Jedro

V primeru lahke telesne poškodbe po 133. členu KZ se abstraktni del kaznivega dejanja glede posledic in njihovega trajanja (npr. začasna okvarjenost poškodovančevega dela telesa) že izenačuje s konkretizacijo kaznivega dejanja v primeru, ko je sama telesna poškodba konkretizirano opisana. Zato tako izbranega abstraktnega kriterija ni treba še nadalje konkretizirati.

Kolikor bi glede na posledico povzročene lahke telesne poškodbe bili znani tudi konkretni podatki o trajanju teh posledic, bi bilo zaradi natančnosti označbe primerno, da se časovni potek trajanja posledic opiše tudi v okviru opisa dejanja.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in ugotovi, da je bil s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 29.12.2003 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 11.2.2004, opr. št. I Kp 41/2004, kršen kazenski zakon iz 1. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. in 2. odstavkom 133. člena KZ.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani je bil zoper obdolženega T.P. na podlagi 1. odstavka 437. člena ZKP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 277. člena ZKP zavržen obtožni predlog za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 1. in 2. odstavku 133. člena KZ. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo pomočnice okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno.

Vrhovni državni tožilec je dne 25.5.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedena pravnomočna sklepa. Zahtevo je vložil zaradi kršitve kazenskega zakona (1. in 2. odstavka 133. člena KZ) glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. V zahtevi trdi, da so v opis dejanja prevzeta vsa bistvena odločilna dejstva, ki odražajo znake lahke telesne poškodbe po 1. in 2. odstavku 133. člena KZ. Tako je v opisu povsem določno navedeno dejanje, posledica in sredstvo za povzročitev telesne poškodbe. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca je neutemeljena delitev opisa na konkretni in abstraktni del, saj konkretnih kriterijev za obstoj kaznivega dejanja v opisu ni treba še enkrat ponavljati in še za eno stopnjo konkretizirati. Izbor posameznega kriterija predstavlja zadostno konkretizacijo, da je medicinsko točno navedena telesna poškodba. Iz tega razloga je predlagal, da Vrhovno sodišče ugotovi, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili 1. in 2. odstavek 133. člena KZ, torej kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, za katerega se je obdolženec preganjal, kaznivo dejanje. Zahtevo je vložil v obdolženčevo škodo.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijanega prvostopenjskega sklepa izhaja, da opis dejanja v obtožnem predlogu ne vsebuje bistvenega znaka očitanega kaznivega dejanja, saj iz navedene poškodbe udarnine desnega komolca še ne izhaja, da je oškodovanec zaradi te poškodbe imel začasno okvarjeno zdravje ter zaradi tega bil začasno zmanjšano zmožen za delo. Tudi sodišče druge stopnje meni, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, da ni konkretiziran zakonski znak, začasno okvarjeno zdravje in začasno zmanjšana zmožnost za delo. Takšno posledico je po mnenju sodišča druge stopnje mogoče povsem konkretno in določno pojasniti z dejstvom, da zaradi poškodbe oškodovanec bodisi ni mogel gibati z roko ali je ne uporabljati ter da je bil določeno obdobje v bolniškem staležu itd. Zastavlja se torej vprašanje, ki izhaja iz vložene zahteve za varstvo zakonitosti, ali je opis dejanja takšen, da iz njega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja po 1. in 2. odstavku 133. člena KZ, ali je tedaj bil obtožni predlog sklepčen. Nedvomno mora glede na določbo 1. odstavka 434. člena ZKP obtožni predlog obsegati tudi opis kaznivega dejanja.

Takšen opis kaznivega dejanja mora poleg abstraktnega dela, izbranega zakonskega besedila pri posameznem kaznivem dejanju, vsebovati tudi konkretizacijo dejanja, ki se sklada z zakonskimi znaki kaznivega dejanja. Takšen opis kaznivega dejanja ni sam sebi namen, v opisu konkretizirano kaznivo dejanje mora biti sposobno za obravnavanje pred sodiščem, na drugi strani pa mora dajati dovolj podlage in možnosti za obdolženčevo obrambo.

