar je bil konkreten primer specifičen. Vojaki so se morali na opisan način hitro premikati po terenu, na katerem so bile kotanje, ki jih zaradi poraščenosti s travo ni bilo mogoče opaziti. Poleg tega tožnik ni bil poklicni vojak, temveč se je poškodoval na služenju vojaškega roka.

Kriterij nevarne dejavnosti se pri vojakih (poklicnih in tistih na služenju vojaškega roka) strožje presoja kot pri civilistih, vendar to ne pomeni, da za vojake ni nevarna nobena dejavnost. V tem primeru je bila zaradi okoliščin nevarnost vaje povečana tako, da je bil nastanek škode odvisen od naključja. Zato posledic poškodbe ni mogoče naložiti v breme tožniku, ki je vajo opravljal v skladu z ukazi nadrejenega, temveč tistemu, ki je organiziral vajo v takšnih razmerah z namenom prilagajanja vojaškega urjenja okoliščinam resničnega vojaškega spopada.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zaradi plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel med vojaško vajo. Sodišče prve stopnje je njegovemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženko obsodilo na plačilo odškodnine v višini 6.530,63 EUR (prej 1,565.000 SIT). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženkino pritožbo in v obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženka zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vojaška vaja, pri kateri se je poškodoval tožnik, ni nevarna dejavnost, zato toženka za poškodbo ni objektivno odgovorna. Tožnik je služil vojaški rok v vojašnici v Pivki in je dobro poznal značilno kraško okolje. Zato je vedel, da so bile na tem območju kotanje. Ne glede na to pa so vojaki navajeni na gibanje po različnih terenih, tudi če jim niso vnaprej znani. Poleg tega je bilo kotanje mogoče zaznati, čeprav so bile prikrite s travo. Pri poklicnem vojaškem usposabljanju je kriterij nevarnosti drugačen kot pri podobnih dejavnostih civilistov ali vojakov na služenju vojaškega roka. Od poklicnega vojaka se zahteva stalna pripravljenost, posebna pazljivost in hitra reakcija pri vsaki vojaški vaji.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Toženka v reviziji ne navede, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi zagrešili nižji sodišči. Ker revizijsko sodišče na procesne kršitve ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), tega nekonkretiziranega očitka ni upoštevalo.

7. Pojem nevarna dejavnost je pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem posameznem primeru vsebinsko pojasniti. Tako je po sodni praksi nevarna dejavnost takšna, ki v konkretnih okoliščinah pomeni po svoji naravi in načinu povečano nevarnost nastanka škode za okolico, kar terja povečano pozornost oseb, ki to dejavnost opravljajo in oseb, ki z njo prihajajo v stik (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

8. Sodna praksa je dejavnost opredelila kot nevarno ne le tedaj, ko je glede na življenjske izkušnje pogostost škodnih posledic pri taki dejavnosti večja (hkrati pa je pričakovati, da škoda ne bo majhna), marveč tudi takrat, ko dejavnost sama po sebi sicer ni nevarna, postane pa nevarna glede na okoliščine v konkretnem primeru (objektivno merilo) in glede na tistega, ki dejavnost opravlja (subjektivno merilo).

9. Revizijsko sodišče je pri odločanju, ali toženka za nastalo škodo objektivno odgovarja, vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je potrdilo pritožbeno sodišče – tretji odstavek 370. člena ZPP: a) tožnik se je poškodoval pri vojaški vaji v času služenja vojaškega roka; b) vaja je potekala tako, da je moral v polni vojaški opremi izmenično tekati in se plaziti po tleh; c) tempo gibanja je bil hiter, pri čemer ga je narekoval poveljnik, prav tako kot smer gibanja, ki ga vojak ni smel prilagoditi terenu ali osebnim zmožnostim, saj bi s takšnim ravnanjem kršil ukaz; d) teren, po katerem so se vojaki premikali, je bil neraven kraški teren, ki je delno skalnat, zelo razgiban in na katerem so sorazmerno globoke, s travo poraščene kotanje; e) zaradi zapovedanega hitrega gibanja in zaradi tega, ker so bile kotanje poraščene s travo, jih ni bilo mogoče pravočasno opaziti in f) tožnik se je poškodoval, ker je med vajo stopil v kotanjo, ki je ni videl. 10. Opisana vaja sama po sebi (izmenično tekanje in plazenje po neravnih tleh, čeprav v polni vojaški opremi) ne predstavlja tveganja, ki bi bilo večje od običajnega in pri katerem bi se udeleženci take aktivnosti srečevali z nevarnostmi, ki presegajo tiste, ki spremljajo vsakodnevna oziroma običajna opravila. Vendar je bil konkreten primer specifičen. Vojaki so se morali na opisan način hitro premikati po terenu, na katerem so bile kotanje, ki jih zaradi poraščenosti s travo ni bilo mogoče opaziti. Ker je moral tožnik vajo izvajati v takšnih okoliščinah povečane nevarnosti, imata nižji sodišči prav, da je treba vajo šteti za nevarno dejavnost. Podobno odločitev je Vrhovno sodišče sprejelo v primeru II Ips 50/2003 z dne 8. 1. 2004, ko je kot nevarno dejavnost opredelilo plazenje vojaka v polni vojni opremi v gozdu in po skalnatem terenu, pri čemer posameznih skal z ostrimi robovi zaradi prekritosti z listjem ni bilo mogoče opaziti. Za odločitev pa je pomembno tudi, da tožnik ni bil poklicni vojak, temveč se je poškodoval na služenju vojaškega roka. To okoliščino je kot subjektivno merilo za opredelitev nevarne dejavnosti Vrhovno sodišče upoštevalo v številnih svojih odločitvah (npr. v zadevah II Ips 50/2003 z dne 8. 1. 2004, II Ips 844/2005 z dne 6. 3. 2008 in II Ips 119/2006 z dne 28. 2. 2008). Revizijska navedba, da je bil tožnik poklicni vojak, pa pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, zato je revizijsko sodišče ni upoštevalo.

11. Po drugi strani ima toženka prav, da se kriterij nevarne dejavnosti pri vojakih (poklicnih in tistih na služenju vojaškega roka) strožje presoja kot pri civilistih, vendar to ne pomeni, da za vojake ni nevarna nobena dejavnost. V tem primeru je bila zaradi okoliščin nevarnost vaje povečana tako, da je bil nastanek škode odvisen od naključja. Zato posledic poškodbe ni mogoče naložiti v breme tožniku, ki je vajo opravljal v skladu z ukazi nadrejenega, temveč tistemu, ki je organiziral vajo v takšnih razmerah z namenom prilagajanja vojaškega urjenja okoliščinam resničnega vojaškega spopada. Toženkine trditve o tem, da so bile kotanje vnaprej vidne, pa so nedovoljene.

12. Toženka je zato odgovorna tožniku za nastalo škodo po načelu objektivne odgovornosti (drugi odstavek 131. člena, 149. in 150. člen OZ), te odgovornosti pa se po 153. členu OZ ni uspela razbremeniti.

13. V okviru presoje uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti revizijsko sodišče ugotavlja, da prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo ustreza merilom iz 179. člena OZ.

14. Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.