Jedro

Kateri tožbeni zahtevek se v konkretnem primeru lahko uveljavi, negatorni ali vrnitveni, je med drugim odvisno od tega, ali ima tožnik stvar v dejanski oblasti ali ne, ali mu je bila stvar odvzeta ali ne. Za negatorno tožbo je bistveno, da tožniku stvar ni bila odvzeta, ampak je zgolj moten v izvrševanju lastninske pravice nad njo. Tožnik je zahteval prenehanje vznemirjanja v lastninski pravici, zatrjeval pa je, da sta si toženki sporni del njegovega zemljišča prilastili, da torej sam nima več oblasti nad njim. Trditve gredo bolj v smeri vrnitvenega zahtevka, zato je bil tožbeni zahtevek glede na postavljene trditve nesklepčen.

Sodišče prve stopnje je z zaslišanjem ugotovilo, da je tožnik obdržal posest na zemljišču, vendar izpoved stranke ne more nadomestiti njenih navedb. Dejstva, odkrita v postopku, ki jih nobena stranka ni zatrjevala, ni mogoče upoštevati.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka B. in J. U., Zminec 115, Škofja Loka, sta dolžna prenehati vznemirjati tožečo stranko D. K., Zminec 32, Škofja Loka, v njegovi lastninski pravici zemljišča parc. št. 550/1 in 549/3 v vl. št. 48 k.o. ... tako, da s severozahodnega dela parc. št. 550/1 k.o. .... odstrani ta nasip in makadamsko cesto v površini cca 20 m2 in preneha kakorkoli posegati v zemljišče parc. št. 550/1 in 549/3 k.o. ... v lasti tožeče stranke, v bodoče pa sta se dolžna vzdržati takšnega ali podobnega vznemirjanja, v roku 15 dni pod izvršbo," z a v r n e .

Tožeča stranka je toženi stranki dolžna povrniti njene stroške postopka v višini 2.624,07 EUR v 15. dneh pod izvršbo v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teče od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijane odločbe v prvi točki ugodilo tožbenemu zahtevku, ki je naveden v izreku te sodbe. V drugi točki je ugodilo ugovoru tožene stranke zoper sklep o izdani začasni odredbi z dne 28.9.2005, izdani sklep razveljavilo in zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. V tretji točki je toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka.

Proti I. in III. točki izreka odločbe se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov naštetih v 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožujeta toženca. Predlagata, da se sodba spremeni in se tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen s stroškovno posledico za toženi stranki, podrejeno pa predlagata, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovljen postopek. Menita, da so razlogi sodbe nejasni, neprepričljivi, enostranski in da sodbe ni mogoče vzdržno preizkusiti. Navajata, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokazov, pri katerih sta stranki še vztrajali, in ni postavilo novega izvedenca, čeprav prvi ni v celoti, jasno in strokovno odgovoril na vsa postavljena vprašanja. V pritožbi opozarjata na nesklepčnost postavljenega tožbenega zahtevka. Tožnik namreč trdi, da sta si toženca prilastila 3.000 m2 zemljišča, kar je trditev, ki ne utemeljuje negatorni zahtevek, ki ga uveljavlja, ampak je običajno trditvena podlaga zahtevka za vrnitev stvari. Poleg tega navaja, da ga na parceli št. 550/1, ne pa tudi na parceli 549/3, vznemirja B. U., ki je na delu te parcele naredil makadamsko cesto, ne pa tudi J. U.. Sodišče je napačno presodilo, da so podani pogoji za negatorno tožbo. Napačno je motilno ravnanje pripisalo tudi J. U., jo zavezalo k vzpostavitvi prejšnjega stanja in ji prepovedalo nadaljnja vznemirjanja, s čimer je sodba tožniku naklonila več od tistega, kar je sam prikazoval. Po 334. členu ZPP je bila pritožba vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal, da se jo zavrne, saj je pavšalna, neprepričljiva in neargumentirana.

Pritožba je utemeljena.