V 133. členu KZ je posledica kaznivega dejanja, lahka telesna poškodba, opisana tako, da je sama telesna poškodba povezana z določenimi kriteriji. Pri lahki telesni poškodbi je takšen kriterij povezan z začasnostjo posledice, to je okvarjenim ali oslabljenim delom telesa ali organa, zmanjšano zmožnostjo za delo, prizadetostjo zunanjosti ali okvaro zdravja. To lahko telesno poškodbo tudi loči od kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 134. členu in posebno hude telesne poškodbe po 135. členu KZ, izločuje pa tudi tiste primere, ko poškodba ne ustreza kriterijem za lahko telesno poškodbo. Kaznivo dejanje po 1. odstavku 133. člena KZ torej ni podano, če ni vsaj začasno nastala ena od omejenih posledic. Pojem začasnosti posledice ni časovno omejen, vsaka poškodba predstavlja lahko telesno poškodbo, ki ni minila brez posledic oziroma je nastala le sled poškodbe, ta začasnost posledic pa sega vse do točke, ko se ugotovi trajnost določene posledice. Vprašanje je torej, ali je za opis kaznivega dejanja po 1. in 2. odstavku 133. člena KZ potrebno tudi natančno časovno opredeliti trajanje posledice oziroma konkretizirati kriterije za lahko telesno poškodbo, kot je to navedeno v razlogih izpodbijanih sklepov, ali pa je dovolj ugotoviti le dejstvo o posledicah, navedenih v abstraktni obliki. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno uveljavlja, da je dovolj, če se v tenorju obtožnega predloga izbere glede konkretno opisane telesne poškodbe le ustrezen abstraktni del kriterijev, navedenih v 1. odstavku 133. člena KZ. Tako izbranega posameznega kriterija ni potrebno še nadalje konkretizirati, saj predstavlja dovolj konkretizirano telesno poškodbo. Kaznivo dejanje je v obravnavani zadevi pri konkretizaciji dovolj natančno označeno tudi v primeru, ko je bil naveden za posamezen abstrakten del, ki je kriterij za telesno poškodbo. V obtožnem predlogu je tako navedeno, da je oškodovanec dobil udarnino desnega komolca, posledica takšne poškodbe (začasno okvarjeno zdravje in začasno zmanjšana zmožnost za delo) pa k navedeni telesni poškodbi dodaja vse potrebne znake, iz katerih izhaja pravna opredelitev lahke telesne poškodbe. Ni potrebno, kot meni sodišče druge stopnje, da bi v obtožnem predlogu zgolj zaradi konkretizacije posledice in njihovo trajanje nadomeščali še z drugimi izrazi. V primeru lahke telesne poškodbe po 133. členu KZ se torej abstraktni del kaznivega dejanja glede posledic in njihovega trajanja že izenačuje s konkretizacijo kaznivega dejanja v primeru, ko je sama telesna poškodba konkretizirano opisana.

Ob tem je treba dodati, da v 1. odstavku 434. člena ZKP navedena zahteva, da obtožni predlog obsega tudi opis kaznivega dejanja, pomeni, da mora biti opis kaznivega dejanja tudi glede na določbo 2. točke 1. odstavka 269. člena ZKP kar najbolj natančno označen.

Kolikor bi glede na posledico povzročene lahke telesne poškodbe bili znani tudi konkretni podatki o trajanju teh posledic, bi bilo zaradi natančnosti označbe primerno, da se časovni potek trajanja posledic opiše tudi v okviru opisa dejanja. Prav posebnost kaznivih dejanj po 133., 134. in 135. členu KZ pa najbolj značilno pokaže, da se v določenih primerih začasnost ali trajnost posledic poškodb že dovolj konkretizira z izbrano posledico, ki je enako jasna tako v abstraktnem kot v konkretnem delu opisu dejanja. Nadaljnje poenostavitve pri opisih kaznivih dejanj v tenorju obtožbe oziroma v izreku sodbe pa ne morejo biti takšne, kot jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja vrhovni državni tožilec, ki se sklicuje na prakso v drugih državah članicah Evropske unije. Procesna in materialna zakonodaja v državah Evropske unije je dokaj raznolika in vsaka država, tako tudi Republika Slovenija, mora seveda zaradi načela zakonitosti spoštovati lastno materialno in procesno zakonodajo. Le na ravni ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb zavezuje neposredna uporaba teh pogodb, pravo Evropske unije pa je naddržavno pravo tudi v primeru, ko se nanaša na kazensko zakonodajo. Šele načrtovana prihodnja ureditev kazenske zakonodaje Evropske unije, ko bo varstveni objekt sama Evropska unija oziroma njene odločitve in finančno poslovanje, bo v materialnem in procesnem delu veljala tudi za našo državo.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da je Okrajno sodišče v Ljubljani ter Višje sodišče v Ljubljani z izpodbijanima sklepoma v korist obdolženega T.P. kršilo kazenski zakon pri 1. in 2. odstavku 133. člena KZ glede vprašanja, ali je dejanje, za katero je bil obdolženec preganjan, kaznivo dejanje. Z zavrženjem obtožnega predloga sta sodišči nepravilno ugotovili, da v obtožnem predlogu opisano dejanje nima znakov kaznivega dejanja po 1. in 2. odstavku 133. člena KZ. V skladu z določbo 2. odstavka 426. člena ZKP je Vrhovno sodišče le ugotovilo, da je bil zakon na omenjen način prekršen, ne da bi posegalo v pravnomočni odločbi, ker je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena v obdolženčevo škodo.