Up-414/00

19. 12. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe Občine A., ki jo zastopa Županja, na seji senata dne 19. decembra 2000

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba Občine A. zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cpg 44/2000 z dne 14. 9. 2000 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. Pg 206/99 z dne 24. 1. 2000 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnica navaja, da mora na podlagi v izreku navedenih sodb v roku osmih dni Splošni bolnišnici B. plačati 150 000 000 SIT z zamudnimi obrestmi od aprila 1994. Dolg po izpodbijanih sodbah na dan 6. 10. 2000 naj bi znašal 759 612 000 SIT, kar predstavlja slabo četrtino načrtovanega proračuna Občine A. za leto 2000.

2.Pritožnica med drugim pojasnjuje, da je po stališču sodišča pravni temelj za nastanek te obveznosti Dogovor o temeljih Družbenega plana obale za obdobje 1986-1990 (Uradne objave Primorskih novic št. 25/8 - v nadaljevanju: Dogovor), ki sta ga, skupaj s še drugimi podpisniki, sklenila tudi Izvršni svet skupščine Občine A. in Zdravstveni center B. Po mnenju sodišča naj bi določba 22. člena Dogovora vsebovala obligacijsko zavezo Občine A., da bo prodala objekte stare bolnišnice na območju občine A. in tako pridobljena sredstva namenila za izgradnjo nove bolnišnice v B. Sklenjeni Dogovor naj bi po stališču sodišča namreč imel značaj pogodbe in je zato predstavljal pravno podlago nastanku obveznosti pritožnice oziroma pravno podlago obligacijskega zahtevka Splošne bolnišnice B. kot pravne naslednice Zdravstvenega centra C.

3.Stališče pritožnice je, da družbeni dogovor ni mogel predstavljati podlage za nastanek obligacijskega razmerja oziroma civilnopravnih obveznosti. Po njenem mnenju pravilna opredelitev pravne narave družbenega dogovora ter opredelitev obveznosti udeležencev družbenega dogovora in sankcij za neizvajanje družbenega dogovora takšnih zaključkov, kot jih je napravilo sodišče, očitno ne dopušča. Družbeni dogovori prejšnjega pravnega sistema so namreč imeli pravno naravo abstraktnih pravnih aktov oziroma predpisov, v vseh primerih pa so bile obveznosti udeležencev družbenega dogovora samoupravne oziroma v današnjem pravnem jeziku javnopravne in ne civilnopravne (obligacijske) narave. Trajanje teh obveznosti se je omejevalo na obdobje, za katero je bil družbeni dogovor sklenjen, sankcija za njihovo neizpolnjevanje pa je bila "družbenopolitična odgovornost". V danem primeru, ko so se na aktivni strani v pravdi menjavale stranke, pri čemer naj bi Splošna bolnišnica B. iz pravde istopila in ponovno vstopila, pa naj bi poleg tega zahtevek Splošne bolnišnice B. medtem v vsakem primeru celo zastaral, česar sodišča niso upoštevala in se do tega vprašanja niso opredelila.

4.Glede na navedeno pritožnica ocenjuje, da stališče Višjega sodišča, da Dogovor predstavlja temelj za pritožničino obligacijsko pravno obvezo, temelji na očitno napačni uporabi prava. Sodišče naj bi s tako očitno napačno odločitvijo, za katero ni navedlo pravnih argumentov, ravnalo samovoljno in arbitrarno. Sodišče naj bi s tem pritožnico v nasprotju z drugim odstavkom 14. člena Ustave (splošno načelo enakosti pred zakonom) spravilo v neenak položaj nasproti drugim udeležencem družbenih dogovorov. Sodišča naj bi namreč nikoli doslej neizpolnitve obveznosti udeležencev družbenih dogovorov ne sancionirala civilnopravno. Pritožnica tudi meni, da ji je sodišče s tem, ko ni obravnalo njenih argumentov in je sledilo le navedbam Splošne bolnice B., za svoja stališča pa ni ponudilo nobenih argumentov, ki bi jih bilo mogoče razumno zastopati, kršilo pravice iz 22. člena (enako varstvo pravic) in 23. člena (pravica do sodnega varstva) Ustave ter pravico do lastnine (33. člen Ustave). Po mnenju pritožnice je sodišče z izpodbijanima sodbama kršilo tudi določbe 9. člena ("V Sloveniji je zagotovljena samouprava."), 138. člena (uresničevanje lokalne samouprave), 139. člena (občina) in 142. člena (dohodki občine) Ustave. Izvršitev izpodbijanih sodb naj bi namreč ogrozila zagotavljanje ustavno določenih javnih funkcij pritožnice.

5.Pritožnica vlaga ustavno pritožbo še pred izčrpanjem sicer vložene revizije po drugem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS).

