Jedro

Obdolženi je s tem, ko je vrgel poleno v šipo traktorja in jo razbil pri tem pa zadev v glavo v kabini sedečega oškodovanca in mu povzročil hudo telesno poškodbo z enim ravnanjem uresničil objektivne znake dveh kaznivih dejanj. Ne gre pa za navidezni idealni stek, saj temu nasprotuje dejstvo, da je eno od dejanj (poškodovanje tuje stvari) storil naklepno, drugo kaznivo dejanje (huda telesna poškodba) pa iz malomarnosti.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega J. K. se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se znižata določena kazen za obdolžencu drugoočitano kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po III. in I. odstavku 134. člena KZ na 4 (štiri) mesece zapora, enotna izrečena kazen pa na 5 (pet) mesecev zapora, v preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obdolženi J. K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po I. odstavku 224. člena KZ in kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po III. in I. odstavku 134. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je bila določena kazen dveh mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje kazen šestih mesecev zapora, na kar mu je sodišče prve stopnje, po določilih KZ o steku izreklo enotno kazen sedmih mesecev zapora. Nadalje je bilo odločeno, da je obdolženi dolžan oškodovancu plačati odškodninski zahtevek v višini 673.074 EUR s pripadajočimi zakonskimi obrestmi od 15.03.2004 dalje do plačila, pod izvršbo. Skladno določilom I. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil obdolženi obsojen še na povrnitev stroškov kazenskega postopka v višini 474,48 EUR ter plačilo povprečnine, odmerjene na 500 EUR.

Proti tej sodbi se je pritožil zagovornik obdolženega J. K. iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec-svétnik Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije - Zunanjega oddelka v C. F. H. je v pisno podanem mnenju o pritožbi predlagal, da se ta zavrne kot neutemeljena in izpodbijana sodba potrdi. Na posredovano mnenje obdolženi in zagovornik nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V nasprotju s pritožnikom senat sodišča druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi dokazov izvedenih na glavni obravnavi v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje te kazenske zadeve in v postopku v katerem ni zagrešilo v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ob razsoji tudi pravilno uporabilo kazenski zakon, ko je obdolženega spoznalo za krivega storitve očitanih mu kaznivih dejanj. Povedanega ne morejo ovreči zatrjevanja pritožnika v vloženi pritožbi.

Po proučitvi zadeve torej senat sodišča druge stopnje ni mogel slediti pritožniku, ko ta graja pravilnost in popolnost po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja glede obeh obdolžencu očitanih kaznivih dejanj. Ni namreč res, da temelji odločitev sodišča prve stopnje zgolj na izpovedbi oškodovanca P. S., ne upošteva pa tega, kar sta o takratnih dogodkih povedala obdolženi in priča M. Š. Ob upoštevanju navedenih je namreč sodišče prve stopnje presodilo tudi druge v spisu se nahajajoče dokaze, prav ti pa so pokazali, da je mogoče oškodovancu verjeti, ne pa tudi obdolžencu in priči Š., njegovemu sinu. Analiza izvedenih dokazov tako pokaže, da sta zaradi interesa za izid proti obdolžencu vodenega kazenskega postopka poskušala prikazati takratne dogodke drugače od dejansko potekajočih slednja dva in ne oškodovanec, kot to skuša prikazati pritožnik, pri čemer niti ne pove zakaj bi bil ta pristranski in kakšen interes naj bi ga pri tem vodil. Zahteva po povrnitvi škode, vsaj tiste prijavljene v kazenskem postopku, katera je z ravnanjem obdolženca dejansko nastala, tega nikakor ne more predstavljati.