Stvarnopravni zakonik (Ur. l. RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ) v V. oddelku 4. dela ureja varstvo lastninske pravice. V 99. členu SPZ določa, da lahko lastnik ali domnevni lastnik, če ga kdo tretji drugače kot z odvzemom stvari protipravno vznemirja, s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje (negatorna tožba). Dokazati mora, da mu stvar ni bila odvzeta, da jo ima še vedno v oblasti in razpolaga z njo, vendar mu drugi moti njegovo izvrševanje lastninske pravice. V 92. členu SPZ določa, da lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari (vrnitvena tožba). Dokazati mora, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Kaj se šteje za dejansko oblast nad stvarjo, se določi na podlagi splošnega prepričanju. Kateri tožbeni zahtevek se v konkretnem primeru lahko uveljavi, negatorni ali vrnitveni, je torej med drugim odvisno od tega, ali ima tožnik stvar v dejanski oblasti ali ne, ali mu je bila stvar odvzeta ali ne. Razpravno načelo, ki je uveljavljeno v pravdnem postopku določa, da trditveno in dokazno breme nosijo stranke. Stranke so tiste, ki morajo navesti dejstva, na katera opirajo svoj tožbeni zahtevek, in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva utemeljujejo (7. čl. ZPP). Načelo je omiljeno z dolžnostjo sodišča (predsednika senata), da v okviru materialnega procesnega vodstva skrbi za to, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, dopolnijo nepopolne navedbe strank in ponudijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za odločbo (285. čl. ZPP). Sodna praksa je zavzela stališče, da dejstev, ki so bila odkrita v postopku, pa jih nobena stranka ni zatrjevala, ni mogoče upoštevati.

Tožnik v tožbi in poznejših navedbah trdi, da se B. U. ni strinjal s katastrsko mejo, ki jo je leta 2002 v naravo med parceli št. 550/1 in 549/3, katerih lastnik je tožnik, in parceli 550/2 in 549/2, vse k.o. ...., katerih solastnika vsak do 1/2 sta bila v času vložitve tožbe B. in J. U., postavil geometer. Zato je označil svojo mejo, ki posega do največ 15 metrov v tožnikovo zemljišče. Na ta način naj bi si prilastil približno 3000 m2 tožnikovega zemljišča, na katerem je leta 2004 sekal drevje. Leta 2003 je izdelal pot, ki v površini 20 m2 pelje preko parcele št. 550/1 k.o. ...., na zemlji tožnika pa je tudi del nasipa te ceste. Trdi, da toženca uživata oziroma izsiljujeta uživanje zemljišča preko meje in sta tudi v letu 2005 posekala nekaj debel na parceli 550/1 k.o. ..... S posegi sta mu onemogočala pripravo drv za kurjavo in mu povzročala škodo.

Glede na postavljene trditve tožnika ima tožena stranka v svoji pritožbi prav, ko trdi, da tožba ni sklepčna. Tožnik je namreč zahteval prenehanje vznemirjanja v lastninski pravici, zatrjeval pa je, da sta si toženi stranki sporni del njegovega zemljišča prilastili, da torej sam nima več oblasti nad njim. Trdi, da sta toženca na parceli 550/1 k.o. ...... posekala nekaj listavcev in les zaenkrat pustila na njej, sam pa je zaradi njunih posegov onemogočen v pripravi lesa za kurjavo. Če bi nad spornim delom parcele imel oblast, bi lahko sam spravil posekan les, poleg tega bi lahko tudi sam sekal na parceli. Za negatorno tožbo je bistveno, da tožniku stvar ni bila odvzeta, ampak je zgolj moten v izvrševanju lastninske pravice nad njo. Glede na trditve tožnika v obravnavanem primeru očitno ne gre zgolj za motenje lastninske pravice, ampak za prisvojitev stvari. Iz navedb obeh strank jasno izhaja, da je meja med njunima parcelama sporna. Poleg tega je bila tožba, kljub temu da se nekatera motilna dejanja očitajo zgolj B. U., naperjena zoper oba solastnika parcel št. 549/2 in 550/2 k.o. ......, kar tudi kaže na to, da dejansko gre za spor o lastninski pravici. Kljub navedenim trditvam tožnika, ki gredo bolj v smeri vrnitvenega zahtevka, pa je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožbeni zahtevek sklepčen. Z zaslišanjem strank je ugotovilo, da je tožnik posest na spornem zemljišču obdržal, saj na njem še vedno kosi travo in poseka suh les. Ker je J. U. izpovedala, da je tudi ona sekala in žagala drevesa v spornem delu zemljišča, je sodišče zaključilo, da je tožbeni zahtevek proti njej prav tako utemeljen. S takšnim ravnanjem je sodišče kršilo pravila pravdnega postopka (razpravno načelo), saj je ugotovilo dejstva, ki jih nihče ni zatrjeval in na ta način ugotovilo utemeljenost tožbenega zahtevka, ki je bil glede na postavljene trditve nesklepčen.