6.Podana naj bi bila očitnost kršitve v smislu drugega odstavka 51. člena ZUstS, z izvršitvijo izpodbijanih sodb pa naj bi ji nastale tudi nepopravljive posledice. Izvršitev izpodbijanih sodb bi povzročila takšno zmanjšanje proračunskih sredstev, da zaradi tega pritožnica ne bi več mogla zagotavljati nekaterih pomembnih javnih funkcij oziroma bi prihajalo do večjih motenj, prav tako ne bi več mogla izpolnjevati svojih že prevzetih obveznosti (npr. iz naslova kreditov). Poleg tega je tudi prva tožeča stranka Republika Slovenija, katere zahtevek je bil z izpodbijanima sodbama zavržen, vložila revizijo. Kolikor bo z njo uspela, bo Republika Slovenija zahtevala od pritožnice plačilo po sodbah, pritožnica pa ne bo imela realnih možnosti za povrnitev teh sredstev od drugotožeče stranke Splošne bolnišnice B. Tudi v primeru, da bo uspela le pritožnica s svojo revizijo, do izvršitve pa bi medtem prišlo, naj bi bile možnosti povrnitve s strani Splošne bolnice B., ki posluje z izgubo več kot 1 milijardo SIT, nikakršne. Zato pritožnica tudi verjame, da bo drugotožeča izterjani denar, ki je bil iztožen kot investicijski denar, porabila za pokrivanje tekoče izgube. Pritožnica navaja, da se zaveda, da ob vloženi reviziji v primeru izvršbe lahko predlaga njen odlog. Vendar naj bi bila praksa sodišč na Obali takšna, da se takšnemu predlogu ne ugodi.

Pritožnica zato predlaga, naj Ustavno sodišče še pred dokončno odločitvijo o ustavni pritožbi v skladu z določbo 58. člena ZUstS zadrži izvršitev izpodbijane sodbe, ker bi ji sicer nastale težko popravljive oziroma nepopravljive posledice.

7.Pritožnica nadalje predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne v ponovno sojenje. Podrejeno in če bi Ustavno sodišče ugotovilo, da je bil predpis (Družbeni dogovori naj bi bili po enotnem stališču teorije in prakse predpisi) pravilno uporabljen, pa daje pobudo za oceno ustavnosti tega predpisa - Dogovora. Predlaga, naj se ugotovi, da je Dogovor prenehal veljati, 22. člen Dogovora pa naj se razveljavi, kolikor se razlaga tako, da njegove določbe veljajo neodvisno od veljavnosti Dogovora.

V skladu s prvim odstavkom 51. člena ZUstS se ustavna pritožba lahko vloži šele po izčrpanju vseh pravnih sredstev.

8.Pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev lahko Ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice (drugi odstavek 51. člena ZUstS). Ti dve predpostavki sta predpisani kumulativno in le izkazan obstoj obeh predpostavk je lahko podlaga za izjemno odločanje Ustavnega sodišča pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev. Šele, če je ustavna pritožba sprejeta v obravnavo, Ustavno sodišče lahko zadrži izvršitev izpodbijane sodne odločbe. Določba 58. člen ZUstS omogoča Ustavnemu sodišču, da v primeru, če je ustavna pritožba sprejeta, zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo spodbija, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive posledice.

9.Ustavno sodišče ocenjuje, da pritožnica v danem primeru ni izkazala obstoja nepopravljivih posledic v smislu drugega odstavka 51. člena ZUstS. Iz njenih navedb namreč izhaja, da zoper pritožnico izvršilni predlog na podlagi izpodbijanih sodb še niti ni vložen. Tudi v primeru, da bo vložen, ima pritožnica, kot to sama priznava, v izvršilnem postopku možnost predlagati odlog izvršbe. Ob vloženi reviziji in s tem možnosti, da Vrhovno sodišče morebitne kršitve odpravi, pa navedba, da naj bi sodišča na Obali imela prakso predloge za odlog izvršbe zavrniti, še ne utemeljuje izjemne interventne pristojnosti Ustavnega sodišča za odločanje po drugem odstavku 51. člena ZUstS . Sicer pa ima v primeru neuspeha s predlogom za odlog izvršbe pritožnica na voljo pravna sredstva.

10.S tem ko nastanek nepopravljivih posledic ni izkazan, enega od obeh nujnih pogojev za izjemno obravnavo Ustavnega sodišča pred izčrpanjem drugih pravnih sredstev ni. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo že iz tega razloga. Pri tem se ni spuščalo v obstoj drugih procesnih predpostavk. ZUstS pa ne omogoča, da bi pritožnik ob vložitvi ustavne pritožbe podrejeno (za primer, da z njo ne bi uspel) vložil pobudo za oceno ustavnosti predpisa in zato takšne podrejene pobude Ustavno sodišče ne presoja.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata: dr. Lojze Ude