Prisoja vseh v postopku izvedenih dokazov pokaže, da so takratni dogodki dejansko potekali tako, kot je to pojasnil oškodovanec, kateremu je sodišče prve stopnje upravičeno poklonilo vero. Že iz tega kar sta pojasnila obdolženi in oškodovanec izhaja, da je slednji takrat plužil sneg, za kar je bil zadolžen, čemur pa je nasprotoval obdolženi, ne le takrat, ampak tudi že prej. Gre za pomembno okoliščino, katera pritrjuje zaključku, da je imel obdolženi interes izzvati konflikt z oškodovancem in ne slednji, kateri je želel le to, da bi lahko delo nemoteno opravil, v čemer sta ga ovirala obdolženi in njegov sin, saj se traktorju, na katerem je bil nista umaknila, ampak nadaljevala s prižiganjem tam stoječega bagra. Kljub temu oškodovanec takrat iz kabine traktorja ni izstopil kot trdita obdolženi in njegov sin in zaradi tega tudi ne prišel do njiju in jima grozil z mečem v roki, s katerim naj bi tudi zamahoval. Gre za očitno prilagojene navedbe obdolženca in priče Š., kar izhaja že iz razlik med njima, analiziranih v razlogih izpodbijane sodbe. Še bolj pa tema njunima trditvama nasprotujejo objektivni dokazi pridobljeni prej kot v eni uri po storitvi obdolžencu očitanih kaznivih dejanj. Iz v spisu se nahajajočih fotografij, katere se ujemajo z navedbami z v zapisniku o ogledu kraja dejanja in zatrjevanji oškodovanca namreč izhaja, da je oškodovanec svoj traktor ustavil več kot šest metrov pred stoječim bagrom gledano iz smeri iz katere je pripeljal. Na tem mestu so bili namreč najdeni drobci stekla razbite šipe traktorja, pri čemer v snegu ni bilo najti sledov krvi, te pa je pri oškodovancu zaznal tudi obdolženi (listna številka 40 spisa). Gre za dokaz kateri potrjuje, da oškodovanec ni bil poškodovan zunaj vozila, katerega je vozil, torej tudi ne ob padcu na plug bagra, kot to skuša prikazati pritožnik. Na tleh najdeni drobci stekla in tisti, skupaj z lesenim polenom najdeni v kabini traktorja, kar vse je moč videti iz v spisu se nahajajočih fotografijah tako zanesljivo pokažejo, da je bila šipa razbita prav z navedenim polenom, katerega je vrgel obdolženi v trenutku, ko je v kabini sedel oškodovanec. Poleno, katero je dolgo le 0,5 metra in širok 0,09 metra je glede na velikost šipe razvidne iz fotografij ob močnem metu lahko razbilo šipo in se znašlo v kabini, pri tem pa je imelo še vedno dovolj moči, da je ob zadetju v glavo oškodovanca tega poškodovala tako, da je zadobil hudo telesno poškodbo, kot je v svojem mnenju pojasnil izvedenec sodno medicinske stroke. Ta je sicer res dopustil možnost poškodovanja tudi na način, da je oškodovanec padel na plug, kar pa je le ena od možnosti, po mnenju enakovredna poškodovanju z vrženim polenom, kar pa je obdolžencu z zgoraj navedenimi dokazi dokazano in pomeni, da tudi izvedenec v svojem mnenju pritrjuje oškodovancu, najmanj pa ga ne negira. V prid temu, da je bil oškodovani res poškodovan na opisan način govore nadaljnje ugotovitve dokaznega postopka, da je bil njegov traktor parkiran 100 metrov naprej od mesta najdenja drobcev stekla, kar pomeni, da drži navedba P. S., da se je moral obdolžencu z vožnjo vzvratno do tja umikati. To pa le še dodatno potrjuje agresivnost in takratna napadalnost obdolženega usmerjeno proti oškodovancu. Zadeve pri tem ne moreta spremeniti nadaljnji navedbi v pritožbi. Prva je, da drobci stekla niso bili najdeni na oškodovančevem telesu. Ali so bili tam najdeni ali ne res ni bilo zanesljivo ugotovljeno, je pa mogoče s precejšnjo gotovostjo trditi, da so bili. To pa za razsojo niti ni odločilno, saj ta okoliščina, zlasti v medicinski dokumentaciji očitno ni bila zabeležena zaradi tega, ker so se zdravniki ukvarjali predvsem s težjo poškodbo, torej z zlomom, ne pa z morebitnimi praskami, katere, glede na to, da niso bile omenjene, niso bile potrebne posebnega zdravljenja. Prav nobenega razloga pa ni bilo za ugotavljanje tega, ali morda šipa na traktorju oškodovanca ni bila razbita že prej, saj tega niti obdolženi, niti priča Š. nista nikoli trdila. Trdila sta prav nasprotno in sicer to, da je bila poškodovana v obravnavanem dogodku, seveda na način kot sta povedala ona dva.

