Jedro

Pri prisoji višine odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti, sodišče upošteva stopnjo bolečin in njihovo trajanje, obseg neugodnosti med zdravljenjem in načelo objektivizacije že prisojenih odškodnin.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo P 110/2019 z dne 5. 10. 2020 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati še znesek 989,78 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov, kot je to razvidno iz točke I. izreka sodbe sodišča prve stopnje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da se je tožnik poškodoval v delovni nezgodi dne 23. 8. 2016. Glede temelja sta se pravdni stranki sporazumeli, da je tožena stranka odgovorna 80 % za nastali škodni dogodek, 20 % pa je zanj odgovoren tožnik. Nato je na podlagi izpovedi tožnika in mnenja izvedenca medicinske stroke določilo pravično denarno odškodnino, ob uporabi člena 179 OZ. Ugotovilo je, da je tožnik v škodnem dogodku dne 23. 8. 2016 utrpel blažji zvin levega skočnega sklepa. Ugotovilo je, da je tožnik trpel zaradi poškodbe levega skočnega sklepa bolečine in neugodnosti med zdravljenjem in mu je iz tega naslova od zahtevanih 3.500,00 EUR, prisodilo 2.300,00 EUR. Ugotovilo je, da je tožnik prestal primarni in sekundarni strah in mu je od zahtevanih 1.000,00 EUR, prisodilo 700,00 EUR. Zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova doslej prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je zavrnilo, ker je ugotovilo, da pri tožniku niso izkazane nobene trajne posledice in da zato ne more trpeti duševnih bolečin. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, je odločilo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s členom 155 ZPP in v skladu z Odvetniško tarifo.

2. Zoper zavrnilni del sodbe podaja pritožbo tožeča stranka po pooblaščencu. Pritožbo podaja iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Mnenja je, da že na podlagi diagnoze izhaja, da gre pri tožniku za precej hudo poškodbo, ki je pri tožniku zapustila precejšnje posledice. Mnenja je, da je sodišče prisodilo prenizko pravično denarno odškodnino za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti in da ni v zadostni meri ovrednotilo dobo trajanja bolečin in njihovo stopnjo ter tudi ne številne neugodnosti med zdravljenjem. Prav tako je premalo ovrednotilo samo izpoved tožnika in je zato iz tega naslova prisodilo prenizko odškodnino. Odškodnina iz tega naslova je prisojena tudi v prenizkem znesku v primerjavi z odškodninami, prisojenimi v primerih VS RS, opr. št. I Ips 116/2001, II Ips 694/2006 in II Ips 67/2004, kjer so bili oškodovancem prisojeni višji zneski odškodnine in sicer v višini približno od 2,7 povprečnih neto plač pa do 4,5 povprečnih neto plač. V konkretnem primeru pa je sodišče prisodilo tožniku le 2,3 povprečne plače. Dalje je mnenja, da je sodišče prve stopnje v premajhni meri ovrednotilo, da je tožnik trpel srednji sekundarni strah v trajanju nekaj ur po poškodovanju in nato še blag sekundarni strah v trajanju enega tedna. Glede na tako ugotovljeni obseg primarnega in sekundarnega strahu, bi sodišče moralo prisoditi celotnih zahtevanih 1.000,00 EUR. Mnenja je tudi, da odškodnina ni prisojena v primerjavi s podobnimi primeri, sprejetimi v sodbah VS RS II Ips 71/2003 in II Ips 251/2003. Pritožbo podaja tudi glede odločitve o stroških in je mnenja, da je stroškovni del sodbe napačen. Mnenja je, da je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje glede uspeha tožnika v pravdi. Sodišče bi glede na to, da je tožnik uspel z 80 % po temelju, po višini pa za 16,10 % moralo ugotoviti, da je uspeh tožeče stranke v tem pravdnem postopku 48,05 %, tožene pa 51,95 %. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zviša, že prisojena pravična denarna odškodnina in se spremeni odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji ter priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, da iz izvedenskega mnenja dr. K. izhaja, da je tožnik utrpel precej hudo poškodbo, ki je pri tožniku zapustila precejšnje posledice. Iz mnenja dr. K. kaj takšnega ne izhaja. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi mnenja tega izvedenca ugotovilo, da je tožnik utrpel le blažji zvin levega skočnega sklepa – gležnja. Izvedenec je ugotovil, kar povzame tudi sodišče prve stopnje, da je tožnik utrpel blažji zvin levega skočnega sklepa, ki pri tožniku ni zapustil nobenih trajnih telesnih bolečin. Tožnik je trpel zaradi te poškodbe stalne srednje hude bolečine v trajanju do 5 dni, približno dva tedna stalne blage bolečine, ki so se občasno intenzivirale do srednje hudih bolečin ob skrajnih gibih v skočnem sklepu in obremenjevanju poškodovane noge, ter občasno blage bolečine, vezane na večje obremenitve poškodovanega dela noge, še največ mesec. Skupno obdobje bolečin je tako bilo slaba dva meseca in že iz tega razloga sodišče prve stopnje ni imelo materialnopravno oporo, da bi prisodilo višjo pravično denarno odškodnino iz tega naslova. Izvedenec je tudi ugotovil, da je tožnik utrpel 6 ambulantnih zdravniških pregledov, ki pa niso bili posebej boleči ali neprijetni, prav tako ni bilo enkratno RTG slikanje skočnega sklepa škodljivo za zdravje. Jemal je le blaga zdravila proti bolečinam, predpisan je bil počitek z dvignjeno poškodovano nogo ter razgibavanje v trajanju okrog tri tedne. Tako tudi na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja na področju neugodnosti med zdravljenjem, sodišče prve stopnje ni imelo opore, da bi prisodilo višjo denarno odškodnino kot jo je v znesku 2.300,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tudi upoštevalo izpoved tožnika, ki pa jo je ocenilo kot manj verjetno kakor tisto, kar je v mnenju glede trajanja bolečin in neugodnosti med zdravljenjem ugotovil izvedenec. Individualizacija denarne odškodnine je tako primerna, prav tako pa je mogoče tako prisojeno odškodnino umestiti med podobne, že prisojene primere.1 Tožnik v pritožbi izpostavlja primere, vsebovane v sodbah VS RS, opr. št. II Ips 116/2011, opr. št. II Ips 694/2005 in opr. št. II Ips 67/2004. Iz vpogleda v te odločbe pa je moč ugotoviti, da so oškodovanci v vseh primerih utrpeli poleg primarne poškodbe, ki pa ni primerljiva z našo, kajti v konkretnem primeru je tožnik utrpel le blažji zvin gležnja, še druge poškodbe. V primeru II Ips 116/2001 je oškodovanec utrpel zvin levega zgornjega skočnega sklepa in levega stopala, v primeru II Ips 694/2005, kjer je oškodovanec prav tako utrpel zvin desnega gležnja, prisojena mu je sicer bila višja pravična denarna odškodnina, vendar pa je oškodovanec v tem primeru trpel daljše časovno obdobje telesnih bolečin in so mu ostale tudi trajne bolečine, česar pa v primeru našega oškodovanca sodišče ni ugotovilo. V primeru II Ips 67/2004 je oškodovanka utrpela tako zvin levega stopala, kakor tudi zvin levega gležnja. Sodišče je ugotovilo celo 5 % stopnjo zmanjšanja življenjske aktivnosti zaradi zamavčevanja v obdobju 18 mesecev. Tako se izkaže, da ti primeri niso takšni, ki bi na podlagi objektivizacije pomenili, da bi sodišče prve stopnje moralo prisoditi višjo pravično denarno odškodnino iz naslova telesnih bolečin ter neugodnosti med zdravljenjem.