Ob navedenem je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi kršitev postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, saj je izrek sodbe v nasprotju z njenim uvodom in je sodba torej sama s seboj v nasprotju (14. točka 2. odst. 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je na naroku dne 18.6.2008 v soglasju z obema pravdnima strankama na podlagi 2. odst. 190. člena ZPP dopustilo, da sta na strani tožene stranke v pravdo namesto B. U. in J. U. vstopila J. U. in M. M., otroka tožencev, na katera je bilo dne 14.5.2008 preneseno lastništvo na spornih parcelah (lastnik parcele št. 549/2 k.o. .... je postal J. U., lastnica parcele št. 550/2 k.o. ... pa M. M.). Sodišče je določbo 190. člena ZPP, ki določa, da odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda, ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča, lahko pa tisti, ki je to stvar ali pravico pridobil, vstopi v pravdo na strani tožeče ali tožene stranke, če v to privolita obe stranki, v tem primeru napačno uporabilo. Določba tega člana je uporabna, kadar med pravdno pride do prenosa stvarne legitimacije in se zato procesna legitimacija naknadno loči od stvarne. Pri negatorni tožbi je 190. člen ZPP za spremembo na strani tožene stranke uporaben le, kadar gre za motenje stanja, ko torej motenje ne izvira iz aktivnega ravnanja lastnika, ampak iz same nepremičnine. V obravnavanem primeru tožba B. U. in J. U. očita vznemirjanje lastninske pravice tožnika z izdelavo poti po njegovi parceli in s sekanjem drv na njej, kar je aktivno ravnanje toženih strank, in omenjene določbe zato ni mogoče uporabiti. Drugače bi bilo, če bi sodišče spor obravnavalo kot spor o lastninski pravici, vendar ga je (napačno) obravnavalo kot spor zaradi vznemirjanja. Nepravilna uporaba te določbe je vplivala tudi na pravilnost sodbe. Z vstopom drugih subjektov v pravdo namesto najprej toženih strank je postavljeni tožbeni zahtevek postal neizvršljiv, saj se glasi na B. U. in J. U., ki v trenutku sojenja nista bili stranki postopka. Sodba, s katero je sodišče ugodilo tako postavljenemu zahtevku, je v nasprotju sama s sabo, saj se izrek sodbe mora glasiti na toženo stranko. Samo njej se z dajatveno sodbo lahko naloži, da nekaj stori, trpi, opusti ali da tožeči stranki. Sodišče ne more s sodbo naložiti obveznost tretji osebi, ki ni stranka postopka.

Iz opisanih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi tožencev ugodilo, samo odpravilo kršitev določb pravdnega postopka (5. tč. 358. čl. ZPP) in o tožbenem zahtevku razsodilo, kot izhaja iz izreka drugostopne sodbe.

Ostale pritožbene navedbe so bile pavšalne in se sodišče do njih ni opredelilo, saj niso bile odločilnega pomena za odločitev o pritožbi (360. čl. ZPP).

O pritožbenih stroških je sodišče odločalo na podlagi 2. odst. 165. člena ZPP v povezavi s 1. odst. 154. člena ZPP. Ker je bil tožbeni zahtevek zavrnjen in sta toženca s pravdnim sredstvom uspela v celoti, je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške vsega postopka. V skladu s predloženim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003, v nadaljevanju OT) so pravdni stroški, ki predstavljajo izdatek za pooblaščenca za sestavo odgovora na tožbo, pripravljalne vloge in ugovora zoper izdano začasno odredbo, za zastopanje na štirih glavnih obravnavah, urnino, kilometrino in nadomestilo za odsotnost iz pisarne, 20% DDV, 10% zaradi zastopanja dveh strank in 2% materialnih stroškov, stroške pritožbe in izvedenca geometra (721,23 EUR) ter takso za odgovor na tožbo in pritožbo, odmerjeni na 2.624,07 EUR. Podrobnejša odmera je razvidna na stroškovnikih na list. št. 139 in 157.