Ob ostalih pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je storitev obeh obdolžencu očitanih kaznivih dejanj temu v objektivnem pogledu dokazana. Iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane sodbe, katerim se pridružuje tudi sodišče druge stopnje, pa mu je dokazana tudi v subjektivnem pogledu, kar pomeni, da je obdolženi za njuno storitev kazensko odgovoren.

O vsem doslej povedanem je sodišče prve stopnje podalo jasne in dovolj prepričljive razloge, oprte na izvedene, pravilno ocenjene in korektno povzete dokaze. To pa pomeni, da v postopku ni zagrešilo v pritožbi smiselno uveljavljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, tiste iz 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP. Ob razsoji pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo kazenski zakon, ko je obdolženca, kateri je res z enim samim metom polena uresničil znake dveh kaznivih dejanj, spoznalo za krivega storitve obeh mu očitanih. Pritožnik nima prav, ko z uporabo neposrečenega primera s kaznivim dejanjem povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti trdi, da gre v danem primeru le za navidezni idealni stek med obema kaznivima dejanjema. Takšni trditvi nasprotuje dejstvo, da je obdolženi ob uresničitvi objektivnih znakov očitanih mu kaznivih dejanj z enim ravnanjem v subjektivnem pogledu uresničil znake dveh kaznivih dejanj, saj je v prvem primeru ravnal naklepno, v drugem pa iz malomarnosti. To pa ugotavlja že pritožnik sam, kot izhaja iz obrazložitve pritožbe.

V zvezi s pritožbo vloženo v korist obdolženca je sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje še v njeni odločbi o kazenskih sankcijah. Pri tem je tako kot sodišče prve stopnje tudi ono prišlo do prepričanja, da je potrebno pri obdolžencu poseči po strožji kazenski sankciji, torej zaporu. Nikakor ni mogoče mimo dejstva, da podatki spisa in obdolženčeva predkaznovanost kažejo, da gre pri njemu za človeka, kateri je brez pravega razloga sposoben grobo napasti ne le premoženja drugega ampak tudi tega poškodovati. Pred izrekanjem groženj ga ne ustavi niti to, kje se nahaja, saj je proti oškodovancu to počel tudi na sodišču. To pa pomeni, da je napočil čas, ko je potrebno dati obdolžencu vedeti, da si je izbral napačen način reševanja zanj, ne pa tudi druge, obstoječih nesporazumov, o čemer bo imel čas razmisliti na prestajanju kazni zapora. Kljub temu se zdi v izpodbijani sodbi določena kazen za obdolžencu drugoočitano kaznivo dejanje in posledično izrečena enotna kazen nekoliko previsoka. Pri določitvi navedene posamične kazni je sodišče prve stopnje le premalo upoštevalo, da gre za storitev kaznivega dejanja storjenega iz malomarnosti, pri izreku enotne kazni pa, da mora obdolženi skrbeti za otroke. Z upoštevanjem navedenega je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo na način razviden iz izreka te sodne odločbe, v nespremenjenih delih pa to, ob zavrnitvi pritožbe obdolženčevega zagovornika, potrdilo.

Obdolženi je s pritožbo delno uspel, zato ni dolžan plačati povprečnine (II. odstavek 98. člena ZKP).