6. Prav tako je sodišče prve stopnje prisodilo pravično denarno odškodnino iz naslova strahu. Sodišče je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da je tožnik ob škodnem dogodku utrpel trenuten srednje izrazit primarni strah, nato je trpel srednje izrazit sekundarni strah v trajanju nekaj ur po poškodovanju, to je do pregleda pri kirurgu, blag sekundarni strah pa je trpel do enega tedna po poškodovanju. Ker gre tako za sorazmeroma blago obliko prestanega primarnega strahu in kratko obliko trajanja sekundarnega strahu, je tako že na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja moč ugotoviti, da je sodišče prve stopnje prisodilo pravično denarno odškodnino iz tega naslova in je ni mogoče prisoditi v višjem znesku. Pritožnik v pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo prisoditi višjo pravično denarno odškodnino iz tega naslova v primerjavi z, že prisojenimi odškodninami v podobnih primerih. Oba primera na katere se sklicuje pritožnik nista primerljiva z našo zadevo. V zadevi II Ips 71/2003 je oškodovanec utrpel tako zvin desnega skočnega sklepa kot tudi zvin kolenskega sklepa in je sekundarni strah trpel dalj časa, ker si je poškodoval dva pomembna sklepa, v našem konkretnem primeru pa gre za poškodbo le gležnja. V zadevi II Ips 251/2003 je v škodnem dogodku oškodovanka utrpela poleg zvina levega skočnega sklepa še pretres možganov, udarnino glave, zlom lokov v desni sramnici in udarnino desnega kolena in v tem primeru je oškodovanka utrpela hud, hipen primarni strah, intenziven strah za izid zdravljenja pa je trpela en mesec. Tako se izkaže, da ta dva primera nista primerljiva s škodnim dogodkom, katerega je v konkretnem primeru obravnavalo sodišče prve stopnje.

7. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbo člena 179 OZ in je prisodilo pravično denarno odškodnino iz obeh naslovov. Pritožbeni razlog zmotne uporabe temeljnega prava tako ni podan in je zato sodišče druge stopnje na podlagi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožeče stranke v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer sodišče druge stopnje ugotavlja, da se sodišču prve stopnje niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Pritožnik podaja pritožbo zoper stroškovno odločitev, vsebovano v točki III. izreka sodbe. Sodišče prve stopnje je v zvezi s stroškovno odločitvijo pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Tožeča stranka je v tej pravdi zahtevala plačilo zneska 6.145,97 EUR. Sodišče prve stopnje pa je prisodilo tožeči stranki 989,78 EUR. Ob upoštevanju vseh okoliščin in je tako pravilno izračunalo tako imenovani procent uspeha v pravdi. Zato je sodišče druge stopnje tudi v tem delu zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje tudi v tem delu (člen 365 ZPP).

1 Glej sodbo VS RS II Ips 553/2007 z dne 2. 11. 2010, kjer je prišlo do lažjega zvina desnega gležnja, oškodovanec je v tem primeru trpel primerljive telesne bolečine in mu je sodišče iz tega naslova prisodilo odškodnino v višini dveh povprečnih plač.